Aida na Kongresnem trgu odprla novo poglavje 67. Ljubljana Festivala

Sinočnja otvoritvena predstava Verdijeve Aide na 67. Ljubljana Festivalu je nedvomno uspela in hkrati kot prva operna predstava na tej lokaciji ponudila v premislek, odziv in presijo: kaj zdaj ? Se da tu obstati, ali pa nas v prihodnjih letih čakajo še nova presenečenja ?

Aida in Amneris, vse fotografije Marijan Zlobec

Ko je direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek omenil izvedbo Mahlerjeve Osme simfonije kot vrhunec doslej  možnega na Kongresnem trgu, je z Aido, čeprav je bilo nastopajočih manj, storil še korak naprej.

Fanfare

Seveda pa je treba vedeti, da spektakelskih oper, ki so pri občinstvu bolj znane in priljubljene, ni toliko, da bi že lahko pomislili na vsakoletni podobni operni spektakel. Tu si bo treba pomagati, na primer s statistiko pogostnosti uprizarjanja oper v veronski areni, pa pridemo hitro do ugotovitve, da je takih oper malo. A nam ostajajo še drugi ali novi žanri.

Prva balerina

Kongresni trg še ni pokazal vsega, ne v tehničnem smisu ne ustvarjalnem, poustvarjalnem in koprodukcijskem. Če smo dobili šele letos Slovensko filharmonijo kot rezidenčni orkester, hkrati že vemo, koga zanesljivo imamo in kdo ali kaj nam še manjka. To, kar manjka pa je dosegljivo, kot smo videli sinoči, s sodelovanjem Opere SNG Maribor in Zbora in baleta Splitskega HNK ter tujih solistov in sodelavcev, kot jih večinoma izbere dirigent.

Veliki svečenik Ramfis

Če se je Slovenska filharmonija začela operno angažirati, je v glasbenem smisu to dobro tako za nas kot zanjo samo. V bistvu smo potrebovali skoraj sedemdeset let, da smo prišli do načina razmišljanja, ki se na Salzburških slavnostnih igrah uveljavlja že skoraj sto let; vse najbolj pričakovane opere izvajajo Dunajski filharmoniki.

Svečenica

Sinoči pa smo vendarle trčili na kar nekaj paradoksov, ki se jih očitno ne bo dalo razrešiti. Prvi je kapitulacija države. Precej groteskno je bilo, ko ne župan Zoran Janković ne Darko Brlek z odra v svojih pozdravnih in zahvalnih besedah nista imela koga še posebej ali izrecno pozdraviti, kot “tretjega predsednika dr. Danila Türka”, župan pa je glasno ugibal, ali ni v avditoriju še prvi predsednik (Milan Kučan).

Radames z zastavo

Ja ljudje božji, ali ste vi država ali vas ? Osebni zaimek vi je seveda širši in se ga da primerjalno pojasniti in utemeljiti. Za vse največje festivale je logično, da nanje pridejo najvišji aktualni predstavniki države. Sinoči ni bilo na Kongresnem trgu nikogar, iz česar lahko potegnemo sklep, da imamo v aktualni politiki same sovražnike kulture, če ne čiste sovražnike pa vsaj ignorante. Nič od niča.

Čigav bo Radames ?

Drugo je kulturna vloga nacionalne televizije, ki je odkar je plačevanje zanjo obvezno, država v državi. Lahko naštejem koliko svetovnih kulturnih dogodkov, kljub zelo ugodnim ponudbam, celo brezplačnim, in to velikih zvezd, niso želeli snemati in uvrstiti v program. Letos ne bodo posneli niti ene prireditve 67. Ljubljana Festivala. So pa seveda svojo Poletno noč, kar je merilo njihovega kulturnega stvarstva.

Slavnostni balet

Če bi na odprtju Salzburških slavnostnih iger predsednica festivala Helga Rabl Stadler lahko pozdravila le “tretjega predsednika”, bi se ji smejal ves svet. Nam se ne smeji nihče, ker je to postala že zdavnaj “norma”. Želje, kaj šele potrebe po kulturi, iz ogromne aktualne politične srenje ne čuti – nihče.

Vzdolž Kongresnega trga

Je pa seveda treba pohvaliti mesto samo, ki je sprejelo nase izziv, podprlo program in povečuje sredstva za festival, kot smo slišali z odra. Tako kot zahvalo glavnim sponzorjem. Uboga Aida ni nič kriva, še manj pa lipicanci, ki so se najprej začeli zbirati v parku Zvezda, da so potem strumno drug za drugim zakorakali po peščenem robu do parterja in se postavili v špalir z orkestrom za hrbti in pred občinstvom, tako da so se gledalci v prvi vrsti kar malo ustrašili.

Sprevod 

Verdijeva Aida je zelo uspela; od začetka do konca je bila izvedena v razvojnem loku z vsemi poudarki in brez opaznejših napak, tako v režiji kot scenografiji in seveda glasbi in plesu oziroma baletu. Vsakdo na odru je natanko vedel, kje je njegovo mesto, čeprav je bila predstava v bistvu uvožena in je bilo v sami Ljubljani za opero vaj sorazmerno malo. Je pa premikanje datuma nazaj namesto naprej, če bi ali bo deževalo, resno opozorilo, da morajo biti v igri trije zaporedni datumi, Vreme ne bo boljše.

Kdo se ne boji lipicancev ?

Režiser predstave Dražen Siriščević je kot dolgoletni urednik in avtor televizijske oddaje Opera box zagrebške televizije tako dober poznavalev opere in neštetih opernih predstav, ki jih je bil videl po vsem svetu, da ne bi podvomil še o njegovoh režiserskih sposobnostih. Siriščević je pastorek slavnega baritonista Vladimirja Ruždjaka in sin režiserke Dore Ruždjak. Njegov pristop do Verdijeve mojstrovine je klasično arhaičen; ne izmišlja si ničesar “po svoje”, ampak ve, da je bil Verdi sam največji mojster, ki je natanko vedel, kako stojijo stvari.

Ples

Dobro, sam bi oder še malo razširil, vsaj za dva do tri metre, in ga dvignil, vsaj za 30 cm, da bi bil v celoti nad orkestrom in bi se zlasti baletnikom videle noge. Zadaj bi pustil odprt prostor za prihajanje zbora in nasploh vseh potrebnih sodelujočih v predstavi, podobno  s strani (etiopski ujetniki z Amonastrom). Nasploh bo treba zavreči logiko, ki postaja tradicija, da se oder na Kongresnem trgu postavi enkrat in za vse prireditve enako, za povrh pa se  nanj “šlepa” še država, kot da nima svojega Trga republike za državno proslavo. Kaj hočemo: država beži sama od sebe daleč stran proti Slovenski filharmoniji iz leta 1701 in Kongresnem trgu iz leta 1815. Da so si pred parlamentom naredili takšno “klimo”, so pa sami krivi.

Terasa ob Nilu

Slavni gruzijski basist Paata Burchuladze, ki je v Poletnem gledališču v Križankah nastopil pred kakim četrt stoletja, k nam pa je prišel po predstavah Aide v Scali (ko je Radamesa pel Luciano Pavarotti), je izjavil, da je zanj Aida najlepša Verdijeva opera. Mogoče, za nekoga je to Don Carlos, pa Rigoletto, Traviata, Nabucco, Trubadur, Moč usode, Ples v maskah…

Amneris poimenuje Aido sestra

Aida ima s svojim Radamesom neverjeten testosteron, da se nanj z vso močjo obešata obe sicer sovražni princesi; egiptovska in etiopska. In ne samo onidve; tu imamo še oba očeta kot kralja, zmaga pa razsodba svečenikov, podobno kot v Don Carlosu, ko se mora Velikemu inkvizitorju pokoriti sam španski kralj Filip II. in dovoliti politični umor lastnega sina Don Carlosa, ker je zašel na Cerkvi sovražna ali vsaj kriva pota in je potem vrhunec opere avtodafe ali kaznovanje krivovercev.

Zgodba pod piramidami

Režiser Siriščević je imel tu močne poudarke; najbolj sijajen je bil hkrati slavnosti sprejem zmagovite Radamesove vračajoče se vojske s kraljevo odločitvijo, da bo vojskovodji izpolnil vsakršno željo, misleč pri tem na poroko z Amneris, a nastane neverjeten dramaturški in predvsem vsebinski zasuk, v čemer je bil Verdi mojster tudi v drugih operah. Kot največji dosežek njegove režije vidim intenzivnost dogajanja v tretjem dejaju, v totalnem spopadu za moškega, vojaka, metaforično gledano na Kongresni trg kot podaljšek sprevoda lipiških žrebcev. Režiserju je uspelo postaviti totalni boj, dilemo, pa vse do obupa in na koncu prekletstva nad velikim svečenikom Ramfisom in drugimi svečeniki, ki so na odprtem sodnem zboru izdajalca domovine obsodili na smrt. Običajno so svečeniki skriti, celo v pododrje, od koder doni njihovo sojenje, potem pa pridejo z razsodbo na plano. Tu so bili postavljni v krog, precej umaknjen, a s hrbtom proti občinstvu, kar predstavlja nekakšno “neodvisno sodstvo”.

Radames na kolenih sprejema prapor

Četrto dejanje bi se dalo scensko bolj tragedizirati, saj sta junaka zakopana v živo skalo, poslednji glas Amneris pa smo slišali nekje od spodaj, pela pa je visoko zgoraj na balkonu Univerze in nad kraljevo glavo, ki spominja na Tutankamona.

Kralj in Radames

Kot smo videli, je predstavo zdinamizirala v bistvu video projekcija z izbranimi filmskimi ali video vložki kot ilustracijami egiptovskih scen. Dalo bi se diskutirati, ali okrog piramid res leti toliko krokarjev, kot smo jih videli v prvi sceni ? Odgovor bi bil, da so napovedovali, kaj hudega se bo tu še zgodilo. Malo bolj problematična je bila prva scena drugega dejanja, v kateri je video postavil Amneris iz njenih soban na teraso, bi sklepali po perspektivi, od koder gleda na Nil. Veliko je zelenja, kar pomeni, da nekoč puščave ni bilo, vsaj take ne, kot je danes.

Tempelj

Vse video vložke na scenskem ozadju video zida je zasnoval Vedran Perišić, lučni mojster pa je bil Srđan Barbarić. Perišić je napovedal koncept in izvedbo oper na modernejši video način, s čimer vzpostavlja uspešen dialog s kraji in časi opernega dogajanja s samim prizoriščem, torej z nami na Kongresnem trgu. Tudi tu se da še razpravljati o idealni legi video zidu na odru. Je pa seveda uporaben tudi v Križankah.

Otroci pri Amneris

Močna je bila scena Ramfisa s svojim spremstvom in takoj prihod egiptovskega kralja.., prav tako ples in molitev svečenic v Vulkanovem templju, pa ples otrok pri Amneris. V Aidi imamo tri baletno-plesne kontraste, v katerih se Verdi pokaže kot izjemen mojster, čeprav ni napisal nobenega baleta. Če bi bil oder tri metre širši, bi bila monumentalnost še večja, predvsem pa, če bi končno odstranili električni drog (svetilko), ki gledalce zelo moti.

Ramfis

Ali je video projekcij za one gledalce bolj proti koncu Kongresnega trga dovolj, ali pa manjka še kakšen displej bolj zadaj (bila sta le dva), je stvar presoje, vsekakor je treba Kongresni trg optimizirati.

Amonasro

Scenograf Slaven Raos ni odstopal od standardnih leg in položajev sicer bolj skromnih panelastih scenskih rekvizitov s poudarkom egiptovske tipike, zato pa so bili sijajni kostumi Juraja Zigmana; nič manj ali slabši kot na drugih svetovnih opernih odrih. Zanimivo pa je, da vedno živimo s prepričanjem, da je bilo v starem Egiptu samo razkošje. Je pa bila zelo slaba uporaba prapora ali zastave iz rok Amneris v komaj razglašenega vojskovodjo Radamesa. To je bila bolj kot kakšna gusarska cunja, ne pa zastava kraljevskega Egipta.

Egipt

Celotno koreografijo sta zasnovala Oskar Harmoš in nam bolj znani Dinko Bogdanić. Povsem prepričljivo in izdelano do detajlov ter z odličnimi baletniki. Tudi otroci so bili kot v veronski areni.

Fanfare

Pri fanfarah in trobilih v zaodrju so sodelovali člani Orkestra Slovenske vojske in Policijskega orkestra; na sceni sta bila po dva trobentarja na levi in desni strani, morali bi biti po trije ali celo štirje. Dobra je bila poteza pomaknitve dela orkestra in svečeničinega glasu v paviljon, tako da se je slišalo kot “od daleč”, žal pa je ob pomaknitvi harfe zadaj ostala v orkestru le ena, kar pa je kot izrazit inštrument v Aidi premalo. V Veroni jih imajo najmanj štiri, pa tudi šest.

Aida, Amonasro in Radames

Zbor je pripravil Frane Kuss. Glede na vložek v predstavo bi bilo še bolje, če bi imeli še kakih deset pevcev več; ne nazadnje pojejo moški sami, pa tudi ženske, in gre za posebno občutljiv vsebinski delež, od lirsko intimnega, preko razpoloženjskega, ilustrativnega do slavnostno mogočnega, ko ne nastopi le zrelost glasov, ampak je Verdi zahteval tudi hitro spremembo tempa, ki pa sinoči ni bila ravno za zgled.

Radames

Orkester Slovenske filharmonije se je tokrat izkazal in pokazal, da ima opero rajši, kot smo mislili, ker jo pač izvaja tako poredko. Veliko je solov, razpoloženj, psiholoških nians, dogajalnega ujemanja, menjavanja prizorov, vzdušja, skratka glasbeno dramske snovi, ob kateri se vsak orkestraš lahko počuti kot kralj. Žal se je v mogočnih zvokovnih razmerjih poslabšala slišnost godal.

Radames

Izbor pevcev je bil pravi; karakteren, glasovno zelo prepričljiv, profiliran in zrel. Aida ni imela solističnih šibkejših mest, ampak je bila solistični zadetek v polno. Tenorist Walter Fraccaro je bil kot Radames markantna vojaška figura, vokalno vseskozi prepričljiv, morda bi se na nekaj mestih bolje prilegla kakšna daljša, bolj izpeta  fraza, a je s svojim čistim in prijetnim glasom vzdržal celoten potek in izraz svoje vloge.

Aida in Radames

Basovske vloge so bile prav tako izdelane, karakterno različne in profilirane po vsebini, položaju in energiji, ki jo mora vsak solist pokazati, če naj odrsko in vsebinsko dokaže svoj prav.

Aida in Amonasro

Z igralskim temperamentom se je najbolj izkazal Giorgio Surian kot etiopski kralj Amonasro; bil je najbolj dramatičen, ker sicer podeljene mu ali jim svobode ni še uresničil do konca. Surian je zrel interpret, ki natanko ve, kaj je njegova naloga na odru.

Ramfis

Veliki svečenik Ramfis je bil Ivica Čikeš; vseskozi monumentalen in seveda v poziciji odločujoče oblasti. Njegov bas je močan in zrel, igralsko pa nastopa tako odločno kot rahlo togo, a s poudarjeno držo oblastnika.

Egiptovski kralj

Podobno je bil, scensko sicer zelo privzdignjen ali dvignjen basist Leonardo Šarić kot egiptovski kralj. Dvakrat po pet minut slave, bi lahko rekli ob njegovi kraljevski pojavnosti. Sel je bil tenorist Vinko Maroević, glas svečenice pa Antonia Teskera.

Amneris

Aide ni brez dveh močnih, da ne rečem najmočnejših žensk. Morda je Aida celo feministična opera; se še nisem odočil, v katero smer bi šel tu poudatek. Vsekakor gre za ženski prestiž in boj, položajni spopad dveh enakovrednih tekmic, čeprav je ena le sužnja. Bistveno je, da imata obe Radamesa radi in da tudi on ni neobčutljiv za ono, ki ni prva, čeprav misli, ona, da je. Verdi je v zapletu in razpletu ljubezenskega trikotnika totalni genij.

Amneris

Amneris je bila mezzosopranistka Rosanna Rinaldi. Svojo vlogo je gradila o začetka do konca v sijajnem razvojnem loku z vrhuncem v tretjem dejanju; ko se ji svet sesuje do obupa. Rinaldi je to znala ustvariti, tako glasovno kot igralsko.

Aida

Aido je interpretirala sopranistka Susanna Branchini. Njen odrski položaj v bistvu ni niti malo “suženjski”, je sicer emotiven, a bolj lirski; ona ljubi s sentimentalnostjo zaljubljenke, Amneris s strastjo posesivnice, kar Radames spregleda, ne da bi se to v operi natanko videlo, na katerem mestu.

Aida

Morda ko prosi za svobodo etiopskih ujetnikov, kar pa ni zgolj njegov “politični akt” v smisli afriškega “bratstva in edinstva”. Banchini ima v svoji vlogi več nežnih, lirskih mest, hkrati zelo težkih, ker mora dolge fraze z intervalnimi skoki peti v intenzivnem pianu, kar se ji ni vedno posrečilo in sem ime vtis, kot da ni v idealni formi.

Orkester

Aplavz za orkester in dirigenta

Dirigent predstave Ivo Lipanović je zajetno partituro obvladal, ne nazadnje je Aido velikokrat dirigiral v izvorni splitski postavitvi na Peristilu. Lahko bi bil bolj v poziciji resničnega voditelja predstave, še posebej ob spremembah tempa, ki se je ponekod rahlo vlekel, občasno pa je sam zaostajal za dogajanjem. Malo mu manjka dirigentskega ekrazita.

Lipicanci

Lipicanci so bili napovedan magnet predstave. Mislil sem, da bodo znali korakati v taktu glasbe in v stilu klasične jahalne šole. Aido so popestrili, ne pa osmislili.

Ognjemet

Poseben problem je ozvočena predstava, o čemer se da razpravljati, a je treba gledati na ves ambient in štiri, pet, šest tisoč gledalcev in poslušalcev. Ne nazadnje, če kdo lepo poje, se to sliši na oba “načina”, je pa problem zvočnih razmerij, ki je tu težko idealen.

Marijan Zlobec