Poklon Marjani Deržaj je naslov letošnje že tradicionalne Poletne noči v sodelovanju Festivala Ljubljana in RTV Slovenija. Koncert bo v četrtek, 20. junija, ob 21. uri na Kongresnem trgu v Ljubljani.
Simfonični orkester, Big Band in Mladinski pevski zbor RTV Slovenija bo vodil Patrik Greblo. Vokalni solisti bodo Darja Švajger, Nuša Derenda, Nina Strnad, Eva Hren, Katrinas, Jadranka Juras, Ana Bezjak, Monika Avsenik, Alenka Gotar, Anja Strajnar in Braco Koren
“Bila je popevka in bile so pevke. A le ena je bila Marjana. To, kar imamo danes za zlato dobo Slovenske popevke, je preplet številnih ustvarjalcev in njihovih darov za glasbo. Je čas drugačne družbene stvarnosti in pristnejših, bolj človeških odnosov med ljudmi. A nekaj je ustvarjalcev, ki popevko poosebljajo. Med njimi predvsem Marjana Deržaj. Po čem se je razlikovala, kaj jo je ločilo od drugih legend? V času, ko se o posluhu, glasu in nastopanju na odru sploh ni razpravljalo, jo je krasila nenavadna skromnost. Ljudskost, dostopnost. Njeno življenje, ne vedno lahko, sploh pa brez zvezdniškega glamurja, jo je na odru in na ulici delalo ranljivo. Občinstvo je to prepoznalo in jo vzelo za svojo. Za vse večne čase. Tako letošnja »Poletna noč«, posvečena Marjani Deržaj, ne bo le eno izmed druženj s slovensko popevko ob kresu. Bo tudi svojevrsten hommage ženski, ki je bila pogosto večja od glasbe same. Glasba Marjane Deržaj se bo vrnila tja, kjer se najbolje počuti. V varno okolje velikega revijskega orkestra, tudi letos pod vodstvom dirigenta Patrika Grebla. To bo noč, v kateri ustvarjalci ne bodo le poustvarili Marjanine glasbe; Ljubljana in v prenosu vsa Slovenija se ji bosta to noč le še enkrat več poklonili.”
Nekdo lahko postane legenda že za življenja ali celo takoj, ali po smrti in z veliko zamudo.
Marjana Deržaj, s katero sem se srečal le nekajkrat, a bolj bežno, je bila predestinirana za takojšnji uspeh in odmev v najširši glasbeni javnosti v času, ko se je Slovenija odprla svetu tako na področju jazza kot zabavne glabe in v bistvu zelo hitro vzpostavila stik tako s predvojnim glasbenim dogajanjem kot še bolj povojnim in svetovnim.
Slovenska popevka na Bledu ali v Ljubljani v Hali Tivoli je bila fenomen, kot ga danes nadgrajuje lahko le še Eurosong, manj pa so primerljivi “zgolj domači” festivali. A je že tako, da nobena ustvarjena skladba ali pesem, če je dobra, ne gre v pozabo.
S slovensko popevko se je v slovensem kulturnem prostoru pojavljala in širila ustvarjana svoboda, primerljiva s tisto v pesništvu, saj najdemo med avtorji besedil za popevke mnoga najbolj znana tedanja slovenska pesniška imena, med katerimi bi si svoj večer na Poletni noči zaslužil najprej Gregor Strniša.
Bil je Bled kot že pred vojno svetovno znan turistični kraj in s svojo Festivalno dvorano, ko je Ljubljana razen Unionske dvorane in Slovenske filharmonije imela prostor za bolj množične glasbene dogodke le na sejemskem Gospodarskem razstavišču, ki je občasno priskočilo na pomoč, ko je na primer gostilo prvi ljubljanski koncert najslavnejšega trobentarja Louisa Armstronga – in Slovensko popevko. Potem je bila zgrajena Hala Tivoli kot tedaj največja in najboljša v Jugoslaviji. Koliko je bilo tam koncertov, nihče ne ve. Žal še ni dočakala sebi in svoji zgodovini primerne monografije.
Ali je sedaj slovenska popevka manj kot je že bila, je brez pomena ali relativno; čas je šel naprej, tako kot glasbeni razvoj, okus, dojemljivost, občutljivost, pojavile so se nove vsebine, videospoti, skupine, aranžmaji, pogledi na ustvarjalnost in njeno recepcijo…
Večer Poklon Marjani Deržaj ne more biti kot nekakšna komemoracija, niti zgolj antologija njenih pesmi, niti panorama sedanjih pevk in pevcev. Je lahko v pravem pomenu besede tradicija in kontinuiteta, notranji dialog s poudarkom na vsem najboljšem, kar se je in kot se je ohranilo in predstavlja antologijo, tako kot antologije sestavljajo o poeziji, bolj ali manj uspešno, literarni zgodovinarji.
Vprašanje je, ali pa je en večer za Marjano Deržaj in njen pesemski opus dovolj ? Je, če naredimo najboljšo antologijo in če organizatorjem uspe dobiti interprete, ki bodo ob posamezni pesmi poizkušali postati njen interpretativni ekvivalent.
To je največji problem, s katerim pa ni primerno strašiti že v naprej. Ne nazadnje imamo video posnetke, pa starejše avdio posnetke, ki nam omogočajo njeno analizo kot primerjavo.
Marjana Deržaj je po svojem glasbenem in človeškem profilu neponovljiva in je zato ni smiselno imitirati, ampak v njenem pesemskem izročilu poiskati nove in sveže interpretativne možnosti, ki bodo z njo in njenim časom pred petdesetimi leti vzpostavile prepričljiv dialog še za današnji dan ali večer.
Če pogledamo Marjanine interpretacije, je bila prepričljiva po vsem; zaustavite se na primer že pri njeni dikciji in pevski artikulaciji, kako je povsem jasna, pripovedna in izpovedna, vsak vokal ima svojo vsebinsko težo, znala je poudarjati besedo in jo emotivno osmisliti, ji dodati metaforično moč in sijaj. Imela je izjemno čisto slovensko izgovorjavo, hkrati knjižno, normativno, in vendar nikoli samo to. Njen jezik je v celoti fenomenalen, lahko bi rekel spomenik peti slovenščini.
Marjana Deržaj na Bledu leta 1962, foto zapuščina Edija Šelhausa
Ali je bila sentimentalna ? Seveda je bila, pa še kako, a pristno, podoživeto, poglobljeno, kot da bi v vsako pesem padla direktno iz zanjo napisanih not, če se spomnim sicer redkih popevk bratov Avsenik, ki sta uglasbila pesem Zvezde padajo v noč Cirila Zlobca, Oriona Gregorja Strniše v uglasbitvi Jureta Robežnika, ali najslavnejše Poletne noči na besedilo Elze Budau in v melodiji Mojmirja Sepeta.
Berem, da je nastopila na štirinajstih festivalih s kar osemindvajsetimi pesmimi. Ravno prav ali z občutkom za mero.
Če pogledamo, koliko pevcev in pevk v vseh žanrih se vokalno muči, ker profesionalno niso dovolj pripravljeni in izšolani, se pri Marjani Deržaj zdi, kot da je imela vse potrebne akademije in profesorje solopetja, absorbirala študij, da bi bila naravna, a hkrati perfektna.
Tako kor je pela Marjana Deržaj, se zdi vse lahko, to pa je možno samo tedaj, ko vse obvladaš in znaš ter imaš hkrati svoj notranji mir, iz katerega se na odru lahko razdajaš kolikor hočeš in zmoreš, si zadovoljen sam s sabo in to izpričuješ s tistim njenim nasmehom, ki ga je bilo vendarle precej več kot pri Leonardovi Moni Lisi.
Marijan Zlobec