Sinočnja izvedba Druge simfonije Vstajenje Gustava Mahlerja na 67. Ljubljana Festivalu je direktorja in umetniškega vodjo festivala Darka Brleka napeljala k odločitvi, da bi ljubljanski poletni festival vsako leto izvedel kakšno Mahlerjevo simfonijo, saj je bil sloviti skladatelj ljubljanski aktivni glasbeni gost v sezoni 1881/1882 in ima zato Ljubljana upravičen naziv tudi kot Mahlerjevo mesto.
Simfonija Vstajenje, vse fotografije Marijan Zlobec
Kot je povedal Brlek na današnji tikovni konferenci, gostuje Slovenska filharmonija z omenjeno Mahlerjevo simfonijo še na Mahlerjevih tednih v italijanskem južnotirolskem mestecu Dobiaco ali Toblach, potem pa še v Brixnu. Pravzaprav je bil Mahler s svojo Osmo simfonij na Kongresnem trgu že upoštevan kot ljubljanski glasbenik, tako da to ni nekaj novega. Podobno je bilo z njegovo Deveto simfonijo.
Sopranistka Valentina Farcas
Koncert je pritegnil veliko občinstva, vendar pa Gallusova dvorana ni bila razprodana; poznajo se počitnice, pri vedno večjem številu tujih turistov v mestu pa se še kaže zadrega, kakšen je pravzaprav njihov profil. Glasbeno kulturni gotovo ne. No, tudi v Salzburgu je ogromno turistov, ki hodijo po mestu in jih Salzburške slavnoste igre ne zanimajo. Tam pa so tudi cene astronomske in si jih povprečna družina ne more privoščiti. Ne vem, kako je v Ljublani z obiskom otrok oziroma dijakov v spremstvu staršev ali s prijatelji. Vsekakor mora tudi festival poskrbeti za svoje občinstvo, ker je klasična glasba povsod na udaru “konkurence”.
Mezzosopranistka Bettina Ranch
Pogled na sinočnji orkester Slovenske filharmonije in številčno zasedbo glasbenikov na odru, me je takoj privedel do ugotovitve, da bomo poslušali nekoliko reducirano izvedbo. Manjkali so prvi ali bolje zadnji pulti vseh godal, se pravi petkrat po dva, kar je že deset glasbenikov manj. To pa je hkrati najmanjša zasedba godal v vseh dosedanjih izvedbah (menda kar petih) v zadnjih tridesetih letih v Cankarjevem domu, od Antona Nanuta še s Simfoniki RTV Ljubljana do Georgea Pehlivaniana s SF, ki je izvedbo potem odpelal še v Bruselj, ko je Slovenija začela predsedovati Svetu Evropske unije. Škoda, da takrat niso odšli še v Pariz ali kam drugam.
Oboist Matej Šarc
Pogled na trobila je spet pokazal, da je manj rogov in trobent, pa še veliki gong ni bil pravi ali največji…
V tem kontekstu je postalo jasno, da ne bomo poslušali najbolj zvokovno sočne in voluminozne izvedbe, ki se bo zalezla poslušalcem pod kožo kot monumentalna kreacija človeka, ki je hrepenel po vstajenju človeka, zapisanega z veliko začetnico.
Simfonija Vstajenje je absolutna mojstrovina v vseh svojih sestavinah, a jo je treba tako izvesti. Težko bi rekel, da je sinoči tako bilo, čeprav je bilo občinstvo navdušeno in je na koncu z dolgimi aplavzi in ovaciami nagradilo nastopajoče, a stoječih aplavzov, rako kot na opernih arijah prejšnji teden. vseeno ni bilo.
Če rečem, da je glavna krivda za odsotnost mahlerjanske ekstaze poznoromantičnega in že findesieclovskega ali secesijskega umetnostnega evropskega preobrata krog leta 1895, ki še zdaleč v celoti ni raziskan, v dirigentu, bi bilo jasno, da imam še največ pripomb nanj. V tem kontekstu naj iz slovenske perpektive med drugim spomnim, da je še vedno izgubljena partitura opere slovenskega skladatlja Antona Krisperja, Mahlerjevega sošolca, za katero se ve, da jo je napisal, a ni bila izvedena.
Dirigent je celono simfonijo izvedel bolj metronomsko, tako po uporabi rok kot glave, celo dobesedno, z nenehnim kimanjem, medtem ko je bilo sproščenih emotivnih fines, kaj šele navdihov in mahlerjanskega esprija, ki bi se že samim izvajalcem zalezel pod kožo, manj ali premalo.
Mahler je absolutni Srednjeevropejec, češki Žid in še Avstrijec, postopni kozmopolit, lahko bi rekli prvi državljan novejše Evrope, (saj sta bila pred njim na primer že Händel in Mozart, kasnje mnogi drugi, kot Verdi in še bolj Wagner), ki pa je potem svojo nadarjenost in kvalitete potrdil še v New Yorku in se bolan vrnil domov umret.
Flavtist Matej Grahek
Kaj tu vstane ? Pav gotovo ne Jezus Kristus, ampak človek s svojo človeško humano držo in seveda ne moremo reči, da ne z izveličanjem, kot bi rekel Ivan Cakar. Vendar pa je Mahlerjeva religioznost bolj zapletena, manj evangelijska in bolj individualno osmišljena, kot da si vsak sam lahko izbere svoj odnos do transcendence, jo tako razume in v življenju z vero v kakršno koli že obliko posmrtnega življenja udejani.
Vseh pet stavkov je bilo izvedenih zelo korektno, a z manj emotivne prezence, manj prizadetosti, ki vendarle prihaja med nas skozi petje, tako odličnega mešanega zbora kot obeh odličnih solistk, ki pa sta imeli eno skupno napako: zelo slabe obleke, da te kap; pravi kostumski strašili. Solistka mora imeti okus, že v izboru obleke, kot nekoč Maria Callas, danes pa najbolj Ana Netrebko.
Dirigent Hansjörg Albreht ni šel iz sebe v nobenem trenutku, ni se “spozabil”, ampak se je nenehno držal na uzdah interpretativne visokošolske vzgoje in pravilnosti, ki pa vedno ali tokrat ni dalo efekta. Dirigent mora najprej sam v sebi pokazati, da ga Vstajenje pretresa, da se bo to preneslo na orkester in zbor, solistki, potem pa na vse nas.
Slovenska filharmonija je dovolj odličen orkester, da bi vse to zmogel, a mora na odru nekdo od njih to prepričljivo pokazati ali zahtevati.
Če rečem bolj preprosto; manjkalo mi je 20 odstotkov do koncertne (etapne) zmage. Seveda so bili posamezni odlični solisti (oboa, flavta), tudi v tolkalih ali harfi, vendar pa je bilo samih godal premalo za elementarno barvno zaokrožitev zvoka, predno udarijo na plan trobila. V tem smislu je bil najboljši kvartet treh pozavn s tubo, sijajno usklajen v težkem solu. Glasba izza scene je bila premalo prezentna, zato pa so velik vtis naredile sicer bolj kratke sklepne orgle.
Zbor Slovenske filharmonije in Komorni zbor Megaron sta s 36 moškimi in 35 ženskimi glasovi zaokrožili izvedbo in ji dal smisel; najprej so peli sede, kot je želel že Mahler, potem pa vsi vstanejo. Pravzaprav se lahko vprašamo, kaj vse zborovsko Ljubljana in Slovenija zmore. Tu bi Brleka izzval s predlogom, da v prihodnjih letih izvede Gurrelieder Arnolda Schönberga, ki ga doma še ne poznamo. Ima Slovensko filharmonijo, Ljubljansko in Mariborsko opero, Letonja je že zdavmaj želel to dirigirati, pa ni uspel…
Obe solistki, sopranistka Valentina Farcas in mezzosopranistka Bettina Ranch sta bili glasovno in izrazno odlični, predvsem sta poudarili duhovno vsebino in izraz, bolj mahlerjanski glas bi prisodil mezzosopranistki. Spomnjam se, kako je to pela Marjana Lipovšek. Njen že prvi vstop je bil z nizkim temnim dramskim altom neponovljiv.
Je pa smiselno, da odhaja Slovenska filharmonija z Mahlerjem v svet kot poudarek Ljubljane, ki je vendarle aktivno zapisana v svetovno glaseno zgodovino kot Mahlerjevo mesto. Žal pa še nismo videli celovite kiparske interpretacije Gustava Mahlerja iz kiparske delavnice Bojana Kunaverja. Ta razstava nas še čaka.
Marijan Zlobec