Zorko Simčič – France Pibernik največja knjiga intervjujev doslej


Izid knjige pogovorov med pisateljem Zorkom Simčičem in pesnikom, publicistom, literarnim zgodovinarjem Francetom Pibernikom Dohojene stopinje bo verjetno še zelo dolgo obveljala kot največja knjiga intervjujev ne le v Sloveniji, ampak verjetno še v mnogo širšem literarnem, kulturnem in malo manj ali precej manj v političnem kontekstu.

Simčič 5 IMG_7825.jpg

Zorko Simčič in France Pibernik, vse fotografije Marijan Zlobec

Zorko Simčič je na današnji tiskovni konferenci v knjigarni Beletrine povedal, da se s politiko ni ukvarjal; nikoli, ne doma ne v Argentini. Je pa dodal, da ga je politka sicer zanimala in jo je spremljal. Nikoli pa v vsem svojem dolgem življenju ni bil v nobeni stranki. In čeprav je 3. maja 1945 zapustil Slovenijo, ni bil poprej domobranec.

Simčič IMG_7782.jpg

Neverjetno živ nastop pri sedemindevetdesetih letih (rojen 19. novembra 1921)

Beletrina je šla v svojevrstno založniško in vsebinsko akcijo, saj so pogovori nastajali zelo dolgo časa, v pravem smislu kot pogovori, ne pa kot tiskana vprašanja in zatem nanja prav tako natisnjeni odgovori, tako da bi oba imela natančen pregled nad vsem, še posebej nad točnostjo množice podatkov, datumov, imen, naslovov, pa še mnogo drugega, kot se pojavlja v intervjujih, ko se želi spregovoriti o nekaj desetletjih posameznikovega ustvarjanja in njegove vpetosti, in to nenehne in aktivne, v javna, čeprav predvsem kulturna dogajanja, tu pa še prav posebno v literarna.

Simčič 3 IMG_7791.jpg

Simčiča bi se dal poslušati ure

Zato se ni mogoče izogniti dvema poudarkoma, slišanima iz ust Zorka Simčiča; da je to knjiga intervjujev, ki poudarja njega kot literarnega ustvarjalca: “To je knjiga o literaturi!” in da je knjiga kot “kronika samega sebe”.

Na vprašanje, zakaj pa je 3. maja odšel iz Slovenije, če ni bil domobranec, je odgovoril, da je vedel, kaj se bo zgodilo, (če bi ostal). Kot urednik Meddobja in član Slovenske kulturne akcije v Argentini pa se je ukvarjal zgolj z literaturo, ne s politko, potem pa so se razšli.

Simčič 1 IMG_7789.jpg

Radost, ko se lahko pogovarjaš o desetletjih “nazaj”

V zvezi s Kocbekom je povedal, da ga osebno ni poznal in se z njim potemtakem nikoli ni srečal, da pa je okrog leta 1956 objavil v Argentini njegove pesmi, kar je Kocbeka tako ganilo in navdušilo, da je v svoj dnevnik zapisal, da bi Simčiča “najraje objel”.

Naneslo je tudi na vprašanje, objavljeno z odgovori v zadnji knjigi o Kocbeku, ali je on navečji Slovenec dvajsetega stoletja ali kdo drug, zlasti Ivan Cankar ?

Simčič meni, da Kocbek ni največji Slovenec prejšnjega stoletja, a hkrati ni rekel, kdo pa bi lahko bil. Zanimiva pa je bila Simčičeva teza, kot jo je izrekel danes (in je tudi v knjigi), da je Kocbek večji pesnik kot prozaist, a se ravno z njegovo poezijo sorazmerno najmanj ukvarjamo.

Sebe je označil kot literarnega realista in kronista samega sebe, svojo emigracijo pa kot avtoemigracijo.

Pibernik IMG_7815.jpg

Kocbek Piberniku ni hotel dati intervjuja

France Pibernik (rojen 2. septembra 1928) je povedal, da sta se z Zorkom Simčičem spoznala okrog leta 1983, ko je začel zbirati gradivo o Francetu Balantiču v D fondu NUK, ki je bil sicer zaprt za javnost, in naletel tudi nanj po objavah v povezavi s pesnikom, potem pa poiskal njegov naslov in mu pisal…

Pibernik IMG_7783.jpg

Vztrajanje v literarnem svetu sedemdeset let

Pibernik je desetletja dolgo pisal kulturno, literarno in umetniško portretno kroniko mnogih leteratov.

Piberik je tedaj objavil kar dve knjigi literarnih pogovorov s slovenskimi pesniki in pisatelji Med tradicijo in modernizmom (1978, 1981) in je potemtakem imel zelo veliko izušenj, tako vsebinskih kot profesionalnih in človeških, ustvarjalnih, umetniških, karakternih. Knjiga pogovorv z Zorkom Simčičem mu potemtakem ni delalal nikakšnih težav, saj je marsikaj o Simčiču že vedel od poprej, ali pa seveda poiskal za nazaj, prebral, analiziral literarno dogajanje, še posebej v medvojnem času, ki je za starejšega ali mlajšega bralca zelo pristno opisano.

Simčič 6 IMG_7824.jpg

Zorko Simčič: Kocbek je večji pesnik kot pisatelj

Pibernik pa je v vezi s Kocbekom spomnil, kako mu je pripravil literarni večer v Kanju, kako so ga s prijatelji nekoč obiskali na domu, da bi mu izročili neko maturantsko fotografijo, pa še kako ga je prosil za intervju (za omenjeni knigi), ki pa ga je Kocbek zavrnil.

Bogataj IMG_7785.jpg

Voditeljica predstavitve Eva Premk Bogataj

Pibernik je dejal, da je knjiga Človek z obeh straneh stene (1955) Zorka Simčiča večja literatura od Kocbekovih novel Strah in pogum in Pomladnega dne Cirila Kosmača (ko se je primerjalno spomnil nekaj del iz petdesetih let). No, za obširnejšo primerjavo bi bilo treba vzeti v pregled še kakšnega pisatelja, kot Bena Zupančiča (Sedmina, 1957), Dominika Smoleta (Črni dnevi in beli dan, 1958), Lojzeta Kovačiča (Ljubljanske novele, 1954, Zlati poročni v Besedi), Vitomila Zupana (več romanov o predvojnem, medvojnem in povojnem življenju), Ivana Potrča (Na kmetih, 1954), Cirila Kosmača (Balada o trobenti in oblaku, 1956/1957, Pomladni dan, 1953), Borisa Pahorja (Mesto v zalivu, 1955, Vila ob jezeru, 1955, Nomadi brez oaze, 1956, Onkraj pekla so ljudje, 1958), Miška Kranjca (Zgubljena vera, 1954)…

Simčič 7 IMG_7819.jpg

Zorko Simčič pojasnjuje, da je po knjigi Poslednji deseti bratje odložil pero

Pavlič 1 IMG_7798.jpg

Izvršna urednica Špela Pavlič je o besedah Zorka Simčiča opravila veliko delo

Zorško Simčič je spomnil, da piše o mnogih ljudeh, vse od predvojne gereracije, iz katere so izhajali Fran Saleški Finžgar, Stanko Majcen, Tine Debeljak, pa Kocbekov prijatelj še iz pariških študijskih let Ruda Jurčec. O njih ima doma cele mape raznih zapiskov, izrezkov člankov…

Zorko Simčič pa je na koncu spregovoril tudi o aktualnem trenutku. Po njegovem prepričanju nam manjka razuma in resnice.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: