Baletni diptih Bach Project


Gostovanje mednarodnega ansambla Aterballetto na 67. Ljubljana Festivalu je dodobra napolnilo Ljubljansko opero v velikem pričakovanju, kaj nam lahko sporoči Baletni diptih poimenovan kot Bach Project. Pričakovanja so bila usmerjena v dve koreografiji in seveda, kako je v balet vključena glasba slavnega baročnega mojstra Johanna Sebastiana Bacha.

Ar 1 IMG_0432.jpg

V tem smislu je bil Bach Project le delno upravičen do takega naslova. Bach je bil vsaj v prvem delu ali prvi koreografiji predstavljen le z nekaj motivi iz svojih Šest violinskih sonat in partit za solo violino, v drugem delu ali drugi koreografiji pa s precej samosvojo predelavo svojih Francoskih suit za čembalo, tokrat za violino, violončelo, flavto, klarinet in tolkala.

Ar 2 IMG_0436.jpg

Pomembneje je bilo, da sta sami koreografiji angažirali nastopajoče kot izvajalce različnih oblik zvoka, kar je bilo avtorsko zanimivejše, izvirnejše, izrazno močnejše, skladnejše in v celoti prepričljivejše, saj so v prvi koreografiji Jiříja Kyliána moški pokazali poleg neverjetne skladnosti in poetičnosti giba še vse oblike tleska, vokala, smeha, joka, topotanja ipd., tako da nekaj motivov Bachove izrezane glasbe ni moglo pokazati neke dodatne vsebine, kot so jo pokazali odlični plesalci sami.

Ar 4 IMG_0441.jpg

V prvi koreografiji Sarabande Jiříja Kyliána je bila izrecno napovedana Sarabanda iz Partite v d-molu BWV 1004 z zvočno kuliso Dicka Schuttla, v kostumografiji Joke Visser, scenografiji in oblikovanju luči Jiříja Kyliána… A so plesalci imeli svoj zvok in gib, ne oziraje se na Bacha kot zgodovinsko glasbeno legendo.

Ar 3 IMG_0434.jpg

Nastopili so Saul Daniele Ardillo, Damiano Artale, Philippe Kratz, Giulio Pighini, Roberto Tedesco in Hélias Tur-Dorvault. Njihova skladnost ali usklajenost je bila osupljiva; elegantna, dinamična, kontrastna, s posameznimi močnimi izraznimi izbruhi, povezanimi z oblikovanjem svojega zvoka mimo Bacha, ki je bil bolj podrejen in niti ni bil nosilec kakšnih vsebinskih idej, ker je bila koreografija, čeprav stara, sodobnejša in modernejša.

Ar IMG_0433.jpg

Kylián je kot scenograf takoj vzpostavil dialog med svetom nekakšnh šestih scenskih ljudskih figur, ki so nastopajoče na začetku pokrivale in se hitro dvignile nad oder, da bi plesalce osvobodile vsega odvečnega, zato pa so prihajali v ospredje lučni efekti in sama “proizvodnja zvokov” nastopajočih.

Ar 6 IMG_0444.jpg

Projekt Bach pronica v raziskovanje odnosa med plesom in glasbo, med klasično kompozicijo in njeno ponovno kreacijo. Sooblikujejo ga tako uveljavljeni mojstri kot mladi talenti, ki so črpali navdih v glasbi slovitega baročnega skladatelja Johanna Sebastiana Bacha. Priznani koreograf Jiří Kylián je Sarabande ustvaril leta 1990 in delo krstil septembra istega leta v AT&T Danstheater v Den Haagu z ansamblom Nizozemskega plesnega gledališča (Nederlands Dans Theater), ki ga je tedaj umetniško vodil. Z ansamblom Aterballetto ga je vnovič postavil na oder leta 2018.

Ar 5 IMG_0440.jpg

Kylián v Sarabande za šest plesalcev raziskuje temeljne odgovore na klasično vprašanje otrok: »Zakaj? …« Sestavine te njegove koreografske stvaritve so preproste strukture, navadne situacije, prikazni epizod iz sanj, prebliski preteklosti ter lomljena motorika plesa in pantomime, ki zagotavljajo, da odgovora na vprašanje nikoli ne bo. Kakor več svojih kasnejših predstav je tudi Sarabande zasnoval kot pustolovščino v koreografiji. Povezana je s kreacijami No More Play, Falling Angels in Sweet Dreams kot nekakšna črno-bela skica, ki naj jo dopolnita in obarvata um in domišljija gledalca. Čeprav je njihova začetna točka nedvoumno intelektualne narave, rezultat določajo čustvene energije. Božanska Bachova glasba popolne strukture ne potrebuje razlage. Kontrasti med glasbo in plesom na eni strani ter med zvoki na drugi v baletu razgrinjajo razkošno paleto človeških odnosov in instinktov. (Iz programskega lista)

