Ljubljanski barok je glede na velikost ali majhnost mesta, ko so bili gradili stolnico svetega Nikolaja, dokaz velikopoteznosti, volje in moči, bogatega kulturnega, glasbenega (Academia Philharmonicorum Labacensis, 1701) in seveda verskega življenja okrog leta 1700, ko so cerkev gradili (med 1701 in 1706).
Zbor Scramento Choral Society, fotografije Marijan Zlobec
Ameriški gosti, člani Scramento Choral Society, ki so prišli k nam kot gosti festivala Imago Sloveniae – Podoba Slovenije, so lahko neposredno spoznali, kaj je evropska glasbena in duhovna tradicija, kako večen je Mozart s svojim Requiemom, kako z lahkoto najdejo v Ljubljani odlične mlade glasbenike, člane orkestra Ljubljanski solisti in štiri vokalne soliste, ki jih sicer poznamo s koncertnih in opernih odrov.
Dirigent Donald Kendrick
V podnaslovu koncertnega lista, ob omembi vseh nastopajočih, je pisalo ZDA, Slovenija. Prav gotovo je marsikomu ušla misel na našo prvo damo Amerike, tako kot so se ameriški gosti že poprej pozanimali vsaj malo o zgodovini Ljubljane in same stolnice, v kateri je bilo sicer v zadnjih desetletjih toliko koncertov, da bi težko izbrali najboljše; vse od Mahlerjeve Druge simfonije Vstajenje z dirigentom Antonom Nanutom ali nastopa slavnega švedskega tenorista Nicolaia Gedde s Slovenskim oktetom z rusko pravoslavno liturgijo, da ne omenjam številnih orgelskih improvizacij skladatelja in organista Primoža Ramovša, pa koncerte najslavnejših ruskih zborov iz Sankt Peterburga in Moskve.
Eva Černe
Mozartov Requiem je napolnil stolnico že več kot pol ure pred začetkom koncerta, potem so prinašali še dodatne stole, skrite izza stranskih oltarjev, a je bilo vsega še premalo.
Amerika je popularna, ker nam je hkrati daleč in blizu. O njej vemo “vse”, kar je v medijih ali zapiše predsednik, tako rekoč naš skupni sorodnik, in ni dneva, da tega ne bi izvedeli še mi.
Solisti
Mozart je bil v svojem življenju slaven, čeprav je veliko grešil in je že sam Requiem obdan v skrivnost, ki je še nihče ni usel razrešiti. A to ni pomembno. Pri Mozartu vse funkcionira z intelektualno logiko, emotivno porazdeljenostjo med zbor, sole in orkester, v katerem je našel pozavno kot najmarkantnejši solo, v stolnici pa še posebej zveneče, ker je bila solistka na pozavni ženska, neverjetno samozavestna in odlična, da jo je dirigent po koncu iz orkestra kot edino dvignil in ji dal priznanje.
Zbor je bil številčno močan, štel je menda okroglih sedemdeset pevcev in pevk. To niso profesionalni pevci, ampak kot bi rekli mi ljubiteljski, ki negujejo svojo pevsko kulturo v dialogu z Evropo, a jo vendarle jemljejo kot del sebe, saj je ameriška civilizacija in kultura nastajala iz pretežno evropskih korenin.
Mozart seveda ni imel veliko pojma o Ameriki, niti ni znano, ali je nanjo kdaj pomislil. Negov evropocentrizem je bil znamenje tistega povezovana kultur in umetniških idej, ki so se šele v drugi polovici 20. stoletja izkristalizirala in oblikovala kot Evropska unija.
Če pogledamo vsa Mozartova ptevilna potovanja, vidimo, da je bil pravi Evropejec. Če bi rekel, da so Američani podaljšek Evrope, bi dregnil v področje, ki ni čisto varno in zanesljivo. Recimo, da je Evropa dajala in še daje Ameriki veliko, a tudi brez Amerike Evropa ne more.
Zbor in orkester
Ta združeni večer je bil v ljubljanski stolnici nocoj zelo opažen in sprejet tako rekoč z navdušenjem.
Največ zaslug za uspeh in doživetje večera je imel zelo izkušeni in hkrati navdahnjeni dirigent Donald Kendrick, ki je Mozarta dirigiral na pamet. Vse je imel pod nadzorom in svojo sugestivnostjo, čeprav so štirje solisti peli pred njim, a se je občasno oziral po njih, kar so občutili kot vodstvo, čeprav ga v neposrednem smislu ni bilo.
Ljubljanski solisti so igrali z veliko vnemo in natančnostjo, zelo dobri so bili vsi štirje solisti, pri čemer sta se sopranistka Eva Černe in tenorist Klemen Torkar odlikovala s svetlejšima in bolj liričnima glasovoma, mezzosopranistka Barbara Sorč in basbaritonist Janko Volčanšek pa s temnejšim in bolj dramatičnim.
Donald Kendrick
Ameriški zbor je premagal vse pasti, ki jih ponuja in nastavlja Requiem in celotni interpretaciji dajal liturgične karakterne poudarke, čeprav seveda ni šlo za cerkveni ritual, ampak za civilni koncert v cerkvenem okolju.
Festival Imago Sloveniae – Podoba Slovenije je s tem koncertom pokazal svojo bogato tradicijo in kulturno moč.
Marijan Zlobec