Na vrtu Plečnikove hiše so zvečer podelili Župančičeve nagrade za leto 2019, najvišja priznanja Mestne občine Ljubljana na področju umetnosti in kulture. Za življenjsko delo jo je prejela akademska slikarka in svetovno znana ilustratorka Marlenka Stupica, za dveletno ustvarjanje pa baletnica Sanja Nešković Peršin, pianist Bojan Gorišek in filmska ustvarjalka in režiserka Urša Menart.
Marlenka Stupica, foto Wikipedija
Marlenka Stupica že desetletja neprekinjeno soustvarja trdno jedro slovenske ilustracije, s svojim obsežnim opusom, v katerem se na svojevrsten način zrcali moderno slikarstvo, pa je povzdignila slovensko knjižno ilustracijo na svetovno raven.
Marlenka Stupica – Palčica, 1976
S svojimi likovnimi upodobitvami je zaznamovala sleherno otroštvo in mladost na Slovenskem, pa naj gre za mnogokrat ponatisnjene knjige Rdeča kapica, Pika Nogavička, Grdi raček, Palčica, Krojaček Hlaček, Zvezdni tolarji, Pastir ali antologijo Drevo pravljic, pravo zakladnico njenih umetnin, ki odpirajo vrata v svet domišljije, lepote in brezčasnosti.
Marlenka Stupica – Rdeča kapica, 1953
Marlenka Stupica ob nagradi, foto Marijan Zlobec
Baletna plesalka in koreografinja Sanja Nešković Peršin je v zadnjem obdobju pomembno zaznamovala polje plesne umetnosti predvsem s koreografijo baletnega večera na novo glasbo slovenskih skladateljev z naslovom Kompozicija, ki je po njeni zamisli nastal v sodelovanju s skladateljem Dragom Ivanušem.
Sanja Nešković Peršin posluša utemeljitev, foto Marijan Zlobec
Njen koreografski pristop razpira pogled na pojmovanje baletno-plesne umetnosti in njeno zapostavljenost skozi različne prakse, s katerimi se je v svojem delu neprestano ukvarjala. Ob delovanju na baletnih odrih je velik del svojega opusa ustvarila v sodelovanju z neodvisno produkcijo ter uravnotežila klasični program s sodobnimi pristopi pojmovanja baletne umetnosti.
Bojan Gorišek, foto Marijan Zlobec
Pianist in pedagog Bojan Gorišek je vrhunski glasbeni interpret z jasno umetniško vizijo, ki je obrnjena v raziskovanje pri nas manj poznanih pianističnih poti. Je pianist svetovnega slovesa z znamenitim opusom zvočnih monografij sodobnih skladateljev 20. in 21. stoletja – Philipa Glassa, Erika Satiea, Arva Pärta, Georgea Crumba, Charlesa Ivesa – in uteleša umetnika, ki prestopa meje med ustvarjanjem in poustvarjanjem s kontemplativno poglobitvijo v komponistov zvočnoizpovedni kozmos. Kot enakovreden soustvarjalec je v tej vlogi edinstven tudi v očeh svetovnih muzikologov in glasbenih kritikov.
Urša Menart, foto Marijan Zlobec
Urša Menart je režiserka in scenaristka mlajše generacije, ki je s svojim igranim celovečernim prvencem Ne bom več luzerka, premierno prikazanim na lanskem Festivalu slovenskega filma v Portorožu, požela izjemen uspeh pri gledalcih in strokovni javnosti. Prizorišče filmske zgodbe z utesnjenimi bivalnimi in tesnobnimi predmestnimi prostori z novoodkritim velemestnim utripom je s prefinjeno govorico filmske kamere in njenih svetlobnih inscenacij svojevrsten kontrapunktični umetniški spomenik Ljubljani in njeni bleščeči preobrazbi zadnjega poldrugega desetletja, ki hkrati slovensko glavno mesto postavlja pred kompleksen izziv, kako mlade postaviti v samo središče njenih razvojnih vizij.
Marijan Zlobec