D 1 IMG_0449.jpg

Drugo koreografijo Domus Aurea je podpisal Diego Tortelli. Glasba pa je bila prav tako Bachova, kot rečeno z odlomki iz Francoskih suit, a v priredbi Giorgia Colomba Taccanija in izvajana kot posneta glasba ansambla Sentieri selvaggi (Mirco Ghirardini, klarinet, Paola Fre, flavta, Piercarlo Sacco, violina, Aya Shimura, violončelo in Andrea Dulbecco, tolkala. Žal pa je priredba slaba, sama izvedba pa še bolj, še posebej v manj kot šolskem igranju violine. Taka glasba vrhunske izvedbe ne more podpirati, ker sproti slišiš in poslušaš slabo izvedbo ali mrcvarjenje Bacha in to vpliva na recepcijo samega plesnega dogajanja.

D 2 IMG_0447.jpg

Domus Aurea za šestnajst plesalcev temelji na načelu jukstapozicije. Popolne linije iz neonskih luči v geometrijskem učinku ustvarjajo prostor za plesalce, popoln dom. Idealna hiša se materializira v svetlobni zamisli vizualnega umetnika Massima Ubertija. Ta bistveni element scenografije poudari svetlobno energijo kot vir življenja, hkrati pa je svetloba kot primarna materija tu že delo samo. Svetlobne linije kot tanke črte nakazujejo prostornino. Luč omogoči obiskovalcu prehajanje zunaj praznine.

D 6 IMG_0464.jpg

Naravna je težnja hoditi po robu, šteti korake, izkušati resnični občutek vrtoglavice, v tem primeru namišljeni lik svetlobnega fenomena v njegovem izginotju in fizičnem obstoju. Po besedah Giorgia Colomba Taccanija se je pri obdelavi Bachovih Francoskih suit navezal na načelom konstrukcije/dekonstrukcije, ki je temelj Tortellijevega koreografskega projekta. Na šestih otokih na poti zelo reducira izvirno glasbeno substanco. Njena razgradnja in vsakič drugačno preoblikovanje ne želita biti nasilna transformacija Bachove glasbe in njeno odtujevanje v neprepoznavnost, ampak spoštljivo odkrivanje skritih, skrivnostnih vidikov izbranih partitur. Elektronika je namenjena poenotenju poti. Zvočni scenarij se namensko izogiba ponavljanju in prepoznavnim figuracijam. Ponekod je povsem avtonomen, drugod povezan s premenami Bachove glasbe ali pa z improvizacijskimi instrumentalnimi vložki med povezovanjem enega otoka z drugim. Domus je intimni prostor vsakega posameznika, ki vsebuje zgodbe slikovitih predstav in odmevov. Morda se jih ne zavedamo, na nas pa vplivajo, če pustimo odprta vrata naše duše in prisluhnemo ne samo glasbi, ampak tudi vizualnim sugestijam. Domus Aurea tako postane prostor, ki nastaja s stalnim prepletanjem razumskega in nerazumskega. To stanje je v vsakem od nas: nenehno nihanje med gotovostjo in negotovostjo. Navdihuje se v želji po spremembah in v utopičnem hrepenenju po vsaj bežni popolnosti in svobodi, ki morda danes pripadata samo umetnosti. (Iz programa)

D 3 IMG_0482.jpg

Nastopili so sami odlični plesalci in plesalke: Noemi Arcangeli, Saul Daniele Ardillo, Damiano Artale, Estelle Bovay, Hektor Budlla, Martina Forioso, Clément Haenen, Arianna Kob, Philippe Kratz, Ina Lesnakowski, Grace Lyell, Ivana Mastroviti, Giulio Pighini, Roberto Tedesco, Hélias Tur-Dorvault in Serena Vinzio. Sami odlični plesalci.

D 4 IMG_0484.jpg

Koreograf Diego Tortelli je zasnoval še kostume, sicer v izdelavi
Francesce Messori in  Nuvie Valestri, scenograf je bil Massimo Uberti, lučni mojster pa Carlo Cerri.

D 5 IMG_0468.jpg

Gostovanje je bilo v celoti uspešno, morda se spet lahko vrnem k Bachu, ki tu ni bil ne glasbeni velemojster, ne zgodovinska figura in najmanj sodobnik, ki bi nas glasbeno navdihoval. Kar smo gledali, bi razumeli tudi na – tišino.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: