Edvard Kocbek je v Münchnu januarja 1955 kulturno zadihal


Edvard Kocbek je v Francijo januarja 1955 odpotoval preko Münchna. S tem je nekako ponovil potovanje Riharda Jakopiča leta 1906 na Cesarsko kraljevo avstro-ogrsko razstavo v London, ko se je naš slikarski modernist odpravil v Združeno kraljestvo nič manj kot preko Münchna in celo Nürnberga, se potem obrnil in v Kölnu doživel epileptični napad in potovanje se je za dobrih deset dni končalo v tamkajšnji bolnici. Jakopič je zatem vendarle odpotoval še do Pariza, kjer je ostal  teden dni, za pot v London ni imel več moči in je odprtje razstave že zamudil, zato se je preko Švice vrnil v Ljubljano. Kocbek, nasprotno, je imel izjemno moč, samozavest in pogum.

Graham_Greene,_Bassano.jpg

Graham Greene (1904 – 1991)

Kocbek je bil klub vsem težavam, pritiskom, polemikam, napadom in še marsičem psihofizično zdrav in je ne le uspešno pripotoval v bavarsko prestolnico, ampak še kasneje v Francijo in se šele 6. aprila vrnil v Slovenijo.

Tak podvig je bil v onem času možen samo pri človeku velikih notranjih kvalitet, vztrajnosti, poguma, kljubovalnosti, zagrizenosti, kulturne in intelektualne radovednosti ter svetovljanstva in vizij. Hkrati pa je vse to dokaz, kako je živel nenehno v evropskem duhovnem kontekstu in prostoru, kako ga je vse aktualno zanimalo kot da je del njega samega, kar je glede na njegova številna osebna srečanja, še posebej v Franciji, to potrjevalo, hkrati pa ga domači provincializem ni odločilno prizadel, kaj šele uničil, čeprav je tako kazalo in celo šlo v to smer. Prikazovanje Kocbeka kot žrtev aktualne politike je ena plat, druga pa je, da v oni svet po svojem človeškem bistvu; intelektualnem, moralnem in umetniškem profilu ni spadal. Oblast je natanko vedela, kje vse objavlja, a je vse to dopustila.

51whFCXtAAL._SX317_BO1,204,203,200_.jpg

Naslovnica Moči in slave v francosem prevodu v žepni izdaji

Dr. Andrej Inkret v svoji knjigi o Kocbeku In stoletje bo zardelo pri Kocbeku tega ni opazil, kaj šele poudaril, kot se mu ni zdelo vredno podrobneje predstaviti, kaj je pesnik v Münchnu počel, kaj je videl, o čem razmišljal in v svojem dnevniku pisal.

81IflDUgp5L.jpg

Roman Moč in sijaj je izšel pri Robertu Laffontu s predgovorom Françoisa_Mauriaca

Kocbek 20. januarja 1955 v svoj dnevnik, v obliki, kot je bil dopolnjeno ali spremenjeno glede na dnevniški rokopis, objavljen v Novi poti leta 1956 v številkah od 4 do 8, na strani 190, že uvodoma pravi: “Zvečer sem kakor iz neba padel v Kammerspiele. Ko sem tik pred predstavo prišel po naključju do gledališke stavbe in zagledal na njej lepak, ki je naznanjal Grahama Greena, sem veselo razburjen skočil do blagajne in še ujel zadnji sedež. Sedel sem nanj in nisem mogel verjeti, da bom čez nekaj trenutkov videl dramatizirani roman  velikega angleškega pisatelja, ki nas je po vojni prevzel in pridobil s svojo umetniško silo in človeško odkritostjo. Roman Moč in sijaj, ki ga je Graham Greene zdaj tudi sam dramatiziral, je njegovo nedvomno najboljše delo: zgodba o poslednjem duhovniku, ki kljub svojemu slabotnemu človeškemu življenju vzdrži pod mehiško ateistično diktaturo. dokler ga policija ne ulovi. Spominjam se, da sem ga pred desetimi leti prebral s posebnim zanosom, kajti pisatelj je v zgodbi odvrgel vse krščansko in umetniško nevredne ozire in odprl konflikt duhovnika – alkoholika, ki ima celo nezakonskega otroka, s tako elementarno čistostjo in duhovno prepričljivostjo, da se njegova grešna zvestoba naposled spremeni v zmagoslavje.”

Greene 1 411lR7z5ODL.jpg

Francoski prevod Greenovega romana pod naslovom La Puissance et la Gloire

Kocbek je očitno Grahama Greena zelo dobro poznal, čeprav dotlej še ni bilo v slovenskem prevodu nobenega njegovega dela. Omenjeni roman Moč in sijaj (The Power and the Glory) je v prevodu Janeza Gradišnika po zadnji pregledani izdaji leta 1959 izšel pri založbi Mohorjeva družba v Celju šele leta 1961.

François_Mauriac,_1933.jpg

François Mauriac leta 1933

Od kod je Kocbek dobil Greenov roman, da ga je tako dobro poznal, avtor dnevnika ne omenja? V slovenskih knižnicah ga tedaj ni bilo, ne v izvirniku ne v francoskem ali nemškem prevodu. V francoščini je roman izšel pod naslovom La Puissance et la Gloire v prevodu Marcelle Sibon pri založbi Robert Laffont. Na naslovnici je portret pisatelja iz časa izida prevoda, to je leta 1948, ko je bilo Greenu štiriinštirideset let.

51Zg22J+YqL._SX320_BO1,204,203,200_.jpg

Marcelle Sibon je v francoščino prevedla največ Greenovh romanov

V imenskem kazalu Kocbekovih Dnevnikov v Zbranih delih 16, ki zajema več knjig dnevnikov (6, 7, 13, 14, 15 in 16) se ime Grahama Greena ne pojavlja. Problem je v tem, ker je Inkret ob ponatisu pariškega (in še prej münchenskega) dnevnika povzel objavo pri Slovenski matici leta 1977, ki je München izpustila, ne pa po prvi objavi v Novi poti. “Odrezani” del je Inkret uvrstil v opombe v Zbranem delu 8, pri Grahamu Greenu pa navaja le, da je bil angleški romanopisec in dramatik, roman The Power and the Glory pa da je izšel leta 1940, v slovenščini pa leta 1961. Inkret pravi, da sta v primerjavi s predvojnima potopisoma (po Franciji) tako Prvi kot Drugi povojni pariški dnevnik doživela v knjižni izdaji bistveno manj avtorskih sprememb, ki naj bi jih v poglavitnih razlikah med obema natisoma predstavil kar v stvarnih opomah.

91zqtPfRooL.jpg

Naslovnica prevoda L’homme et lui-même, 1931

A bistveno je, da Inkret zamolči obstoj drugačnega rokopisa, ki pa ga v knjigi in opombah ne predstavi. Zakaj ga ne, pa ne pove. Bralec je tako prepričan, da prvotnega rokopisa ni. Vse, kar se dogaja okrog Edvarda Kocbeka, je še danes velika sramota tako politike, zgodovne, kulturne zgodovine, literarne zgodovine, primerjalne zgodovine teologije, primerjalne književnosti in sploh odnosa do primarnih virov….

Greene 2 1417716983.jpg

Francoski Katoliški eseji

Marcelle Sibon je prevedla še nekaj Greenovih romanov, kot so L’Agent secret (The confidential Agent), 1939, Rocher de Brighton (Brighton Rock), 1938, Routes sans lois (The Lawless Roads), 1939, La fond du probleme (The Heart of the Matter), 1948, The end of the affair, 1951… Prevedla je tudi Greenove eseje Essais Catholiques, ki so izšli leta 1953, potem Mirnega Američana, 1955

Greene 4 47170.jpg

Tajni agent v francoskem prevodu leta 1948

Kocbek pravi, da ni mogel verjeti, ko se je usedel na zadnji sedež v gledališču, da bo “čez nekaj trenutkov videl dramatizirani roman velikega angleškega pisatelja, ki nas je po vojni prevzel in pridobil s svojo umetniško silo in človeško odkritostjo.” Kocbek je v kasnejši redakciji svojega rokopisa vse skupaj dramatiziral in povišal napetost v pričakovanju “zgodbe”, kaj je videl, kot da bi mu šlo za teater v teatru.

Greene 3 9782221107096ORI.jpg

Globina problema, Jedro stvari ali Bistvo stvari

Kaj ali katera Greenova dela je Kocbek imel v mislih ali poznal, sam v dnevniku ne pove, razen seveda Moči in slave, ki je v izvirniku, kot rečeno, izšel leta 1940. Morda je poznal že njegov prvi roman The man Within iz leta 1929, ki je izšel v francoskem prevodu Denyse Clairouin pod naslovom L’homme et lui-même? Vsaj po naslovih bi lahko poznal The Name of Action, 1930, Rumour at Nightfall, 1931, bolj verjetno pa Stamboul Train, 1932, ki je v francoskem prevodu izšel pod naslovom Orient – Express. 

51xwSXYYkeL._SX352_BO1,204,203,200_.jpg

England Made Me je izšla kot Mère Angleterre 

Sledile so Greeneove knjige It’s a Battlefield, 1934, The Old Shool, 1934, The Bear Fell Free, 1935, England Made Me, 1935, ki je izšla v francoščini kot Mère Angleterre v prevodu Germaine de Tonnac-Villeneuve, The fallen idol, 1935, The Basement Room, 1936, Journey without Maps, 1936, A Gun for Sale, 1936, v francoščini kot Touer à gages v prevodu Roberta Massona.

51UIXLpKDWL._SX305_BO1,204,203,200_ (1).jpg

Orient Express

Morda je poznal Brightonsko skaloBrighton Rock iz leta 1938 ? V francoskem prevodu je izšla pod naslovom Rocher de Brighton v prevodu Marcelle Sibon.

38f278d23f5b29cc7a8816629d91ccff.jpg

Naslovnica Brighton Rock

Sledile so knjige The Lawlesss Road A Mexican Journey, 1939, v francoskem prevodu kot Routes sans lois (Marcelle Sibon), The Confidential Agent, 1939, v francoščini kot L’Agent secret (Marcelle Sibon), The Power and the Glory, 1940, v francoščini La Puissance et la Gloire (Marcelle Sibon), British Dramatists, 1942, The Ministry of Fear, 1943, The Heart of the Matter, 1948, v francoščini kot Le fond du Problème (Marcelle Sibon), Why Do I Write, 1948, Ninetten Stories, 1949.

51RSZ4Htx5L._SX318_BO1,204,203,200_.jpg

Francoski prevod Brightonske skale

Kocbek je zelo dobro poznal vsaj roman Moč in slava ali po njegovem zapisu Moč in sijaj, tako kot je delo v svojem prevodu leta 1961 poimenoval Janez Gradišnik. Možno je, da je poznal še Bistvo stvari iz leta 1948, Tretji človek iz leta 1949, The End of the Affair iz leta 1951 ali najnovejši roman Mirni Američan iz leta 1955, ki pa je verjetno izšel že po Kocbekovem pisanju Prvega pariškega dnevnika.

51ZL2nXPXIL._SX312_BO1,204,203,200_.jpg

Naslovnica francoskega prevoda mehiškega potopisa Cesta brez zakonov

Iz knjige ali kar monografije o Grahamu Greeneu Jacquesa Madaulea iz leta 1949, ki si jo je Kocbek po vsej verjetnosti izposodil v NUK, kjer jo hranijo, je razvidno, da je Grahama Greena zelo cenil Kocbekov prijatelj François Mauriac in je možno, da je prav on opozoril našega pesnika na angleškega romanopisca.

Picture8-950x950.png

Naslovnica prve izdaje The End of Affair

Roman Konec afere (Jože Dolenc omenja prevod kot Konec nekega razmerja ali celo kot Zadeva je končana) je bil v slovenščino preveden veliko kasneje, prav tako roman Tretji človek. Je pa veliko bolj verjetno, da je Kocbek videl film Tretji človek iz angleškega črnega filma, v katerem igrajo Orson Welles, Joseph Cotten, Trevor Howard… režiserja Carola Reedsa in poslušal osrednjo melodijo na citrah Antona Karasa.

110442.jpg

Naslovnica Bistva stvari ali  The Heart of the Matter

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: