Logično je, da predsednik avstrijskega parlamenta Wolfgang Sobotka ne bo čakal na Dunajske filharmonike, da bodo oni na svojem razvpitem novoletnem koncertu v zlati dvorani Musikverein razglasili Novo leto 2020, ampak si je to kulturno in politično pravico sinoči v Slovenski filharmoniji vzel kar sam. Politika je Bog na zemlji, in to je treba tako videti kot slišati in občutiti.
Wolfgang Sobotka, vse fotografije Marijan Zlobec
Moram prinati, da mi Wolfgang Sobotka kot dirigent povsem ustreza. Še najbolj me spominja na pojavo slavnega pokojnega dirigenta Georga Soltija, le da je tehnika dirigiranja pri Sobotki še malo bojša in na trenutke spominja celo na Carlosa Kleiberja, ki pa se je s svojimi dolgimi rokami še bolj odpiral proti avditoriju Slovenske filharmonije, ko je tam dirigiral. Torej zgled ni tako slab, da ne rečem obratno; je najboljši. Tu je seveda še nekdanje študijsko okolje Leonarda Bernsteina, potem pa našega nekdanjega dunajskega profesorja Uroša Lajovica, ki je seveda prišel na koncert pozdravit svojega slavnega učenca.
Pri drugem delu programa, ki ga je Sobotka izvedel s svojim Komornim orkestrom iz Waidhofna, je že v coloti spominjal na kot rečeno dunajske novoletne koncerte, tako da se lahko upravičeno vprašam, kje pa so bili Dunajski filharmoniki doslej, da svojega avstrijskega dirigenta Wolfganga Sobotke še niso opazili ? Vabijo “vse živo”, celo take antievropske nepoznavalce glasbene tradicije kot je Gustavo Dudamel, namesto da bi poiskali dirigente doma, tako pa že dolgo delajo podoben vtis totalne preračunljivosti, ki nima nič skupnega s praznično avtentiko in iskrenostjo posebnega glasbenega sporočila, v katerem so lahko doma samo Dunajčani s svojim nekdanjim avstro-ogrskim okoljem.
Sinoči smo namreč doživeli tri dodatke, kot jih slišimo na dunajskem novoletnem koncertu. Wolfgang Sobotka se je prav tako podal po lepi modri Donavi, da bi nas na koncu spomnil, da je bil general Radetzky v Ljubljani in nasploh na Kranjskem zelo priljubljen in znan. Na Kongresnem trgu je imel nekoč svoj spomenik, potem so ga umaknili v Mestni muzej, da bi ga kmalu ponovno postavili, tokrat pred Švicarijo v parku Tivoli. Ne vem pa, če mu bodo dodali še spomenik cesarju Francu Jožefu I., ki je, kot veste, nekajkrat obiskal Ljubljano, na primer po potresu 1895, ali šel mimo na poti v Pulj in Gorico ter kar dvakrat obiskal Postojnsko jamo. Svoj spomenik je imel pred sodiščem, a so ga potem zamenjali s slavnim rektorjem dunajske univerze, sicer slovenskim jezikoslovcem Franom Miklošičem. On je sam, in to le med 1862 in 1865, napravil Starocerkvenoslovansko-grško-latinski slovar, kot ga ne bi danes bataljon mednarodnih jezikoslovcev.
Sobotka je pravzaprav prišel v Ljubjano na 67. Ljubljana Festival, in sicer v uradni program, v katerem ima direktor Darko Brlek mnoge svetovne umetnike. Zubin Mehta se bo na svetovni turneji z Izraelsko filharmonijo poslovil od tega orkestra. Na 67. Ljubljana Festival bodo prišli iz Luzerna in tamkajšnjega festivala, ne pa iz Salzburških slavnostnih iger, kjer so Izraelce z Mehto enostavno obšli in zamudili še zadnjo priložnost, kar si talo slaven festival enostavno ne bi smel privoščiti. Res pa je, da je Mehta prej dirigiral Slovenski filharmoniji v Ljubljani, in sicer prvič že leta 1959, kot ga je odkril Salzburg.
Sobotka je prav govoro bil precejkrat v Salzburgu in na njihovih festivalih, tako zasebno kot v politični funkciji, kot notranji minister in zatem predsednik parlamenta. Natanko ve, kje je kaj in kakšna kvaliteta.
Morda se je pri sorazmerno slabem obisku sinočnjega avstrijskega koncerta v Ljubljani pokazala šibka prezenca, da ne rečem popolno nepoznavanje tako orkestra kot dirigenta in je istočasno potekalo še nekaj drugih glasbenih dogodkov.
Če je naslov ali ime orkestra s pouarkom na komorni, pa je treba takoj reči, da to ni res. Na odru smo polušali simfonični orkeser iz Weidhofna ob Ybbsu. Geografske predstave o legi tega mesta sam nimam, čeprav sem bil v Avstriji najmanj že stokrat. Torej me ni opozorilo nase in so bili moji kulturni cilji drugje.
Orkeser je sestavljen iz glasbenikov očitno različnih generacij, od najmlajših, še študentov, celo dijakov, do starejših pred upojitvijo ali že upokojenih, bi rekel na prvi pogled po orkestru. Vprašanje je, koliko je dirigent Sobotka delal s posameznimi sekcijami, jim oblikoval izenačen zvok, še najbolj v godalih, prisluhnil njihovi barvi in izrazu, toplini in romantičem espriju, ki ga je bilo v Schumannovi Četrti simfoniji v d-molu, op. 120 še premalo in je bil celotni vtis bolj elementarno zavzet, čvrst ali trd, medtem ko bi pričakoval več sentimenta in lahkotnosti, poigravanja, a hkrati z vsemi kontrasti, ki spremljajo spremembe tempov in povezanost stavkov v nedeljeno celoto, kar je Schumannova posebnost. Vseeno bi Schumanna postavil kot doživljajski in interpretativni vrh sinočnjega koncerta.
Uvodna uvertura iz operete Lepa Galateja avstrijskega skladatelja Franza von Suppéja je pokazala na veliko tradicijo operete, a morda ni bila najboljši programski izbor. Dirigent Wolfgang Sobotka se je najbrž zbal, da bi bilo v programu preveč Johanna Straussa, če bi začel kar z njim. A je že tako, da moraš zaorati v globino, ne v plitvino, če želiš dobro žetev ali letino. Ali je kaj boljšega na svetu kot je uvertura v opereto Netopir ?
Venček Johanna Straussa in Johana Straussa mlajšega v drugem delu koncerta bi bil prav tako lahko še boj programsko profiliran, da ne rečem všečen in prepoznaven, bolj “naš”, čeprav naši orkestri ta program izvajajo le redko, na primer Slovenska filharmonija kdaj pa kdaj na svojem Novoletnem koncertu v Cankarjevem domuprav tako 1. januarja, samo da ob 18. uri, ko so še zadnji praznovalci ali silvestrovalci že vstali.
Orkester iz Waidhofna je srednje dober; glasbenikom manjka večji občutek za skupno in bolj poglobljeno muziciranje, za finese, ki izhajajo iz notranje občutljivosti in dojemljivosti, hkrati pa vaj in čim večjega števila nastopov ter seveda sožitja, enotnosti in povetanosti od pulta do pulta in med sekcijami. Med slednjimi so bili zelo enotni in barvno prepoznavni rogovi, pa še pozavne, manj trobente, med pihalci pa le deloma kdo.
Vodja orkestra dr. Raimund Tremetsberger, predsednik državnega sveta Alojz Kovšca, avstrijska veleposlanica Sigrid Berka in dirigent Wolfgang Sobotka
Wolfgang Sobotka ima odlično dirigentsko tehniko, tako da ne bi mogel pomisliti, da ne dirigira redno in povsod. Politika je odvod od glasbe, glasba pa je dovolj velika, da je samostojna in ne potrebuje politične nadgradnje ali vodstva.
Ugledni gosti pod Mahlerjevo glavo
Zdaj pa smo pri temeljnem vprašanju večera: ali se politični položaj Wolfganga Sobotke pri načinu njegovega dirigiranja in interpretacij del na programu kaj pozna ? Takoj pa boste rekli: ali je to politično ali kulturno vprašanje ?
Srečanje dveh dirigentov v Ljubljani
Odgovor pa bi bil: malo se; rekel bi, da v čvrstejši drži, ki noče ničesar prepustiti naključju niti za sekundo; vse imeti v svojih rokah in v svoji oblasti.
Wolfgang Sobotka in Uroš Lajovic
Kot je nekoč rekel slavni slovenski dirigent Samo Hubad. “Tu ni demokracije”. Pa smo “tam”!
Nenadoma pridemo do skepa, da je pri predsedniku dunajskega parlamenta več demokracije v politiki in več diktature v glasbi ?
Sam si je “kriv”.
Marijan Zlobec