Gostovanje Münchenskega radijskega orkestra in zbora Bavarskega radia na 67. Ljubljana Festivalu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je potrdilo visoka pričakovanja in napovedi. München je glasbeno in kulturno središče, ki je desetletja in stoletja, bi lahko rekli, zaznamovalo vsaj del slovenske kulture, če se spomnimo svetovno znane zasebne slikarske šole Antona Ažbeta in delovanje tam vseh drugih naših slikarjev (in slikarke Ivane Kobilca) že tedaj. Pisma slikarja Matije Jame iz Münchna slikarju Rihardu Jakopiču v Ljubljano so pravi kronistični utrip in sprehod po likovnih razstavah in poročanje na daljavo, kar bi sicer danes počela televizija ali že pametni telefon. Tedaj je kot razstavišče kraljevala Glaspalast, v kateri so razstavljali tudi Slovenci. V katalogih je svojo šolo oglaševal naš velemojster in se podpisova kot ANTON AŽBE, kar je moralo biti natisnjeno v slovenščini.
Zbor Bavarskega radia in Münchenski radijski orkester, foto Marijan Zlobec
Kasneje sta v Münchnu v Nacionalnem teatru pri baletnem ansamblu delovala Pino in Pia Mlakar, se družila z Richardom Straussom in bila nasploh svetovno znani plesni par. V tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja sta koreografirala in plesala Straussovi kompoziciji Legendo o Jožefu in Vesele potegavščine Tilla Eulenspiegla. Skupaj s skladateljem sta ustvarila tudi njegov zadnji balet Nekdanje svečanosti ter koreografirala plese v operah Daphne in Saloma.
Pino in Pia Mlakar
Med opernimi pevkami je tam največkrat nastopila Marjana Lipovšek, med drugim v Wagnerjevem Nibelungovem prstanu z dirigentom Wolfgangom Sawallischem, (ki sem ga v celoti videl), pa Ana Pusar Jerič, gostoval je Anton Dermota, v orkestru Bavarskega radia je bila prva flavtistka Irena Grafenauer, sedaj je tam violončelist Jaka Stadler, pri Münchenskih filharmonikih pa igra flavtist Martin Belič.
Brižinski spomeniki
Seveda se moramo spomniti, da so bile na Bavarskem natisnjene prve slovenske knjige protestanta Primoža Trubarja in da od tam izvirajo Brižinski spomeniki iz okoli leta 1000 kot prvi slovenski jezikovni dokument širše veljave in uporabe. So hkrati najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku. Ko so bili pred leti pokazani na razstavi v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, jih je k nam pospremil predsednik Svobodne dežele Bavarske Edmund Stoiber, sicer velik ljubitelj Wagnerja Bavarska ima okrog 13 milijonov prebivalcev. Samo v njej živi nekaj tisoč Slovencev. In: Slovenija več izvozi na Bavarsko kot bavarska podjetja v Slovenijo.
Marjana Lipovšek je z Münchenskim radijskim orkestrom posnela slavne operne arije
Nekaj misli bolj za nemške bralce, saj so tu na petem mestu: za Slovenijo, ZDA, Hrvaško in Avstrijo ter tik pred Združenim kraljestvom in Italijo…med skupnimi dosedaj ugotovljenimi 170 državami, v katerih so se registrirali bralci tega spletnega časopisa. (Zadnje države ali kolonije po statistiki so Jersey, Saint Maarten, Bermudi, Gambija, Saint Vincent in Grenadine, Mali, Bocvana ter Salomonovi otoki. Belize, Mozambik, Gvadalupe, Gvineja, Kajmanski otoki, Vzhodni Timor… Moral bom malo tja, v tople kraje). Verdija in Wagnerja lahko nesem s seboj celo v žepu.
Glaspalast v Münchnu, kot so jo poznali vsi naši modernisti s konca 19. stoletja in začetkov 20. stoletja
Zbor Bavarskega radia
Ta uvod skorajda dokazuje, da je München precej naš, zato smemo sinočnje gostovanje Bavarcev upoštevati in sprejeti kot bližnji nemški kulturni dar sicer ne povsem polni dvorani, a se pozna, da so počitnice in dopusti vplivali na manjši odziv, kot bi si ga gosti zaslužili. So pa bili zato na koncu svojega koncerta nagrajeni s stoječimi aplavzi in ovacijami.
Hrvaški v Münchnu delujoči dirigent Ivan Repušić se hitro razvija in uveljavlja še posebej v srednjeevropskem kulturnem prostoru in nekako stopa po poteh Lovra von Matačića in malo kasneje Milana Horvata, deloma Vjekoslava Šuteja, ki je zelo mlad umrl, potem ko je zaslovel s svojimi dunajskimi božičnimi konceti in nastopi v Državni operi, kjer sem ga videl.
Repušić je naravni talent, rojen za dirigiranje, sinoči smo se prepričali, kako ima sijajno levo roko, ki predstavlja umetnikov emotivni svet, dokazuje njegovo občutljivost in kaže neposredno čustveno dogajanje v glavi, medtem ko je z desno roko bil pravilno vedno eno dobo prej, kot je na Dunaju svoje študente učil profesor dirigiranja Uroš Lajovic.
Repušić je mediteranski človek, kar je še posebna mešanica karakterja, ki se poleg slovanskega izvora z lahkoto navezuje na romanski in germanki svet, ne nazadnje z obvladanjem slovanskih, germanskih in romanskih jezikov. Čuti Srednjo Evropo, ki nikakor ni zgolj geografski ali celo meteorološki pojem, kot je malo provokativno zapisal naš stari znanec s pisateljske Vilenice, danes že svetovno znani pisatelj in dramatik Peter Handke.
Ivan Repušić je v svojem koncertnem programu, kot smo ga celovito doživljali sinoči, napravil ravno to, kar se od njega pričakuje; povezal je slovanski, romanski in germanski svet, in sicer tako, da se bo na koncu pokazal Richard Wagner kot najboljši, največji in nastopajočim najbližji skladatelj.
Program je začel z uverturo k operi Ruslan in Ljudmila Mihaila Glinke (1804–1857). Ta opera je nazadnje dočakala svetovni odmev kot programski izbor za ponovno odprtje moskovskega Bolšoj teatra, še prej pa v Sankt Peterburgu z mlado Ano Netrebko in Valerijem Gergijevim. To je v nekem smislu fantastična operna ali pravljica, ki obuja rusko ljudsko življenje, obarvano z značilnim slovanskim tonom. Že sama uvertura dokazuje ritmično in harmonsko, melodično inventivnost ter zanos in optimizem. Je pa težja kt se misli; vse je odvisno od natančnega ali pravega tempa. Z Münchenčani je bil sijajen začetek, potem v razvoju pa malo manj napetosti in slovanskega žara ali radoživosti čisto do konca.
Zbor deklet iz opere Jevgenij Onjegin Petra Iljiča Čajkovskega in Polovske plese (z ženskim zborom) iz opere Knez Igor Aleksandra Borodina je dirigent Repušić povezal v enoto ali celoto, da bi pokazal moč in sijaj nadaljevanja ruske operne tradicije. Tu bi bil doma še kakšen Čeh, da ne rečem finale Era, o katerem mi je Repušić po koncertu povedal, da so ga sicer za konec izvajali na koncertu v Zagrebu in opero v celoti posneli in bo hkrati počastila Hrvaško in Nemčijo kot predsedujoči državi Svetu Evropske unije.
Po prepričanju Ivana Repušića se zgodovina italijanske opere nekako začne s Puccinijem, Leoncavallom, Mascagnijem, medtem ko si Verdi zasluži svoje samostojno poglavje. Dirigent tu ni napravil kakšne programske “revolucije”.
Tako smo za uvod poslušali Puccinijev Intermezzo k tretjemu dejanju opere Manon Lescaut, ki pa se mi je zdel vsaj na začetku prehladen, pretih in premalo “eksistencialističen”, če pomislim na njegovo vsebinsko funkcijo v operi, ki vendarle napoveduje temačno usodo glavnih protagonistov.
Repušić je Puccinija z zborom iz Turandot »Perché tarda la luna« in Madame Butterfly »Coro a bocca chiusa« v nadalevanju povezal v nekakšen trojček še z Leoncavallovim zborom »Don, din, don, suona vespero« iz opere Glumači in bi ga do konca prvega dela še z Mascagnijevim »Gli Aranci Olezzano« iz Cavallerie rusticana, če ga ne bi prekinili aplavzi. Zbor »Perché tarda de la luna« (ob koncu prvega dejanja) sledi mlademu perzijskemu princu Kalafu, ki ga čaka smrtna obsodba ob vzhodu meseca in bi čakali še na kaj…
Tak povezovalni interpretativni pristop mi je tuj, ker ruši poslušalčevo predstavo in vživljanje v bistvo ene opere, da potem takoj skoči še v drugo, tretjo in kot rečeno še v četrto, vse pa so si povsem različne.
Zbor je pokazal vso glasovno odliko
Drugi del konceta je bil najprej v znamenju Giuseppeja Verdija z zborom »Fuoco di gioia« iz opere Otello. S to pesmijo je ljudstvo na Cipru slavilo srečno vrnitev svojega junaka Otella in njegovih mož. Sledila je takoj baletna točka Ballabili iz tretjega dejanja Otella. Verdi jo je napisal za pariško premiero Otella, da bi se približal pričakovanjem francoskega občinstva. Sestavljen iz različnih razpoloženjskih slik v sedmih delih balet nikdar ni postal sestavni del partiture, saj naj bi pretrgal dramaturško intenzivnost tretjega dejanja, v katero je postavljen, kot sem prebral v koncertnem listu, kar je tudi res in ne učinkuje dovolj močno niti na koncertu.
Pri »Patria oppressa«, zboru iz opere Macbeth bi se spet dalo razmišljati, ali ne bi bil bolj ilustrativen in učinkovit zbor zarotnikov, ki bodo ubili Banca (Sparve il sol…Trema, o Banco !), kjer bi se pokazal še večji kontrast v načinu opernega razmišnja med Verdijem in Wagnerjem.
Za »presek« si je Repušić izbral Verdijevo uverturo k Sicilijanskim večernicam. Bila je izvedena odlično, a bi skorajda rekel, da je imela Slovenska filharmonija prejšnji teden na koncertu s Thomasom Hampsonom in Eleno Mosuc pri isti uverturi več zvočnega soka.
»Va, pensiero«, zbor iz opere Nabucco se zdi, kot da ga znajo izvajati samo Italijani, pa še to v veronski areni, kjer se kakih 200 zboristov postavi na rob odra in prevzame vodilni in s tem solističi položaj, potem pa se z lahkotnostjo predaja tej vlogi, še posebej, ker je po emotivnih in seveda glasovnih dinamičnh in izraznih valovanjih končnica tako rekoč neskončna. Repušić sinoči tega ni pokazal, a tudi okolje v tem opernem kontekstu ni bilo čisto pravo.
Dirigent je bil zadovoljen
Richard Wagner je Bavarcem pisan na kožo. Močan je bil Preludij k tretjemu dejanju opere Lohengrin, ki ga je smiselno takoj nadaljevala Poročna koračnica, potem pa smo se preselili v razpoloženje zbora romarjev iz opere Tannhäuser, ki nudi vsem interpretom tako rekoč neomejene možnoti. Tako kot na koncu suhe veje v rokah romarjev ozelenijo, je bil pokazan božji odpustek še na sinočnjem koncertu. Tu sta bila zbor in orkester sijajna.
Moški zbor v Wagnerjevem Letečem Holandcu
Zbor Bavarskega radia je štel 67 pevcev, med njimi 34 moških glasov. Pojejo ne le brez napak, ampak povsem zlito in interpetativno izdelano, glasovno napeto, a hkrati elegantno in v dramatiki ne pretiravajo. Čistost glasov kaže na skrbno izbiro pevcev. Pripravil jih je izraelski dirigent Yaval Weinberg (1990).
Münchenski radijski orkester ima velik smisel za opero, ima z njo bogate izkušnje in jih bo s prihodom Ivana Repušića še poglobil. Zlasti bodo snemali manj znane opere Verdija in Puccinija.
Na zahtevo občinstva, bi laho rekli, je Repušić dodal še zbor iz Letečega Holandca, v katerem ni nič cenzuriral in je pijanim domačim ribičem dovolil, da so močno poplesavali po odru oziroma z nogami tolkli, kot se za ta prizor izzivanja mornarjev z “ladje duhov” spodobi. Potem pa ženske niso nadaljevale…
Repušič se zahvaljuje občinstvu za stoječe ovacije
Marjan Zlobec