Večer opernih arij in duetov


Na tradicionalnem Večeru opernih arij 67. Ljubljana Festivala sta sinoči v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nastopila mednarodno znana operna pevca, ameriški baritonist Thomas Hampson in romunska sopranistka Elena Mosuc. Spremljal ju je simfonični orkester Slovenske filharmonije pod dirigentskim vodstvom Nicolaea Moldoveanuja. Koncert se je končal s tremi dodatki in stoječimi aplavzi in ovacijami.

IMG_9831.jpg

Elena Mosuc in Nicolae Moldoveanu, vse fotografije Marijan Zlobec

Solista sta si izbala težke arije, v duetih pa bolj redko izvajane, vsaj koncertno, kar je obogatilo siceršnje koncepte in usmeritve podobnih koncertov. Pohvalno je bilo, da sta solista v dodatkih izbrala vsak svoj ilustrativni ali sebe še dodatno okarakterizirajoči segment iz glasbene kulture (Mahler, Verdi), in končala s tako rekoč obvezno Traviato ob sodelovanju skandirajočih aplavzov občinstva.

IMG_9834.jpg

Thomas Hampson

Orkester Slovenske filharmonije je koncert začel z uverturo iz Rossinijeve opere Semiramide in pokazal svojo dobro formo ob koncu sezone in nekaterih koncertih, ki so zunaj abonmajev razširili orkestrov programski spekter, hkrati pa je Slovenska filharmonija postala rezidenčni orkester Festivala Ljubljana, kar ji zagotavlja večje možnosti nastopanja pred drugačno ali novo publiko, kot je na samih abonmajih ni. S tem pa je možno samemu festivali dolgoročnejše programsko načrtovanje, še posenej koprodukcijsko, kot letos v Aidi.

IMG_9828.jpg

Sopranistka Elena Mosuc si je za uvod izbrala zelo zahtevno arijo Regnava nel silenzio Lucije iz opere Lucia di Lamermoor Gaetana Donizettija. Arija je izrazito težka in interpretativno zahtevna; slika psihološki portret in duševni zlom glavne junakinje,ki ob vodnjaku čaka Eduarda. Pevka je imela še precej treme, bila je manj sproščena, kar se je pokazalo v glasu in celotnem nastopu, ki je bil skromejši od odrske in glasovne podobe Lucije v tej operi.

IMG_9835.jpg

Podobno manj sproščeno je začel svoj nastop Thomas Hampson v ariji Hai gia vinta la causa grofa Almavive iz Mozartove Figarove svatbe. Hampson je sicer estetsko izoblikovana figura; obleka, eleganca, bolj meščanske manire, manj elementarna moč in odprtost za močnejše odrsko izražanje strasti ali nasploh položajnih odtenkov vsebine petega. Vtis je bil, kot da je igralsko malo zavrt, čeprav od koncerta kakšne velike dramske igre ni pričakovati, (odvisno od posameznika), a je vendarle proti koncu pokazal, da se da biti na odru tudi igralec.

Duet Don Giovannija in Zerline iz Mozartove opere Don Giovanni je že sam po sebi “hinavski”, v nekem smislu pokaže moško pokvarjenost in žensko naivnost ali nestanovitnost celo ob njenem statusu neveste sicer odsotnega Massetta.

IMG_9827.jpg

Arija Casta Diva iz Bellinijeve Norme je bila v interpretacije Elene Mosuc manj dramska kot bi pričakoval; manj slovesna molitvena prošnja in s tem manj pretresljiva, vsaj v njenem prvem delu, ki ga je sicer zmotil aplavz, čeprav se arija nadaljuje, a je bila solistka, kot rečeno, še premalo dramska.

Hampson si je zatem izbral arijo Vision fugitive Heroda iz opere Herodiade Julesa Maseneta. Glasovno je bil dober, vendar vsebini petega (vizijo, da ne rečem delirij kralja Heroda) ni dal bolj celovitega in prepričljivega dramskega izraza.

IMG_9843.jpg

Prvi del koncerta je sklenil duet Simona in Marie Boccanegra Orfanella il tetto umile iz Verdijeve opere Simon Boccanegra. Tu je veliko emocij ob srečanju Simona z dolgo izgubljeno hčerko. Glasovno sta se ujela, v dramskem izrazu pa vendarle manjka še več srasti in doživljajske odprtosti ali odrske prezence.

Drugi del koncerta je bil v celoti Verdijev. Solista sta iskala arije, ki bi bile zanju primerne in za občinstvo ne najbolj popularne, ampak bolj zahtevne ali redkeje izvajane. Elena Mosuc si je tako izbrala kavatino Lucrezie Non mi lasciate iz opere Dva Foscarija, v kateri glavna junakinja brani nedolžnost svojega po krivem obsojenega moža Jakoba. Tu je bila Mosuc bolj elegična in glasovno izenačena.

IMG_9867.jpg

Ali je Thomas Hampson za interpretacijo Jaga  Credo in un Dio crudel v Verdijevem Otellu pravi karakter ali ne, bi se dalo na hitro odgovoriti, da mu manjka italijanska elementarnost, doživljajska prezenca z vsemi kontrastnimi momenti in elementi, ki monolog naredijo pošasten. Hampson je za Jaga preveč eleganten, kar pa nenadoma ni kompliment.

IMG_9880.jpg

Orkester se je potem izkazal še z energično izvedbo uverture k Sicilijanskim večernicam, v kateri so se izkazali zlasti pihalci (flavta, oboa, klarinet, fagot), rogovi pa so bili manj zanesljivi.

Če bi pogledal večer s stilnega vidika in hkati kot vrhunsko interpretacijo, bi se odločil šele za konec: duet Madamigella Valery Giorgia Germonta in Violette iz Traviate, ko Alfredov oče prosi sinovo ljubo, sicer znano kot kurtizano, naj v dobro družine zapusti njegovega sina, ona pa mu odgovarja, da ji ne bo verjel.

IMG_9857.jpg

Hampson je očeta velikokrat pel na odru, med drugim v Salzburgu z Ano Netrebko, in je s svoji poplemeniteno (dobesedno, biografsko) držo vzpostavil ravnovesje med vsebino in njenim opernim izrazom, tako kot sopranistka Mosuc, ki pa je tu v bolj pasivni vlogi, a sta oba ujela pravi trenutek interpretativne ubranosti.

IMG_9887.jpg

Za Hampsona je bilo odkritje Mahlerjeve Ljubljane, kot je povedal že na tiskovni konferenci, veliko doživetje, ko je od blizu spoznal kraj skladateljevega mladostnega, sicer katkega delovanja, a že s pravo profesionalnostjo, zato se mu je z njegovo pesmijo oddolžil še z ljubljanskega odra. Mosuc pa si je izbrala bolero Mercè dilette amiche Elene iz Sicilijanskih večernic, ko je lahko pokazala nekaj čistih višin. Morda je želela, tako kot že poprej z Normo, spomniti na legendarno Mario Callas.
Thomas Hampson je sicer zelo redek Američan, ki je na odru pel v treh evropskih jezikih, ne pa v svoji angleščini.

Napitnica iz Traviate je bila izvedena na koncih podobnih koncertov že velikokrat. Bolje kot O sole mio.

IMG_9907.jpg

Oba pevca sta sicer že proti koncu svojih mednarodnih opernih karier in smo ju v Ljubljani še ujeli, podobno kot zadnjič Placida Dominga. Vsakdo prinese k nam svojo zgodovino, ki se je naredila nekje drugje.

IMG_9850.jpg

Dirigent Nicolae Moldoveanu se je izkazal z odličnim poznavanjem programa, s sugestivnim in energičnim vodenjem celotnega večera, pripravljenostjo ter odgovornostjo, tako da mu je orkester z intenzivno igro sledil. Ni običaj, da bi se oba solista z odra z nagovorom zahvalila orkestru za njegov prispevek k uspehu večera.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: