Večer s slavno špansko plesalko flamenka, pravzaprav p vrhunsko umetnico María Pagés, ki s svojimi glasbeniki in plesalci združuje poles še z glasbo in gledališčem v svoje avtorske projekte, je sinoči napolnil Poletno gledališče Križanke.
Uvod v Odo časa
Njen umetniški večer Oda času je bolj kot ne v skupek prizorov povezana različna vsebina, iz katere se da razbrati ne le poudarke, bodisi glasbene s posameznimi prepoznavnimi ali motivnimi citati, bodisi z aludiranjem na nekatere kompozicije, a vendarle s prevladujočo aktualno glasbeno, predvsem vokalno in stilno profilirano ali izbrano inštrumentalno noto (violina, violončelo, kitari, tolkala).
María Pagés je prva solistka
Oda času je koreografsko razgibana in strukturno smiselno oblikovana tako, da imajo vsi nastopajoči svoj solistični poudarek. Imena posameznih scen, kot so Izvor, Odkritje, Ples s Habe, Povej mi čas, Tvoj veter me premika, Vodni horizonti, Jesen je, Strah me je, Saturn požira svoje sinove, Poslušanje Guernice, Usmiljenje in Mi smo drevesa spomina pa so vendarle temeljila na tekstih in vsebini, kot jo je zasnoval in v celoto povezal avtor besedilnega koncepta El Arbi El Harti. Besedila izhajajo iz poezije, posebej napisane za to predstavo. Od prve bolečine žalostinke (quejlo) v prvi sceni do zadnje pesmi o štirih vodnikih mul (Cancion Popular de los Cuatro Muleros), ki sklenejo krog, se oglasijo različni žanri flamenko pesmi.
Plesalci v ekipi so bili v celoti odlični
Citiranje skladateljev, kot so Vivaldi (Letni časi), Čajkovski, Stravinski (Pomladno obredje) ali Händel z najdaljšo arijo Lascia ch’io pianga iz opere Rinaldo…razširja španski prostor in tipiko v evropsko zgodovino in tradicijo.
Glavni scenski element je luna
Podobno scena Guernice kot najbolj drzne in močne s svojo antimilitaristično dinamiko, voljo in pogumom, spet aludira na vse slabe “izme” v evropski zgodovini.
In morda za kak trenutek v Odi času zaslutimo ali celo prepoznavamo politični moment.
Čas sam po sebi ni veliko; je zgolj abstraktna kategorija, če ni komparativno in vsebinsko osmišljen, ne pa zgolj nedoločen.
María Pagés je globlja v dojemanju naše sodobnosti in poudarjanju izkušenj iz preteklosti. Njena umetniška pozicija je njena zgodba in usoda. Spomnil bi se verza in pesmi Z vsako pesmijo me je manj (Marko Pavček)
A prav zato je v Odi času moč prepoznati še njeno intimno zgodbo, ko se hočeš nočeš začne ukvarjati z lastno pozicijo v umetniškem svetu, v zorenju in počasnem vrhuncu ali morda že s slutnjo poslavljanja.
Luna se spremeni v uro, zahaja in se spušča vedno bolj dol, na koncu pa ostaja narava sama, ki z odra počisti vse nastopajoče.
Čas je večen, človek ne
Bila je uravnotežena, vsebinsko in kompozicijsko do detajlov izdelana celovečerna predstava.
Aplavz za nastopajoče
María Pagés se s svojo sonastopajočo glasbeno in plesno ekipo zaveda identitete med lepoto in bivanjem.
Marijan Zlobec