Milanska Scala je tako rekoč zgodovinsko zavezana Wolfgangu Amadeusu Mozartu. Kolikokrat je bil v Milanu in kaj vse je tam počel, vedo povedati številne knjige. Doživel je toliko lepote in ustvarjanja,- v tedanjem Teatro Regio Ducal je doživel najprej premieri opere serie Mitridate, Rè di Ponto (1770) ter »feste teatrale« Ascanio in Alba (1771), kasneje pa opere serie Lucio Silla (1772) -, da je to nemogoče podoživeti brez natančnega študija tedanje dobe, kulture, glasbenih in celo političnih razmer. Ko je imel kot deček orgelski koncert v katedrali, je bila tako polna, (pa veste, kako je velika), da se ni mogel prebiti do orgel, saj ga ljudje niso spoznali in spustili naprej, tako da so ga na kor morali pripeljati skozi stranska vrata. Veliko je krajev in časov, v katere bi rad iz sodobnosti poletel.
Izrazita scenografija Volkerja Hintermeierja, vse fotografije Teatro alla Scala/Brescia in Amisano
Scala je v zadnjih letih imela več predstav Mozartovih oper, a niti ne toliko, da bi premagale najvidnejše Italijane (Verdi, Puccini, Rossini). Najbolj odmeven je bil Don Giovanni z Ano Netrebko kot Donno Anno. V tekoči sezoni imajo na programu le Idomenea, in to le dva meseca pred najbolj pričakovano predstavo iste opere na Salzburških slavnostnih igrah v režiji Petra Sellarsa. So sezone, ko neka opera izstopi iz repertoarnega povprečja, ne da bi bil za to kakšen poseben vzrok.
Scenografija sega v vertikalo
Milansko predstavo je postavil na oder nemški režiser Matthias Hartmann. Ob izdatni pomoči scenografa Volkerja Hintermeierja je zasnoval v nekem smislu bolj brodolomsko predstavo; vse je že potopljeno, mediteranski dogajalni okvir ne dopušča neke perspektivne, iz katere bi razbrali ali slutili končni bolj pozitivni razplet. Vsaj za nekatere protagoniste. Žal je scenografija premalo členjena na dejanska in seveda različna prizorišča; v prvem dejanju sta dve (Ilijina soba v kraljevi palači in ob morju), v drugem dve (kraljevske sobane, luka v Sidoneju), v tretjem pa tri (kraljevi vrt, velik trg pred kraljevsko palačo in zunanjost Neptunovega templja). Opera se bo morala vrniti k svojim izvornim lokacijsko-vsebinskim temeljem, saj so v vsaki operi povsem jasni.
Julia Kleiter kot Ilia, Priamova hči
Bistvo predstave ni toliko ljubezenski trikotnik (Ilia je sicer v ujetništvu, a je vanjo zaljubljen Idamante, vanj pa Elektra), pomešan s preračunljivostjo, kot je usodna Idomenejeva prisega ali obljuba Pozejdonu, če se bo iz viharja rešil, da mu bo žrtvoval prvega človeka, ki mu bo prišel naproti. Kdo bi pa to lahko bil, če ne njegov sin Idamante.
Idomeneo je končno pripravljen na žrtev,
Režiser Hartmann je bil v teh detajlih premalo jasen in odločen, skratka premalo dramatičen, da bi v nadaljevanju lahko še potenciral psihološke in hkrati individualne probleme in dileme kretskega kralja. Problem viharja, Pozejdona, Idomenejeve rešitve, sprejem množice, ki jih v bolj nazorni, dramatični in srhljivi obliki pravzaprav ni bilo, glede na vse, kar bi se dalo na tej sceni narediti, so zmanjšali nazornost predstave.
a žrtvovati svojega sina ne zmore
Psihoanaliza je možna tedaj, ko se najprej pokažejo vzroki zanjo. Ti so najprej zunanji, a hkrati skrivnostni, povsem individualni; vsak ima svoje aspiracije s povsem nepredvidljivimi razpleti.
Ljubezen je močnejša od vsega
Mozart je vsem glavnim protagoistom dal dovolj individualnega poudarka. Najbolj negativna in hkrati najbolj dramatična je v operi Elektra. Njena strast je ljubezenska (ljubosumna) in politična; ne odobrava Idamantejeve obljube svobode Ilii in vsem Trojancem, intrigari, je na koncu poražena in zbeži.
Bernard Richter kot Idomeneo
Idomeneo nastopa v milanski predstavi precej bledo; njegova odrska prezenca ni dovolj kraljevska, da bi iz nje lahko nastala prepričljivejša podoba dieme, kaj naj naredi, če hoče rešiti sina. Režiser je bil tu premalo pogumen, medtem ko je bila koreografija Reginalda Oliveire bolj v funkciji ilustracij Idomenejevih notranjih dilem; kako naj ubeži prisegi in reši sina. Koreografija tako ilustrira njegove preganjavice.
Federica Lombardi kot Elektra, Agamemnova hči
Precej skromno je drugo dejanje, tako glede Idomenejevega posvetovanje z Arbacejem, kako bi rešil sina, kot Elektrinih naklepov in možosti, da bi odšla skupaj z Idamantejem na Argos; tako bi ga ona dobila zase (ne pa Ilia), a Pozejdon tega ne dovoli in pošlje nov vihar. Scenska prisotnost viharja je tu bila preskromna, namesto da bi predstavila naravo in bogove v najvišjem dramskem položaju. Rdeče ognjeno slikanje in sikanje skozi volovsko glavo, je premalo.
Michele Losier kot Idamante, Idomenejev sin
Tretje dejanje razreši vse probleme in seveda vsa hotenja. Tu sta režiser in scenograf prav tako bila preskromna. Dramatičnost ob pripravljanju žrtvenika pred Pozejdonovim templjem, kjer naj bi Idomeneo z mečem pokončal sina, zbledi; režiser in scenograf mislita, da sta zadostila operni zgodbi, če oder zatemnita. Preskromna je bila vritev Idamanteja, potem ko je premagal pošast, in se je sedaj pripravljen žrtvovati, kot Ilie, ki bi dala namesto njega svoje življenje, da ga reši.
Ilia in Idamante
Pozejdon ob tem reagira, a bistvo je, da se vse mora zgoditi tik do konca, ko je resničnost ali pripravljenost za žrtev dokončna. Tu je največji čar in vrhunec Idomenea. Identiteta junakov se mora izkazati kot plemenita, altruistična, ne sebična. Tu bi se dalo vse narediti bolje in bolj efektno. Idomeneo je heroična opera in mora gledalec to še kako občutiti.
Bernard Richter in Michele Losier
Mozartova glasba ima veliko več kontratsov, ilustrativnih arij in scenskih prizorov, duetov, tercetov, kvartetov, ansambelskih prizorov z zborom, ki terjajo večji, predvsem pa močnejši in bolj prepričljiv režiserjev poseg.
Bo Idomeneo ubil sina ?
Idomeneo je bil tenorist Bernard Richter. To je zanj pretežka vloga, ker ni dojel vseh močnih, da ne rečem usodnih konfliktov, mimo katerih ne more ne po svojem položaju, sorodstvu, zaobljubi, njeni izpolnitvi, pa vse do razrešitve položaja z izgubo krone in prestola. Idomeneo ima vsega še precej več, a mora to odkriti najprej režiser, potem pa poudariti dirigent in še sam pevec. Te povezanosti in izdelanosti ni bilo dovolj. Njegova dolga in težka arija v drugem dejanju Fuor del mar ho un mar in seno naj bi bila na križišču celotne opere, a jo je treba znati predstaviti, tako vokalno z bravuroznimi koloraturami kot dramsko.
Julia Kleiter
Ilia je bila sopranistka Julia Kleiter. V sebi je imela še največ notranje občutljivosti in interpretativne zrelosti. Že v uvodni ariji Padre, germani, addio! je pokazala moč doživetja kot tožbe nad lastno usodo, iz katere ne vidi izhoda, in zatem v ariji Se il padre perdei, ko se je pripravljena prilagoditi možni situaciji (če bo izgubila trojanskega kralja Priama, svojega očeta, bo njen rešitelj postal Idomeneo). Kleiter bi potrebovala okolico močnejših karakterjev, tako vokalnih kot dramskih.
Michele Losier
Idamante je bila sopranistka Michele Losier, precej bleda figura. Njena arija Il padre adorato je bila neizrazita, premalo doživeta, glede na usodnost trenutka, ki je pri Mozartu ves čas elementarna, postavljena v okolje usodnih položajev, trenutkov in odločitev.
Federica Lombardi
Elektra je bila sopranistka Federica Lombardi. Njena dramatičnost naj bi se najbolj izrazila v sklepnem monologu in ariji D’Oreste, D’Aiace, ko bi jo podprl še orkester, a ni bilo dovolj ne nje ne njega. Tu gre vendar za izgubo vsega, kar je ves čas opernega dogajanja upala, da dobi. Tako se obup in nesreča ne izražata.
Pevci, še posebej oni v glavnih vlogah, morajo na odru Scale dati vse od sebe, kot se najbolj preprosto reče. Scala je svetovni operni oder.
Giorgio Misseri
Kraljev zaupnik in prijatelj Arbace je bil tenorist Giorgio Misseri, dogajalno precej odmaknjen in slabo funkcionalen. V vlogi Neptunovega velikega duhovnika je nastopil hrvaški tenorist Krešimir Spicer, postavljen v scensko vertikalo. Glas basista Emanuela Corada v predzadnji sceni v bistvu ukazuje (Idomeneo cessi esser re) in moralizira (Ha vinto Amore).
Dirigent je bil Diego Fasolis, specialist za starejši operni repertoar in orkester s starimi inštrumenti. Koliko je on vložil v same priprave na glasbeno podobo predstave in kako ali koliko je bil odvisen od režiserja, delno pove sam. Vsekakor je on nadomestil prvotno napovedanega dirigenta Christopha von Dohnanyija. Pred leti je v Scali dobil nalogo ustanovitve posebnega orkestra s starimi inštrumenti in že dirigiral več predstav. Verjetno bo stilna ločnica uporabe inštrumentov Mozart oziroma njegove opere. Tokat so glasbedniki igrali na “moderne” inštrumente, kot pojasnuje Fasolis v gledališkem listu. Od njega in orkestra bi pričakoval bolj razgibano predstavo. Poseben problem so številne korekcije, črtanja, krajšave in nove povezave, vnašanja Mozartovih variant ipd. tako da ni jasno, kakšno verzijo Idomenea smo gledali. Fasolis pravi, da sta vse opravila prvotni dirigent in režiser.
Zbor je bil vokalno dobro pripravljen, še posebej na koncu opere. Kostumi Malteja Lübbena so bili premalo izraziti, brez poudarka ali celovite in enotne zasnove. Oblikovalec luči Mathias Märker je predstavo premalo kontrastiral in jo nasploh preveč držal v temini, poudarki ladijske razbitine in ogromna volovska glava, očitno še v funkciji Pozejdona, so bili bolj scenski efekt.
Idomeneo je bil predstava zgolj srednjega dometa.
Marijan Zlobec