Eschenbachov Parzival končno v slovenščini


Velik ljubitelj in poznavalec Richarda Wagnerja, sicer fizik prof. dr. Simon Širca je v zadnjem obdobju izdal več knjih prevodov bodisi Wagnerjevih spisov, monografije o njem Martina Gregorja Dellina ali eseje slavnih glasbenih zgodovinarjev, filozofov (Theodor W. Adorno), teoretikov in pisateljev (Bernard Shaw, Thomas Mann). Tokrat pa se je odločil za prevod Eschenbachovega Parzivala. Knjigo je izdala Založba Univerze v Novi Gorici.

Parzival.Lauber (2).jpg

Parzival

Parzival je srednjeveški viteški roman nemškega viteza in pesnika Wolframa von Eschenbacha (okrog 1170 – 1220), napisan v verzih v srednji visoki nemščini v prvem desetletju 13. stoletja. Roman spada med tako imenovano arturijansko epiko in velja s svojimi 24.812 verzi za enega najpomembnejših del nemške srednjeveške književnosti. V poznejšem času je bil razdeljen v 16 knjig oziroma poglavij, kolikor jih obsega sedanji slovenski prevod v prozi.

Širca IMG_2853.jpg

Prof. dr. Simon Širca, foto Marijan Zlobec

Vse, kar vemo o Eschenbachovem življenju, izhaja iz literarnih del, saj v kronikah in uradnih zgodovinskih dokumentih ni omenjen. V svojih delih sam zase pravi, da je vitez, tako po stanu kot tudi po izobrazbi. Kot pesnik ljubezenske viteške pesnitve (nem. Minnesänger) je bil med sodobniki najuspešnejši.

Wolfram47.jpg

Wolfram von Eschenbach

Eschenbach tako velja za največjega nemškega epika visokega srednjega veka. Pomembnost njegovega dela se kaže v več kot 40.000 ohranjenih verzih njegove epike. Tako je na primer njegov roman Willehalm, v katerem opeva boj grofa Wilhelma iz Toulousa proti Saracenom iz Španije, nastal na pobudo deželnega grofa iz Thüringna. Nedokončani roman Titurel pa zajema ljubezensko zgodbo o Sigune in Schionatulanderja, ki se kot stranska protagonista pojavita tudi v Parzivalu.

Pisal je tudi lirično poezijo.

Iz njegovega imena lahko domnevamo, da se je rodil v Ober-Eschenbachu pri Ansbachu (danes Wolframs – Eschenbach) jugozahodno od Nürnberga na Bavarskem. Kot vitez je služil na mnogih dvorih.

native.jpg

Chrétien de Troyes – Perceval

Kot rečeno je najbolj znan po svojem delu Parzival, ki ga je napisal po predlogi fragmentov romana v verzih Perceval ali Conte du Graal, napisanega med letoma 1180 in 1190, francoskega srednjeveškega epika Chrétiena de Troyesa in po naročilu grofa Filipa Flandrijskega, na nemška tla pa je arturjanski ep prenesel Hartmann von Aue s svojima pesnitvama Erec iz okrog 1190 in Iwein okrog 1200. Parzival je prvo nemško delo, ki zajema mit kralja Arturja in svetega graala.

Tako kot Chrétienov Perceval tudi Wolframov Parzival govori o dveh junakih: naslovnemu junaku Parzivalu, ki v poteku zgodbe zraste iz naivnega mladeniča v hvalevrednega viteza, ki najde pot do svetega graala, in o Gawanu, ki se vzporedno z zgodbo Parzivala izkaže v nevarnih dogodivščinah in katerega lik je personifikacija viteških vrlin. Parzival je razvojni roman, v katerem naslovni junak v posameznih stopnjah dvorne in religiozne vzgoje spoznava viteške vrednote in se tako uči zmernosti, stanovitnosti in zvestobe, tudi ponižnosti, usmiljenja in radodarnosti ter se izkazuje v drznosti in pogumu. Vsem tem vrlinam se pridruži še tista, ki služi dušnemu miru in pomeni neko nenavadno pozitivno razpoloženje, občutek, ki človeka napolnjuje z vedrino in ga obrani pred žalostjo. Od vseh naštetih vrlin pa je zmernost, ki kraljuje nad vsemi in jih tudi izpopolnjuje.

Širca img_8836.jpg

Simon Širca je prevedel eno najboljših monografij o Richardu Wagnerju in nekaj izvodov skupaj z Valerijem Gergijevim septembra 2017 podpisal, foto Marijan Zlobec

Zgodba o Parzivalu je pogosta tudi v likovni umetnosti in v glasbi. Najslavnejši je Parsifal Richarda Wagnerja. Parzival (Parsifal) je glavni vir, ki ga je skladatelj uporabil pri pisanju libreta oziroma drame za svojo istoimensko opero, saj je Wagner vedno tako avtor besedila kot glasbe. Wolfram se pojavi kot lik v Wagnerjevi operi Tannhäuser.

Prevajalec Simon Širca v uvodu v knjigo omenja Parzivala kot drugo najpomembnejšo srednjeveško literarno besedilo za Dantejevo Božansko komedijo. Med Eschenbachovimi podporniki omenja turinškega deželnega grofa Hermanna in wertheimskega grofa Poppa I. ali njegovega sina Poppa II.

Parzival-by-Wolfram-von-Eschenbach-King-Arthur-Holy-Grail-1.jpg

Širca podrobneje omenja svoj prozni prevod in pojasnjuje, da je Wolfram odličen pripovedovalec, po drugi strani pa je danes nemogoče poustvariti recepcijsko okolje za besedilo, prvotno namenjeno glasni recitaciji pred občinstvom. Širca omenja tri nemške prevode Parzivala v prozni obliki v drugi polovici 20. stoletja, medtem ko je četrti verzni. Prevajalec omenja mnoge prevajalske pasti in preprosto dejstvo, da je semantični spekter mnogih srednjevisokonemških besed zelo širok, tako da pomen ali odtenek pomena lahko ni točen.

Širca ugotavlja, da Wolfram starofrancoske predloge ni zgoj prevedel ali na novo ubesedil, temveč je ustvaril  vsebinsko in motivno neprimerno bogatejše delo z mojstrsko karakterizacijo glavnih junakov. Wolfram je v svojem romanu poimenoval like, ki so pri Chrétienu brezimni, uvedel vrsto novih umen, jim namenil več prostora ali jih značajsko spremenil.

Širca še omenja, da je Eschenbach odlomek dogajanja ali romana postavil v naše ali nam bližnje kraje. jih sicer omenja, a ne špekulira, kot nekateri drugi, seveda naši avtorji ali glasbeniki.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja