Koncerti imajo lahko prav tako usodo kot knjige in umetine, pa seveda ljudje. Slavni operni pevec in dirigent Placido Domingo je sinoči v nabito polni (z dodanimi šestimi vrstami v parterju) Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na 67. Ljubljana Festivalu združil spomin na svojega dolgoletnega glasbenega partnerja in prijatelja Carlosa Kleiberja s spominom na pred dnevi v Rimu preminulega filmskega in opernega režiserja Franca Zeffirellija, s katerim sta sodelovala v mnogih opernih projektih.
Plácido Domingo med nagovorom, vse fotografije Marijan Zlobec
In ker je bil že zdavnaj načrtovan koncert z izvedbo Verdijevega Requiema, se je zdelo, kot da se je vse zgodilo “z božo voljo”, kot bi rekel kristjan Domingo, ki tokrat ni pokleknil in se pokrižal kot nekoč na Dunaju ob štirideseti obletnici nastopanja na odru Državne opere, a je izrazil vse spoštovanje in emocije do pokojnih prijateljev. (Ali znamo mi tako ?).
Carlos Kleiber je bil ves čas povezan s Slovenijo
Najprej se je spomnil dolgoletnega prijatelja dirigenta Carlosa Kleiberja in ga povezal s Slovenijo, kjer je preživel veliko časa v okviru svoje družine, žene Stanke Brezovar in otrok ter je tu pokopan v vasi Konjšica nad Savo. Koncert je bil uradno napovedan kot spomin na Kleiberja, a se je medtem poslovil še en prijatelj, omenjeni Zeffirelli, ki se ga je prav tako v nagovoru občinstvu spomnil.
Tople Domingove besede so segle v dvorano
Domingovi spomin na oba velikana so povsem neprimerljivi s tistim, kar mi vemo tako o Kleiberju kot Zeffirelliju. O obeh so napisane knjige, Zeffirelli je še sam napisal dve verziji Avtobiografije.
V Domingu so tisoči najintenzivnejših trenutkov, tako na odru med predstavami kot med pripravami nanje (Kleiber) in pri snemanju oper za film, kot je bila slavna Traviata v režiji Franca Zeffirellija v Parizu leta 1982, ali filmska verzija Otella, pa Glumači in Cavalleria rusticana iz Scale (dirigent je bil Georges Pretre). Oglejte si še video posnetek Carmen na Dunaju iz leta 1978; že ko vstopi Kleiber pred orkester, se prebudi in hkrati otrpne vsa dvorana in takoj zatem uvertura, kot je ni interpretiral nihče. Ali Otello v Scali leta 1976, ko je na posnetku slišati glasne prepire že med občinstvom v naelektreni dvorani.
Dirigent, ki z odra tudi spregovori
S Francom Zeffirelijem je sodeloval veliko, še posebej v Metropolitanski operi v New Yorku, Parizu, na Dunaju in v Milanu.
S Francom sta začela sodelovati že leta 1969, kot je zapisala rimska La Repubblica in je po njej lahko povzel ves svet. Domingo je po telefonu povedal, da je trenutno na poti iz Dresdna v Ljubljano.
“Stasera in quella città, da direttore d’orchestra, dirigo un concerto con la Filarmonica Slovena, il Requiem di Mozart. L’avevo pensato per Kleiber tanto legato al paese della moglie, ma ora sarà una doppia dedica a Carlos e a Franco, amico sincero e non solo il regista con cui ho lavorato di più, sempre per spettacoli importanti e in ben quattro film”. Cinquant’anni di storia artistica che Domingo ripercorrerà all’Arena di Verona dal 28 luglio condividendoli proprio con il ricordo di Zeffirelli.”
Zakaj je prišlo do napake pri skladatelju? Verjetno je Domingo rekel samo, da bo dirigiral Requiem in je novinarka pomislila na Mozarta ?
O Zeffirellijevih režijah pa rimski dnevnik pravi, kot je Domingo povedal po telefonu v letalu:
“Per me era un regista all’avanguardia, moderno e sa perché? Perché nei suoi lavori c’è la verità del teatro e credo che in tanti si sono ispirati a lui. Mia moglie Marta è diventata regista anche vedendo i lavori di Franco. La sua morte è un momento triste, ma noi dobbiamo celebrare la sua lunga vita, straordinaria soprattutto per noi a cui lascia tante meraviglie”.
Ljubljana se je v trenutku dvignila v medijsko orbito, ne da bi mi to doma sploh vedeli. Na to me je sinoči po koncertu opozoril Massimo Mercelli, glasbenik in umetniški vodja festivala Emilia Romagna, ki je prišel v Ljubljano iz Bologne in je medtem že prebral Domingove izjave iz Ljubljane o Zeffirelliju za italijanske medije. Še pred pogrebom v Firencah, ki poteka prav zdaj, se je od Zeffirellija v katedrali Santa Maria del Fiore poslovilo nad sedem tisoč ljudi. Prenos pogreba poteka na Corriere TV Live in si ga je mogoče ogledati na spletu.
Domingo med solisti, orkestrom in zborom
V tem kontekstu je bila koncertna atmosfera v napetem pričakovanju bolj kot kdaj poprej. Domingo je vstopil v situacijo, ko se je nekako ponovila geneza in usoda Verdijeve kompozicije, napisane ob prvi obletnici smrti italijanskega književnika Alessandra Manzonija leta 1874.
Neverjetna srčnost, samozavest in počastitev velikih prijateljev
Že na začetku koncerta je postalo jasno, da bo to velik glasbeni in memoarski in komemorativni dogodek. Simfonični orkester Slovenske filharmonije se je zavedal svoje enkratne priložnosti tako po ambientu, dirigentu, kot programu. Verdija so odlično naštudirali in ohranili intenzivno, poduhovljeno glasbeno držo vseh 84 minut, kolikor je trajala izvedba dolgega Requiema.
Odprte roke, ki ves čas samo dajejo
Orkester ni imel šibkih mest in ne ohlapnejših trenutkov; zvesto je sledil partituri in vsem njenim izraznim finesam, v katerih pa se je po Domingovih prebliskih in razumevanju vsebine vendarle znašlo nekaj trenutkov romantike, skorajda ironije, kot da bi izzval religiozno vsebino z vprašanjem, ali je treba vse vzeti tako zares, kot je sama smrt ?
Plácido Domingo ima karizmo
Zbor je bil sestavljen iz zbora Slovenske filharmonije in zbora Opere SNG Ljubljana. Zbor je bil pravo presenečenje večera; ves čas je zvenel zrelo, artikulirano, napeto tudi v pianu, z jasno dikcijo, skratka izkazal se je kot malokrat in dal vedeti, da je takih priložosti skupnega nastopanja premalo ali da se da ta program še kje in kdaj ponoviti. Odlični so bili še štirje trobentarji pri orglah na prvem balkonu, člani orkestra Slovenske vojske. Nimajo lahkega piano vstopa, potem pa se dinamika razvije. In ko se jim pridružijo vsa trobila, zazveni v dvorani pravi polnokrvni Verdi. V orkestru so bili odlični še posamezniki, kot veliki boben, oboa, fagot, flavta, violončelo, godala je izkušeno vodil koncertni mojser Miran Kolbl.
Domingo dirigira močno po svoje
Plácido Domingo najraje dirigira opere in koncerte, v katerih je sam nekoč pel, ali pa še poje. Tu je programsko in vsebinsko najbolj doma, pozna sleherne odtenke partitur še z “druge plati”. Kako je dirigirati Verdija, ko imaš ob sebi mlajše in manj znane pevce in moraš biti spričo svojih večjih izkušenj bolj toleranten, ve le on sam. O tem ne govori, raje poskrbi na vajah, da pevcem natanko pove, razloži in zapoje, kaj od njih pričakuje. Ta študij in predočenje nians interpretacije z lastnim glasom je pri Domingo že samo po sebi kot magnet in stimulacija.
Koncertni mojster Miran Kolbl si je oddahnil
Med pevskimi solisti nismo poznali nikogar od prej. Najprej je bila napovedana slovenska solistka, sopranistka Elvira Hasanagić, a jo je zamenjala, kot je bil v program vstavljen listič, Anna Pirozzi.
Rože za vse
Pevski solisti so bili solidni, a za tak velik dogodek ali v kontekstu Domingove šestdesetletne umetniške kariere manj od pričakovanj.
Zahvala zborovodkinjama Jerici Bukovec (SD) in Željki Ulčnik Remic (Opera SNG)
Domingo ni želel zvezdniških imen, ampak one, ki bodo to še postale, kot je smisel njegovega svetovnega pevskega tekmovanja Operalia. Ali pa bodo to zares postale, je odprto vprašanje.
Gremo, sicer bodo ploskali še pol ure
Štirje solisti so izkazali svoje povsem različne karakterje, ki so se med sabo bolj tepli kot dopolnjevali ali ujemali. Najbolj je ta glasovni “boj” prišel do izraza v začetku Agnus Dei, ko sta se spranistka in mezzosopranistka kot borili za svoj primat in peli bolj druga proti drugi kot v smeri ujemanja in skupnega občutja vsebine petega, To je bil najslabši trenutek večera.
Velik dogodek
Sopranistka Anna Pirozzi je bila boljša v visokih legah, a še vedno bi bilo v višinah možno peti bolj čisto in vzneseno, v nižjih legah se ji je glas spremenil in postaja manj čist. Mezzosopranistka Annalisa Stroppa je bila s svojim temnim dramskim mezzosopranom močnejša, in je to poudarjala z že skoraj dramsko ali operno držo. Nasploh bi si sam želel, da bi solisti v Requiemu vedno peli na pamet in z vživetostjo v svojo pevsko vlogo poudarili, da pojejo dramo, ne religijski obrazec.
Plácido Domingo je bil prevzet in ganjen
Tenorist Arturo Chocon – Cruz ima preveč zaprt in na posameznih mestih rezek glas, brez čistih ravnih linij, ki bi mu omogočila bolj prepričljivo izpoved, saj mu takih mest v Requiemu ne manjka. Izrazito basovsko barvo glasu je pokazal Roberto Tagliavini. Bil je zanesljiv, a bi v dinamiki in dramatiki raje imel še malo več poudarka, kot tudi odrski razgibanosti. V teh glasovnih karakternih kontrastih so solisti še najbolje zazveneli kot kvartet ali vsaj tercet. Vedno pa pomislim, kje so slovenski operni solisti ?
Bil je velik večer, vreden spomina in veličine umetnikov, kot so Carlos Kleiber, Franco Zeffirelli in Plácido Domingo. Majhni pa nismo niti mi. To se je sinoči zelo lepo videlo, slišalo in občutilo.
https://www.repubblica.it/spettacoli/musica/2019/06/16/news/placido_domingo-228922505/
https://www.lanazione.it/firenze/cronaca/video/feretro-zeffirelli-arrivato-1.4650924
https://www.lanazione.it/firenze/cronaca/zeffirelli-palazzo-vecchio-1.4652163
https://www.lanazione.it/firenze/cronaca/morte-franco-zeffirelli-1.4649988
Marijan Zlobec