Slovanska rapsodija na Kongresnem trgu


Sinoči je bil na Kongresnem trgu v Ljubljani slavnostni koncert ob 15-letnici Foruma slovanskih kultur in začetek 31. Mednarodnega festivala Podoba Slovenije Imago Sloveniae ter Poletja v stari Ljubljani. Nastopili so Simfonični orkester SNG Maribor, Zbor Radiotelevizije Srbije iz Beograda in Zbor Hrvaške radiotelevizije iz Zagreba, solisti so bili violinist Nikola Pajanović, tenorist Aljaž Farasin in sopranistka Alina Jarovaja iz Ukrajine. Dirigenta koncerta sta bila Slaven Kulenović (Slovenija) in Bojan Suđić (Srbija).

Imago 2 IMG_7681.jpg

Dirigent Slaven Kulenović, vse fotografije Marijan Zlobec

Mednarodni festival Podoba Slovenije – Imago Sloveniae je predstavil njegov direktor Janoš Kern. Festival po tradiciji, kot jo je začel pokojni pianist, profesor Primož Lorenz s sodelavci, je imel ves čas poslanstvo kulturnega obujanja starih mestnih jeder, gradov, graščin, trgov, skatka vsega, kar predstavlja slovensko kulturno dediščino. Značilnost festivala je, da so vse prireditve brezplačne.

Imago IMG_7662.jpg

Janoš Kern

V imenu Foruma slovanskih kultur je spregovorila nekdanja kulturna ministrica Andreja Rihter. Kot direktorica in voditeljica Foruma je opravila veliko kulturno združevalno nalogo in vlogo pri medsebojnem povezovanju, sodelovanju in bogatenju, kot se je pokazalo med drugim tudi v programu koncerta, ki je predstavil dela in skladatelje iz trinajstih slovanskih držav.

Imago 4 IMG_7667.jpg

Andreja Rihter

Spored koncerta je bil skrbno izbran, kot bi ga bilo tako rekoč nemogoče ponoviti ali sestaviti kje drugje ali v drugačnem kulturnem okolju. Slovanski svet je nadvse bogat in močan, hkrati raznolik, naconalno individualen in prepoznaven. Slovanska glasbena kultura ima ogromno zgodovino in tradicijo, ki pa jo je vendarle treba še naprej negovati in javno predstavljati kot našo skupno identiteto, kar pa organizatorji programov različnih festivalov, koncertov, prireditev radi pozabljajo.

MOL je zastopal podžupan Dejan Crnek

Imago 2 IMG_7674.jpg

Nikola Pajanović

Koncert se je začel z uverturo k operi Taras Bulba Mikole Vitaljoviča Lisenka (1842–1912), pri nas neznanega ukrajinskega skladatelja.
Koncertantno polonezo za violino in orkester, op. 4 poljskega skladatelja Henryka Wieniawskega je izvedel hitro vzhajajoča violinska zvezda Nikola Pajanović, ki je pred kratkim navdušil z violinskim koncertom Čajkovskega, pred tem pa s solističnim recitalom nastopil na Majskem glasbenem festivalu v Firencah. Pajanović vstopa v mednarodni prostor violinskih solistov, ki ga počasi že zapuščajo številni zvezdniki, in če bo ujel hitri vlak, kar pa kaže, da ga bo, se mu obeta mednarodna solistična kariera.

Antonín Dvořák (1841–1904) je bil zastopan s Slovanskim plesom v g-molu, op. 46, št. 8

Imago 4 IMG_7679.jpg

Aljaž Farasin

Tenorist Aljaž Farasin je nastopil dvakrat: najprej v Poročnem prizoru iz 3. slike opere V vrtincu slovaškega skladatelja Eugena Suchoň (1908–1993), potem pa še z arijo iz 2. dejanja opere Prodana nevesta češkega skladatelja Bedřichs Smetane. Farasin je s svojim lirskim glasom vse prej kot nastopaški, prav tako ne išče nekih zunanjih glasovnih efektov, ampak se poglablja v snov tako, da ve kaj poje.

Marjan Kozina (1907–1966) z  Belo krajino (simfonični scherzo) je bil reprezentant Slovenije. Spada v slovansko elito.
Stevan Mokranjac (1856–1914) je bil prisoten z različnimi rukoveti. Deveta rukovet (Pesmi iz Črne gore), sklepna pesem iz Druge rukoveti (Iz moje domovine) »U Budimu gradu«, sklepna pesem iz Štirinajste rukoveti (Pesmi iz Bosne) »Uzrast’o je zelen bor«, uvodna pesem iz Desete rukoveti (Pesmi z Ohrida) »Biljana platno beleše«, sklepna pesem iz Pete rukoveti (Iz moje domovine) »Ajde more, momičeto« Zbor, bodisi posamezno ali skupno je dirigiral Bojan Suđić. Slovanski zbori so izjemni, tako po kompozicijah kot kulturi petja. Ni vse zlato v zborih Verdija in Wagnerja.

Imago 11 IMG_7684.jpg

Bojan Suđić

Sledil je Pančo Vladigerov (1899–1978) z Biljana platno beleše (Allegro comodo), iz Sedmih bolgarskih simfoničnih plesov, op. 23, prvi vrhunec proti koncu večera pa je bil Jakov Gotovac (1895–1982) z zaključnim kolom z zborom iz opere Ero z onega sveta, ki dvigne temperaturo v avditoriju še za kakšno stopinjo več, kot je sicer poletna.

Imago 6 IMG_7702.jpg

Alina Varovaja

Posebnost večera, programa in nastopanja je bila ukrajinska sopranistka Alina Varovaja. Najprej je nastopila z Beloveško puščo Aleksandra Pahmutova (1929), potem pa še s Prizorom in arijo Marfe iz 4. dejanja opere Carjeva nevesta
Nikolaja Rimskega-Korsakova (1844–1908). Pevka ima “glas in stas”, kot se je reklo še pred desetletji v naši skupni državi. Naredi sijajen vtis, ima kvalitete, ki pritičejo sodobnemu opernemu svetu, ki mora biti privlačen tako po glasbeni, vokalni kulturi kot vsesplošni, tu seveda odrski prezenci.
Aleksander Porfirjevič Borodin (1833–1887) je s Polovskimi plesi iz 1. (po trad. redakciji 2.) dejanja opere Knez Igor dosegel sijajni končni vrhunec in efekt.

Iz uradne napovedi koncerta in njegove programske utemeljitve je bilo moč prebrati naslednje: “Koncertni spored, sestavljen za to priložnost, je zvočna panorama slovanskih tradicij in njihovega prehajanja v govorico umetne glasbe. Vanj smo uvrstili odlomke iz umetnostne glasbene zakladnice slovanskih narodov, in sicer tako, da izbor opernih, simfoničnih in zborovskih odlomkov okvirno omogoča identifikacijo po ključu trinajsterice slovanskih držav. Večer v takšni prosti oblikovni zasnovi smo poimenovali Slovanska rapsodija.

Koncertni glasbeni prerez, ki se ozira k raznolikosti etničnega izročila, obenem pa je sestavljen iz opernih in simfoničnih odlomkov oziroma del, je seveda razpet v svojevrstni dvojnosti. V svoji podstati se sklicuje na prvinske oziroma tradicionalno-folklorne elemente, po drugi strani pa s kodom visoke skladateljske nadgradnje zrcali prav oddaljenost od tovrstnih korenin ter proces transformacije ljudskega in regionalnega v rezprezentativno, narodno, državotvorno (in podobno).

Imago 12 IMG_7705.jpg

Povezanost večine izbranih odlomkov z glasbeno romantiko in njenimi odmevi v dvajsetem stoletju ni naključje. V romanticizmu, ki je tudi čas prebujanja številnih narodov in njihovih teženj po politični samostojnosti, je umetnike preplavilo čustvo, subjektivno doživljanje sveta, pa tudi zanimanje za zgodovinsko preteklost in starodavne (domnevne) sledi narodne samobitnosti. Univerzalno glasbeno govorico klasicizma je nadomestilo nacionalno diferencirano izražanje. Ustvarjalci so prisluhnili ljudski pesmi in plesnosti. Z naslonom nanju so skušali prenoviti klasične glasbene forme in zvrsti ali pa ubrati nove oziroma svobodne poti oblikovanja. V glasbi druge polovice 19. stoletja so se močno razvile nacionalne šole slovanskih narodov. Čeprav prizadevanja skladateljev niso bila estetsko povsem enotna (zlasti ne v razmerju do zahodne glasbene tradicije), je bila njihova ustvarjalnost naravnana k simbolnemu poveličanju naroda, še posebno skozi kanon »velikih« zvrsti, kot sta opera in simfonična glasba.

Imago 7 IMG_7707.jpg

V poznejšem močno spremenjenem kontekstu 20. stoletja je komponiranju v nacionalni smeri, naslonjenemu na romantično izrazoslovje in večinoma zaprtemu pred modernizmom, pripadla bolj konservativna vloga, če ne že kar status režimske umetnosti. Zdi se, da posamični skladatelji vztrajajo pri oprimkih »nacionalnega sloga« še danes. Zadnji zgodovinski vrh je smer sicer doživela v posebnem družbenem in političnem ozračju južno- in vzodnoevropskega prostora v času med svetovnima vojnama in v prvem desetletju po njej. V tem obdobju se je prepletala s prvinami raznih drugih smeri, delno pa tudi z uradnim estetskim diktatom. Vsekakor pa so iz takšnega ustvarjalskega oziroma slogovnega vmesja vzniknili tudi sveži avtorski glasovi in prepričljiva dela.

Imago 9 IMG_7709.jpg

Med stvaritve, ki so nadvse uspešno prestale sodbo časa, spadata nedvomno v nocojšnji spored uvrščena skladateljska prispevka Marjana Kozine (1907–1966) in Jakova Gotovca (1895–1982), ki sta se z umetniško vedrino in zvočno krepkostjo odzivala veristični slikovitosti in utripanju življenja. Kozinova Bela krajina, najpogosteje izvajano delo slovenskega simfoničnega repertoarja, je z optimizmom prežet scherzo (skladatelj ga je vpel v svojo štiristavčno Simfonijo, zasnovano kot cikel simfoničnih pesnitev). Del folklornega gradiva, uporabljenega v Beli krajini, ni brez sorodnosti s plesnim kolom, ki v kipečem zborovskem finalu sklene opero Ero z onega sveta, katere dejanje je umeščeno v Dalmatinsko Zagoro. Delo je leta 1935 ustvaril eden izmed najvidnejših skladateljev hrvaške nacionalne smeri Jakov Gotovac. Ero si je utrl pot tudi na mednarodne odre, med Hrvati pa je (p)ostal najpopularnejša domača opera.

Imago 9 IMG_7688.jpg

Podoben »status« ima med Čehi opera Prodana nevesta, ki jo je ustvaril utemeljitelj češkega nacionalnega stila Bedřich Smetana (1824–1884); v delu, ki ga bogatijo češki plesi (polka, furiant, skočna), je mogoče razbrati precej podoben komično-ljubezenski vsebinski zaplet kot v Eru. Operno zakladnico Čehov je dopolnil drugi veliki predstavnik češke glasbe Antonín Dvořák (1841–1904), ki se je z izstopajočo umetniško močjo posvečal tudi zvrstem absolutne glasbe (simfonije, koncerti, komorna dela). Dvořák je zaslovel z nizom krajših karakterističnih skladb za klavir štiriročno, imenovanih (sicer) Slovanski plesi, a prežetih izrecno s češko folkloro; kmalu jih je tudi orkestriral. Zadnja, osma skladba (Presto) iz niza opus 46 je ognjeviti furiant, ples značilno iskrive metrične razpetosti med dvodelnim in tridelnim ritmom.

Slovaška glasbena kultura se je v primerjavi s češko razvijala nekoliko počasneje. Izrazita dela je v nacionalno operno zakladnico prispeval šele Eugen Suchoň (1908–1993), čigar opera V vrtincu je glasbeno razpeta med impresionističnim razpiranjem harmonije in folklorno navdihnjenim realizmom. Poročno slavje z začetka tretje slike opere je zborovsko razgibana epizoda v sicer temačnem ljubezensko-dramskem konfliktu opere. Opera Taras Bulba, v katere središču je istoimenski po Gogolju povzeti lik zaporoškega kozaka, je nastala v poznem 19. stoletju, vendar je stvaritev ukrajinskega skladatelja in patriota Mikole Vitaljoviča Lisenka (1842–1912) prvič zaživela na odru šele po skladateljevi smrti (leta 1924). Veličastna, z narodnim melosom obarvana uvertura k operi sledi sonatni oblikovni shemi.

V sredici sporeda se s posebnim sklopom dotikamo tudi žanra umetnostno obdelane narodne pesmi za zbor a cappella – in opusa Stevana Mokranjca (1856–1914), ki je srbsko glasbo v času njenega intenzivnega razvoja v nacionalnih smernicah obogatil s petnajstimi vokalnimi rapsodijami, imenovanimi Rukoveti. V njih je uporabil nabor srbskih, makedonskih, bosanskih in črnogorskih ljudskih pesmi, ki jih je skladateljsko insceniral s polnozvočnim harmonskim stavkom ter v vsebinsko zaokroženih, notranje kontrastnih ciklih (naš izbor se odpoveduje celovitosti posamičnih venčkov). S pesmijo Biljana platno beleše iz Mokranjčevega makedonskega venčka Pesmi z Ohrida izpostavljamo medregionalno razpršenost in dvojno istovetenje folklornega gradiva. Omenjeni napev je »last« obeh sosednjih narodov, makedonskega in bolgarskega, v simfonični preobleki prvaka bolgarske nacionalne skladateljske šole Panča Vladigerova (1899–1978) pa se predstavlja v bolj umirjeni izrazni različici (Allegro comodo).

Imago IMG_7701.jpg

Koncert opernih, zborovskih in simfoničnih del slovanskih skladateljev vključuje tudi solistično virtuoznost in točke iz množično priljubljenega repertoarnega registra. Poljski violinist in skladatelj Henryk Wieniawski (1835–1880), avtor Koncertantne poloneze za violino in orkester, je izkoristil obrazec značilnega plesa poljskega plemstva za učinkovit koncertantni prikaz violinistične bravure. Pevska gostja tokratnega večera pa je za dopolnitev svojega nastopa izbrala popevko o lepotah beloruskega obmejnega narodnega parka Beloveška pušča izpod peresa skladateljice Aleksandre Pahmutove (1929), ki se v tonu novodobne lahkotnosti navezuje na tradicijo popularnih romanc.

Zadnji točki sporeda sta povezani s skladateljema iz znamenitega kroga ruske peterice, ki se je (vsaj sprva) radikalno zavzemala za idejo nacionalne glasbene umetnosti, temelječe na asimiliranju vrednot ljudske glasbe, sčasoma pa so se njeni člani oddaljili drug od drugega. Izbrana odlomka iz našega sporeda sta vzeta iz ariozno zmehčane (melo)drame Carjeva nevesta Nikolaja Rimski-Korsakova (1844–1908). Prelepa finalna kantilena, ki jo zapoje Marfa, nesrečna junakinja omračenega uma, se razpne v eterično lirski predsmrtni prizor. Zaključna točka koncerta sodi med večne uspešnice gala koncertov. Lirika in temperamentno stopnjevanje Polovskih plesov, zborovsko-baletnega divertissementa iz Kneza Igorja, edine (in ne povsem dokončane) opere Aleksandra Porfirjeviča Borodina (1833–1887), prinašata v kontekst glasbenega »slovanstva« pravzaprav svojevrsten izmik: uglasbitev prizora, umeščenega v tabor azijatskega plemena Polovcev, je glasbeni odsev drugačne, eksotistične očaranosti z zahodnjaškega zornega kota, torej primer skladanja v iznajdeni maniri orientalizma.” (povzeto po natisu Jureta Doboviška).

Ta obširnejši predstavitveni citat je bil potreben, ker oživlja tradicijo povezanosti slovanskih kultur in nas hkrati opominja, da se prehitro in nekritično spogledujemo samo  z zahodno kulturo in črpamo iz nje, kot da bi bila za nas avtoriteta in norma (zakon, bi rekli bolj sodobno), mi pa obsojeni zgolj na njene epigone. Spomnimo, da se je to dogajalo celo med ruskimi nastopi v Ljubljani, ko so namesto svojih skladateljev raje prepevali “vse druge”, vse do O sole mio.

Ljubljanski sinočnji koncert je imel več vrhuncev in mu ni bilo treba dokazovati, kaj vse premore slovanski glasbeni svet, povezan med Rusijo, Ukrajino, Belorusijo, Poljsko, Češko, Slovaško, Bolgarijo, Srbijo, Makedonijo, Črno goro, Bosno, Hrvaško in Slovenijo.

Ta svet je hkrati pokazal, kako si morda še premalo prizadeva, da bi stopil v tuji, neslovanski prostor, ki bi ga prepoznal kot vrednega in najmanj enakovrednega, če ne celo še boljšega. A za to je potreben programski premik, ki se je sinoči uspešo zgodil in kliče k ponovitvam.

Glasbeniki so bili dobro pripravljeni, oba zbora sta zvenela polno, zaokroženo, vzneseno, mariborski operni orkester rad nastopa v Ljubljani in je pokazal veliko kvalitet, Dirigent Slaven Kulenović pa je bil nasploh razred zase. Ima vse vrline in vsebine za odličnega dirigenta; sijajna tehnika, smisel za različne stile in dojemanje raznorodnih snovi… Natančnost, naštudiranost, suverenost in samozavest se združujejo z veliko muzikalnostjo in hkrati emotivnostjo (leva roka). Bil je pravi izbor za dirigenta večera.

Marijan Zlobec

 


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: