V Ljubljano je na 67. Ljubljana Festival brez kakšne opaznejše publicitete prišel mednarodno priznani crossover umetnik Norbert Kael (1974), ki je sinoči v Viteški dvorani Križank ponudil zelo redko izvajan program, pravzaprav svoj unikum.
Norbert Kael, vse fotografije Marijan Zlobec
Madžarski pianist, skladatelj in aranžer spretno združuje klasično glasbo z jazzom, saj domiselno preoblikuje vsem znane skladbe iz klasične glasbene zakladnice, pri čemer venomer ohranja njihovo osnovno melodijo in karakter.
Brez kakšne klasične koncertne drže
Njegova očarljiva strast, stil in raznovrsten program navdušujejo množice po vsem svetu. Diplomiral je na prestižni budimpeški glasbeni akademiji Franza Liszta in izobraževanje nadaljeval v Ameriki. Kot prejemnik najvišje štipendije se je Kael vpisal na priznano univerzo Berklee v Bostonu, kjer je študiral jazz pri Laszlu Gardonyju in Joeju Lovanu, kasneje pa se je v New Yorku izpopolnil tako na klasični kot jazz ravni pri glasbenikih, kot so Seymour Lipkin, Matti Raekallio, Kenny Barron in Wynton Marsalis.
Na koncertu klasičnih del v jazzovski preobleki
Klavirske skladbe J. S. Bacha, A. Skrjabina, B. Bartoka, F. Chopina in N. Rimskega – Korsakova je izvajal v svoji improvizatorski in jazzovski preobleki. V programu je navedeno, kot da je Kael sam aranžer, kar je po svoje res, a vendarle vse, kar izvaja, ni avtorski zapis, ampak individualna interpretacija, verjetno celo sprotna imaginacija, vsaj nekaterih delov posameznih kompozicij, iz katerih poslušalec lahko razbere osnovno melodijo ali posamezne motive, v kolikor originale pozna. Tu pa nastopi problem poenotenja različnih stilov v tako rekoč en sam, pianistov.
Nekatere skladbe so bile zelo prepoznavne
Program je bil naslednji: S. Bach, prir. N. Kael: Preludij v c-molu, BWV 847, A. Skrjabin, prir. N. Kael: Etuda št. 1 v cis-molu, op. 2, Etuda št. 2 v fis-molu, op. 8, Preludij št. 12 v gis-molu, op. 11, Etuda št. 12 v dis-molu, op. 8, F. Chopin, prir. N. Kael: Valček v cis-molu, B. Bartók, prir. N. Kael: Romunski ljudski plesi, Sz. 56, BB 68 in N. Rimski-Korsakov, prir. N. Kael: Čmrljev let.
Norbert Kael se poslavlja
Pianist se je najbolj izkazal tam, kjer je prepoznavnost skladb večja ali velika, kot pri Bachu, Chopinu in Rimskem Korsakovu, deloma pri nekaterih Bartokovih Romunskih plesih ali Skrjabinu. Problem nastopi pri umetniškem vtisu celote; ali interpretira skladatelje, ki so na programu, ali sebe s pomočjo njih.
Norbert Kael izvaja le sebe, ker ima poseben ali redek dar v bistvu improvizacije, a ne svobodne, kot na primer pri nas nekoč Silvester Stingl ali sedaj Tina Mauko, v zadnjem času še Jan Sever. Znano je, da je bil med izvajanimi skladatelji največji improvizator Chopin. Če bi v njegovem času imeli magnetofone, bi dojeli, da je v bistvu ustvaril še enkrat toliko del, kot jih je bil zapisal in jih poznamo še danes. Liszt ni improviziral, je pa pisal in izvajal parafraze, najraje na znane opere, kar pa se danes že redkeje izvaja.
Norbert Kael ima danes seveda bistveno večje možnosti vsaj snemanja, pri koncertih pa je že bolj vprašljivo, ali je tak program množično zanimiv in iskan. Preobleka namreč terja prvotno piantično briljanco, ki pa je naš gost kot čisti pianist nima dovolj ali v vrhunski pianistični meri.
Če omenim zgolj Čmrljev let in njegovo briljanco ali virtuoznost; spominjam se, kako ga je na flavto nekoč v Slovenski filharmonii igrala Irena Grafenauer; menda je tedaj imela 17 ali 18 let, in primerjam tehnično izvedbo Norberta Kaela, potem je jasno, da je tu pianizem vendarle “reduciran”.
Imel pa je še dva dodatka, zadnjega bolj pesemskega: The Autumn Leaves.
Marijan Zlobec