Barbara Celjska, najpomembnejša srednjeveška monarhinja

Celjska Mohorjeva družba je imela še zadnjo predstavitev novih knjig pred poletnimi počitnicami. Najodmevnejša bo verjetno knjiga o Barbari Celjski (1392 – 1451) kot Življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice ali kar Črne kraljice, kot piše v podnaslovu. Knjigo je iz slovaščine prevedel literarni zgodovinar dr. Andrej Rozman.

Dr. Andrej Rozman, foto Marijan Zlobec

Barbara Celjska, najpomembnejša srednjeveška monarhinja, a vendar v senci svojega slavnega soproga Sigismunda Luksemburškega, se je bolj kot resnična osebnost v zgodovino zapisala kot čudna literarna junakinja, obdana s številnimi miti in legendami. Daniela Dvořáková je s svojim raziskovanjem prišla do presenetljivih zaključkov, ki kraljici Barbari vračajo čast in ugled.

Naslovnica s kiparsko podobo Barbare Celjske

Kraljica s tremi kronami je bila skoraj pol stoletja ogrska kraljica, poldrugo desetletje pa je obvladovala velik del slovaškega ozemlja. Redkokatera srednjeveška podoba ženske je pri pisateljih in zgodovinarjih doživljala toliko krivic in negativnega prizvoka kot kraljica Barbara Celjska. Prva dela, ki so razširila to negativno podobo, so nastala že takoj po njeni smrti ali celo že v času njenega življenja – in v zgodovino je odšla kot Črna kraljica ali nemška mesalina.

Dr. Andrej Rozman in dr. Cvetka Rezar

Dvořáková odkriva začetke in izvor negativnih pogledov na Barbaro Celjsko ter z natančno analizo doslej nepoznanih zgodovinskih virov spremlja, kako se je ta podoba razširjala v takratni literaturi in v kasnejših zgodovinskih zapisih – presenetljivi zaključki, ki kraljici vračajo čast in ugled, pa se berejo kot napeta kriminalka. Avtorica je s svojim raziskovanjem popravila številne napake in nenatančnosti o življenju kraljice Barbare, ki se že leta pojavljajo v strokovni literaturi. Njeno delo je velika lekcija srednjeveške zgodovine, ki nam na vznemirljiv način nudi vpogled v življenjsko zgodbo Barbare Celjske ter v njeno družbeno vlogo srednjeveške kraljice. (Iz tiskovnega sporočila)

Daniela Dvořáková

Daniela Dvořáková je samostojna znanstvena sodelavka na oddelku za najstarejšo zgodovino Zgodovinskega inštituta Slovaške akademije znanosti v Bratislavi. Posveča se raziskovanju zgodovine poznega srednjega veka Kraljevine Madžarske, posebej v času vladanja Sigismunda Luksemburškega. Pri svojem delu je usmerjena v raziskovanje problematike plemstva, ukvarja pa se tudi z vprašanji dvorne kulture, z odnosi in vsakdanjim življenjem v srednjem veku. Je avtorica uspešnice Rytier a jeho kráľ. Stibor zo Stiboríc a Žigmund Luxemburský (Vitez in njegov kralj. Stibor iz Stiboríc in Sigismund Luksemburški) in soavtorica različnih monografij, med drugim Spomienky Heleny Kottannerovej (Spomini Helene Kottanner) in Ulrich Richental Kostnická kronika (Konstanška kronika Ulricha Richentala).

Nemški prevod je bil takoj zelo odmeven

Na predstavitvi sta o knjigi spregovorila urednica dr. Cvetka Rezar in prevajalec dr. Andrej Rozman. V kontekst popravljanja podobe Barbare Celjske seveda spada najprej tisto, kar je treba “popraviti”, češ da ni bilo res in je širil “rumeni tisk”. Med takimi očitki so bili npr. da je Barbara Celjska sramotila nune, češ da ne seksajo in jim skratka očitala odsotnost spolnih užitkov. Drugi očitek pa naj bi bil, da ni verjela v posmrtno življenje. Rozman je pri avtorici poudaril njen drugačen, bolj raziskovalen pristop in novo branje samih dokumentov, v skladu s sodobnim zgodovinopisjem, ki pozna vedno več virov in dokumentov. Menil je, da bi morala vsaka generacija napisati svojo zgodovino.

Konrad Kyeser – Barbara Celjska

Koliko pa je bila Barbara Celjska res prešuštnica, tako kot njen mož, imenovan “rdečelasi lisjak”, pa tudi sodobno zgodovinopisje ne more natančno ugotoviti, lahko pa “fantazira”. Če je bila tako sposobna, kot je bila, in to bi moralo biti bistveno, je pač delala kar je hotela. Vprašanje je moralnih norm v njenem času, seveda še posebej vladarskih. Zgodovin nravi je veliko, vprašanje pa je, kaj vedo in sporočajo.

Barbara Celjska je odpotovala na Poljsko s 500 konji

O avtorici, ki jo dr. Rozman osebno pozna, je prevajalec povedal, da je gradivo za knjigo proučevala in zbirala vrsto let, poizkušal pa je še odgovoriti, zakaj se je podoba Barbare Celjske skozi zgodovino tako spreminjala. Odgovor je našel v dejstvu, da so zgodovinarji iskali in našli tisto, kar so hoteli. Pri avtorici je še posebej omenil, da zna madžarsko in nemško, ob tem pa spomnil, da je sama Barbara Celjska bila zelo izobražena in razgledana, saj je znala šest jezikov.

Barbara Celjska in Sigismund Luksemburški na Konstanškem koncilu v Konstanci ob Bodenskem jezeru

No, slišali smo tudi hudomušno pripombo, da je bila “prava Savinjčanka”.

Kaj pa to pomeni, je še večja skrivnost kot domnevno Barbarino grešno življenje.

Knjiga ima bogato likovno podobo, še posebej uvodne umetniške upodobitve Barbare Celjske. Za večino likovne opreme je poskrbela avtorica in dovolila objavo po nemški knjigi.

Barbara Celjska je pokopana v katedrali sv. Vida v Pragi

Spremno besedo Srednjeveška sfinga Barbara Celjska je napisal ddr. Igor Grdina.

Marijan Zlobec