Korngoldovo Mrtvo mesto v milanski Scali


Zakaj je slavni avstrijski skladatelj Erich Wolfgang Korngold (1897 – 1957) pri nas po svojih operah povsem prezrt in neznan, – dr. Jože Sivec ga v svoji knjigi Opera skozi stoletja sploh ne omenja, kaj šele analizira – je vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti kot tako, da je naša stroka zanič. Nekoč sem omenjenemu profesorju predlagal, da svojo knjigo iz leta 1976 razširi, ažurira ali aktualizira in vnese celo vrsto novih opernih skladateljev novejšega časa in njihovih številnih oper, a iz tega ni bilo nič. Če znanstvenik na področju svoje znanosti odpove, iz česa naj potem črpajo znanje “drugi” ?

034_K65A7363 Klaus Florian Vogt.jpg

Tenorist Klaus Florian Vogt kot Paul, vse fotografije Teatro alla Scala/Brescia in Amisano

Uprizoritev Korngoldove opere Mrtvo mesto na odru milanske Scale je bila tokrat resda šele prva, torej je tudi Milano za zgodovino opere precej zaostal, a je vendarle tvegal in dočakal predstavitev enega izmed najgenialnejših glasbenikov s silovitim vzponom, a hkrati spričo vseh družbenih in političnih razmer v Evropi, rešilne emigracije v ZDA in spremenjenih razmer, pahnjenega v mline nove, predvsem filmske glasbene zgodovine, ki mu je sicer dajala kruh, ni pa se dotaknila čiste ustvarjalne duše. Za nameček pa ga ob začasnih vračanjih v Evropo niso sprejeli odprtih rok niti doma, v nekoč kozmopolitskem sicer habsburškem Dunaju, češ da je itak ves čas ustvarjal le filmsko komercialno glasbo in se tako rekoč “udinjal”, zato se je vrnil v Hollywood, tam umrl in je na Hollywood Cemetery Forever pokopan.

042_K61A2140 Grigorian e Vogt.jpg

Asmik Grigorian in Klaus Florian Vogt

Erich Wolfgang Korngold je pravzaprav izhajal iz židovske družine iz Moravske, rojen je bil v Brnu leta 1897. Torej je v nekem smislu ponovil Mahlerjevo biografsko izhodišče. Odraščal je na Dunaju, kjer je bil njegov oče, pravnik in publicist Leopold Julius Korngold (1860 – 1945), sloviti glasbeni kritik, sodelavec Neue Freie Presse, in je veljal za najbolj razvpitega po še slavnejšem Hanslicku. Kot kritik je odkrival in podpiral Gustava Mahlerja. Juliusa je za sodelovanje pri časopisu priporočil Johannes Brahms in je v kritiškem feljtonu sodeloval od leta 1904 do 1934.

016_K65A7315 Vogt e Werba.jpg

Klaus Florian Vogt kot Paul in Markus Werba kot Frank

Korngoldovi biografi so ugotovili, da je pri petih letih že igral klavir štiriročno s svojim očetom, pri sedmih letih je začel komponirati in se učiti pri profesorju Robertu Fuchsu, pri desetih letih pa že pri skladatelju Alexandru Zemlinskem. Nad njim je bil vzhičen sam Gustav Mahler, ko ga je slišal in videl izvajati njegovo kantato, potem pa je sam Zemlinski orkestriral Erichovo baletno pantomimo Sneženi mož (Der Schneemann), uprizorjeno v Dvorni operi že leta 1910. Erichu je bilo trinajst let, kar je opozorilo dunajsko glasbeno javnost na nenadnega čudežnega dečka, ki se je pojavil v habsburški metropoli.

048_K61A2172 Asmik Grigorian.jpg

Asmik Grigorian kot Marietta

Svetovno znani pianist Arthur Schnabel je izvajal Korngoldovo Sonato za klavir št. 2 po vsej Evropi, skladatelj Richard Strauss se je navdušil nad njegovo Sinfonieto iz leta 1913, podobno kot Puccini, ko je videl predstavo njegovih opernih enodejank Violanta in Der Ring des Polykrates. Obe sta bili skupaj izvedeni že leta 1916 najprej v Nationaltheatru v Münchnu pod dirigentskim vodstvom Bruna Walterja. Kaj je to pomenilo za komaj devetnajstletnega mladeniča, si je v današnjem opernem in skladateljskem svetu nemogoče predstavljati. Še istega leta novembra je sledila uprizoritev obeh oper v Dresdnu.

055_K65A7404 Grigorian e Vogt.jpg

Klaus Florian Vogt  in Asmik Grigorian

Erich Wolfgang Korngold je kot dirigent debitiral že leta 1917 na Dunaju. Korngoldu je premiero svoje nove opere Mrtvo mesto uspelo uvrstiti na operna odra tako v Hamburgu kot v Kölnu pri komaj triindvajsetih letih. Redko se v glasbeni zgodovini zgodi, da so se operna gledališća potegovala za izvedbo kake opere tako kot za Korngoldovo novo delo. Kot rečeno sta bili dve premieri istočasno, to je 4. decembra 1920. V Hamburgu je bil dirigent Egon Pollak, v gledališču pa premiero spremljal sam skladatelj Korngold. V Kölnu je opero dirigiral slavni Otto Klemperer, medtem ko je njegova žena Joanna Geisler Klemperer pela Marietto na konkurenčni hamburški predstavi, kjer je v manjši vlogi Juliette nastopila Maria Jeritza. Opera je postala hit dvajsetih let. Tako je bila premiera v novo preimenovani dunajski Državni operi že 10. januarja 1921 in je v nekaj mesecih dosegla nad petdeset ponovitev, ko se je dirigiranju 29. marca pridružil sam skladatelj Korngold, ki je že poprej, prav tako 29. marca, a leta  1917 kot devetnajstletnik dirigiral obe svoji enodejanki.

Predstava Mrtvega mesta v Metropolitanski operi v New Yorku je bila že novembra 1921, v Berlinu pa leta 1924, ko jo je dirigiral George Szell, v vlogi Paula je pel slavni tenorist Richard Tauber, v vlogi Mariette pa sopranistka Lotte Lehmann. Z vzponom nacizma na oblast je bila opera spričo skladateljevih židovskih korenin umaknjena s programov, skladatelj se je leta 1935 rešil z emigracijo v ZDA, kamor mu je po nacističi priključitvi Avstrije leta 1938 sledil še oče. Po koncu druge svetovne vojne je zanimanje za Korngoldove opere za nekaj desetletij povsem zamrlo.

061_K65A7428 Grigorian e Vogt.jpg

Resničnost ženske želi premagati moško spominsko fantazijo

Opera Mrtvo mesto je problematična najprej po svojem naslovu, vzetem po francoskem simbolističnem romanu belgijskega pisatelja Georgesa Rodenbacha Bruge la morte v pisateljevi dramatizaciji in po prevodu igre v nemščino Siegfrieda Trebitscha pod naslovom Die stille Stadt (Tiho mesto) leta 1902, ki ga je avtor kasneje, ob drugi izdaji leta 1913  spremenil v Das Trugbild.  Trebitsch in Julius Korngold sta bila prijatelja. Ob nekem srečanju je nanesel pogovor o možni adaptaciji drame v operni libreto, po katerem bi Erich napisal opero. Ko sta se dramatik in skladatelj srečala, se je mladi Erih nad njegovo dramo navdušil in sam takoj začel ustvarjati nov tekst. Mislil je, da bi to lahko bila operna enodejanka, a mu je dramatik in libretist Hans Müller – Einigen, tedaj že avtor libreta za Korngoldovo Violanto (1916), kasneje pa še libreta za opero Das Wunder der Heliane (1927), odsvetoval in sam začel ustvarjati libreto, a je dokončal le prvo dejanje. Hans Müller si je nadel še eno ime Einigen, ker je bilo sicer ljudi z istim imenom več. V švicarskem kraju Einigen je kasneje, že po vrnitvi iz Amerike,  kjer je v Hollywoodu pisal filmske scenarije, živel in umrl. Hans Müller nastopa v drami publicista Karla Krausa Poslednji dnevi človeštva in njegovem časopisu Bakla (Die Fackel).

076_K61A2253 Grigorian e Vogt.jpg

Ženski eros zmaga, a ne za vedno

Tako sta se libreta za novo opero lotila oče Julius in sin Erich. Julius se je (skupaj s sinom) skril pod ime Paul Schott, s čimer je aludiral na priimek slavnega glasbenega založnika, ki je partituro opere izdal. Levji delež pri pisanju libreta je imel bolj izkušeni publicist Julius, ki je poprejšnje realne ali realistične dogodke transformiral v fantazijski svet, v imaginacijo, s čimer pa je odprl prostor sodobni in aktualni filozofiji in psihoanalizi (Freud, Wittgenstein) ter se stilno bolj približal dekadentnemu in secesijskemu vzdušju.

Korngold 41RQ0866WZL._SX330_BO1,204,203,200_.jpg

Biografija o Korngoldu

V operi ne nastopa belgijsko mestece Brugge v kakšni neposredni vsebinski povezavi z osrednjo zgodbo, polno spominske, posmrtne intimnosti med vdovcem Paulom in njegovo ljubljeno mrtvo ženo Marie, ki jo ima doma kot kakšno relikvijo, s posebej izstopajočimi odrezanimi dolgimi lasmi v kristalni posodi ter drugimi osebnimi predmeti, kot sta portretna slika in lutnja. Paul okrog nekakšne krste ali bolj podobne oltarju nosi vedno sveže vrtnice, zdaj bele, potem rdeče. Odmika se od realnega sveta, zapada v fantazije in sanje. Svoj dom spremeni v osebno ali zasebno mrtvašnico, v “tempelj tistega, kar je bilo”, v katerega ima dostop le služabnica Brigitta.

Korngold_1910_age_12-bc_forbes640.jpg

Korngold leta 1910; redkokateri mladenič je tako znan, kot je bil Korngold že pri trinajstih letih, foto Wikipedija/Korngold Family Estate

Brigitta sprejme v stanovanje Paulovega prijatelja Franka, s katerim se nista že dolgo srečala in tu čaka, da se bo vrnil domov. Medtem mu pojasni nekaj skrivnosti, ki jih je opazila v Paulovem vedenju. Med drugim govori o mrtvih, ki oživljajo. Paul se vrne in prijatelju pripoveduje, da je na cesti srečal dekle, ki je za las podobna njegovi pokojni Marie ali je povsem reinkarnirana njegova žena, zato jo je povabil k sebi domov. Frank skuša prijatelja prepričati, naj se ne vdaja fantazijam. Medtem pa se na vratih že pojavi omenjena ženska. Še prej je bele vrtnice zamenjal z rdečimi, tako da bo dekle vstopilo v dišeče stanovanje. Nenadna ženska je na moč skrivnostna, elegantna, sproščena, samozavestna in naravna. Paul jo ogrne s šalom in poimenuje kot Marie. One ga zavrne, češ da je njeno ime Marietta. Zatem ji da lutnjo, na katero zaigra in ob tem zapoje. Od zunaj se slišijo glasovi Mariettinih kolegov: Gastona, Lucienne in Juliette, ki pripravljajo predstavo v gledališču in se jim mora še sama pridružiti za skorajšnji nastop, ker je sama plesalka in Paulu pokaže, kako pleše. Marietta po naključju opazi sliko ženske in se sprašuje, ali ni ta ona sama, s šalom in lutnjo ? Hitro odide in Paul ostane sam. Zaveda se krivde pred mrtvo ženo in jo prosi odpuščanja, češ da jo življenje kliče nazaj na svet.

Korngold 9511832_1.jpg

Korngold leta 1913, foto Wikipedija/ÖNB

Paul ne loči med realnostjo in svojimi fantazijami. Odpravi se ven, pred Mariettino hišo. Mimo pride sprevod redovnic v belem; zadnja je Marietta, oblečena kot nevesta; Paula je zapustila, ker je ostal zvest Marii.

Vrne se prijatelj Frank; tudi njega je Marietta osvajala in mu celo dala ključe od svojega stanovana, da jo lahko obišče kadar si zaželi. Paul se razburi in Franka napade, ta pa mu vrne, češ da odslej nista več prijatelja in odide.

Scenska sprememba je v milanski predstavi najbolj šokantna. Po libretu bi tu morala nastopiti ladja med plovbo po kanalu (v Bruggeu), na kateri je pevska, igralska in plesna skupina, ki poje serenado Marietti, zatem se pojavi ona skupaj z Gastonom. V Scali je ta scena kompletno nacistična, pomaknjena kakih deset, petnajst let naprej, ali pa tudi ne, saj lahko govorimo o Hitlerjevem prvem poizkusu prihoda na oblast že s pučem v Münchnu leta 1923. Marietta začne z vajo prizora iz Meyerberove opere Hudič Robert, v kateri predstavlja redovnico Heleno, ki vstane iz groba, zatem pa začne osvajalno plesati z Gastonom.

korngold_photograph1-661x1024.jpg

Korngold pri osemnajstih letih kot avtor Godalnega seksteta

Bivši prijatelj Frank tu nastopa kot Fritz in Pierrot ter začne prepevati najbolj znano komikovo arijo v bistvu pa Tanzlied iz opere Mrtvo mesto Mein Sehnen, mein Wähnen. Paul teh obscenih scen ne prenese in stopi na prizorišče ter predstavo prekine. Mariettini prijatelji odidejo, tako da ostaneta sama s Paulom, ki ji prizna, da v njej ni videl nikogar drugega kot svojo mrtvo ženo. Marietta je prizadeta, a se odloči, da se bo spopadla z mrtvo rivalko in začne Paula osvajati, vse močneje in obsceno, tako da bi iz njegovih možganov odstranila podobo nekdanje ljubezni in v njej naredila prostor za novo, realno. To bi bila rada sama. Paul je vedno bolj zbegan in vzburjen, tako da se odloči oditi k njej, a ga zavrne; želi čez noč ostati tu (premagati mrtvo Paulovo ženo na njenem terenu). Prvič bo spal z novo ali drugo žensko, ki pa je v bistvu kot mrtva žena.

Erich_Wolfgang_Korngold_01 (1).jpg

Korngold v času svojih opernih enodejank, foto Wikipedija

Ljubezenska noč je minila. Marietta je zmagala in premagala Marie na sliki. V postelji je ostala dolgo; ko se prebudi, Paula ni več doma, pred očitki vesti je odšel ven iskat miru na sprehodu in v molitvi. Ko se Paul vrne, se vname prepir: Marietto lovi po sobi, a se ga ubrani, češ da bo ravno od tu gledala sprevod ali procesijo nun, ki se v Bruggeu odvija na ta dan vsako leto. Slišijo se že zvoki zvonov in bližajoča se procesija ter zatem petje otroškega zbora v latinščini; Paul je vse bolj zamaknjen v svoja religiozna občutja;  pripravi si klečalnik in goreče moli. Po libretu bi moral Paul, ko zagleda v procesiji škofa, pred njim pasti na kolena, a škofa v milanski predstavi ni bilo. Paul postaja  vse bolj religiozno zamaknjen, medtem pa ga skuša Marietta zapeljevati, ko se vleže na klop in počasi razgalja, a ne uspe, zato se približa Paulu ob njegovem klečanju, a jo spričo občutkov krivde zavrne. Hoče biti zvest mrtvi ženi. Marietta ne popusti in začne pred njim obsceno poplesavati, tako da Paul ponori. Marietta vzame iz steklene vaze Mariine lase in se želi z njimi igrati ter Paula izzivati. To pa je zanj absolutno preveč; dolge lase pokojne žene ji vzame iz rok, jih ovije okrog njenega vratu in jo zadavi.

Korngold-Die_Tote_Stadt-1921_cover (1).jpg

Angleška verzija opere iz leta 1921

Oder se zatemni in tu nastane vprašanje, ali je vse to bilo res ali le Paulova fantazija. Ko se vrne svetloba, Paul opazi, da Mariettinega trupla ni na tleh, lasje pa so na svojem mestu v vazi, torej njegovega zločina ni bilo ? Medtem pride služabnica Brigitta povedat, da je Marietta pravkar odšla, a se nenadoma vrne, ker je pozabila dežnik in vrtnice. Morda je sedaj napočil pravi trenutek, da bi vendarle ostala tu ? Paul je osupel in ne ve kaj bi; Marietta se obrne in odide; tu zanjo ne bo prostora.

093_K65A7498 Klaus Florian Vogt.jpg

Rože kot nenehni spomin na mrtvo ženo

Paula nenadoma obišče Frank, ki je bil slučajno na sprehodu. Kaj se je v resnici dogajalo, se sprašuje prijatelj, je bil to čudež, je mora izginila, je nastopilo ozdravljenje, je uničil svoje sanje ? Frank ga vabi, naj gre z njim in zapusti mesto smrti, v katerem ni odrešenja. Paul bo vendarle poizkusil; končno se bo ločil od mrtve zveste ljubezni. Življenje je ločeno od smrti…

110_K65A7537 Vogt e Werba.jpg

Prijatelja Paul in Frank

Ta podrobnejši vpogled v vsebino Korngoldove opere Mrtvo mesto je potreben spričo odsotnosti skladatelja v naši glasbeni zavesti kot avtorja aktualnih oper svojega časa, dvajsetih let, ki so dala evropski glasbeni kulturi izjemne mojstrovine, med njimi Črne maske Marija Kogoja. V Scali bi Kogoj prav gotovo doživel tako zanimanje kot uspeh. Ampak Kogoja bi še poprej morala uprizoriti Dunaj in salzburški festival s svojo dvorano skalne jahalne šole.

144_K65A7633 Markus Werba.jpg

Nacistični vložek; Markus Werba kot Fritz

Milansko predstavo Korngoldovega Mrtega mesta je izoblikovala vrhunska ekipa na čelu s slovitim opernim režiserjem Grahamom Vickom in šefom dirigentom Newyorške filharmonije Alanom Gilbertom, ki se bo septembra preselil v Hamburg, v tamkajšnjo menda najlepšo in najboljšo koncertno dvorano na svetu; Elbphilharmonie in prevzel vodenje njihovega  NDR orkestra.

147_K65A7648 Asmik Grigorian.jpg

Ženska sledi svoji naravi

Graham Vick je predstavo izoblikoval z mnogimi detajli, iz katerih je bilo mogoče razbrati bolj kot Paulove dileme njegovo patologijo, ki pa morda ni tako osamljen pojav. Navezanost na ljubo ženo ostaja po njeni nenadni smrti prav tako velika kot je bila poprej, če ne celo še večja. Ta simbolistični, dekadentni, findesieclovski, podzavestni, psihoanalitski in še kakšen operni siže ni niti lahek niti hitro dojemljiv.

149_K61A2439 Asmik Grigorian.jpg

Nacistična dekadenca

Vick je najbolj presenetil z drugim dejanem, ko je verjetno bolj sanjsko kot zaresno dogajanje postavil že v čas nacizma in njegovih orgij na eni strani, kot že prvega nasilja nad ljudmi (na ulicah) na drugi. Teater v teatru, nastop, ples, scene, vulgarna izzivanja…se na koncu v Paulovi zavesti pokažejo kot more, prikazni, fantazije… Vick je zelo težko uprizorljivo distinkcijo med realnim in irealnim vodil z veliko natančnostjo, še posebej v scenah, ko je soočal Paula kot nosilca irealnega, izhajajočega iz žalosti in bolečin ob izgubi žene, in Mariette kot približek ali kopijo ali uresničenje ljubezenskih možnosti v “novem življenju”.

160_K65A7691.jpg

Prehod fantazije v dekadentno realnost ?

Opera izpade vsekakor kot precej morbidna, a to lahko reče le nekdo, ki skozi tak proces emotivnega doživljanja izgube ljubljenega bitja ni šel. Prava žalost je možna le tedaj ali tam, kjer je vladala resnična ljubezen.

169_K65A7727 Grigorian e Vogt.jpg

Strah pred realno žensko

Scenograf in kostumograf Stuart Nunn je pokazal velik smisel na oblikovanje tako osrednjega stanovanjskega interiera kot nekaj scen eksteriera, pri čemer pa sta se zdela oba sprevoda nun ali procesiji preblizu Paulovega stanovanja, tako da so ženske hodile tako rekoč čez sobo, ne pa nekoliko bolj pomaknjene v globino odra ali po cesti. Spričo časa dogajanja se je zdela ta religiozna podoba precej asketska, poudarjena zgolj z belimi oblačili in brez kakšnih znamenj, križev, podob, kar so bile obvezne sestavine vseh procesij in so še danes. Kako je možno, da so sprevodi brez Najsvetejšega ? Pred kom Paul v resnici kleči in moli ? Žal predstava tega močnega kontrasta ni imela.

180_K65A7779 Grigorian e Vogt.jpg

Ko ženska hoče ujeti moškega, se uleže

Najbolj presenetljiva je bila, kot rečeno, nacističa scena, ko se je oder razširil in zdinamiziral v horizontalo in vertikalo. Nemčija je zašla ob koncu 19. stoletja, še bolj pa med prvo svetovno vojno in po njej v neko nerazumno vročico splošnega občutka poraženosti ter iskanja hitrega in splošnega zadoščenja. Ta družbeni obris se v drugem dejanju na srečo pokaže kot fantazmagorijski v Paulovi zmedeni zavesti, prepolni halucinacij. Dalo bi se pa potegniti povezavo s tem, kar je razvidno v milanski predstavi Mrtvega mesta in onim, kar je nič hudega sluteči mladi Korngold okusil in pretrpel že dobro desetletje kasneje, potem pa se udinjal različnim tujim naročnikom za preživetje vse do očetove in svoje smrti. Julius in Erich sta oba umrla v Ameriki.

206_K65A7885 Grigorian e Vogt.jpg

Marietta plača svoje izzive z zadavljenjem z lasmi Paulove mrtve žene

Korngoldova glasba izhaja bolj iz straussovske operne in simfonične tradicije kot iz kakšnega francoskega impresionizma, čeprav nekateri interpreti vsaj v prizoru z Mariinimi lasmi vidijo bližino Debussyja in njegove opere Pelleas in Melisanda, a ne stila ne vsebine iz te opere pri Korngoldu ni. Skladatelju je bližji zgodnji ekspresionizem, v fazi Schönbergove mogočne kompozicije Gurrelieder ali samega Zemlinskega. Ne nazadnje se je Korngold tako hitro razvijal in zorel, da kakšnega širšega zunanjega vplivanja niti ne bi zmogel absorbirati. Pri pisanju tako zahtevne in težke opere mlademu skladatelju ne bi prišla na pomoč neka druga glasbena avtonomija, na primer najnovejše opere Richarda Straussa. Bolj mu je bil v oporo in pomoč sam oče kot razgledani kritik. Opera je v bistvu nastajala dolgo, takoj po obeh enodejankah leta 1916 pa do obeh premier leta 1920. Vmes pa je bil Korngold še pri vojakih. Ob dunajski premieri 10. januarja 1921 je skladatelj omenil, da ga je v operni snovi prevzela lepa ideja, ki jo je potrebno ohraniti ob smrti ljubljene osebe, od koder pa se razvije potreba ali pravica do življenja. V milanski predstavi pa se je vendarle zdelo, kot da je ta pravica, kot alternativa in končna poanta opere, prehitra in preskromna, tako da na odru ne zapusti “posledic” ali ne naredi “vtisa”.

214_K65A7911 Grigorian e Vogt.jpg

Marietta se vrne po pozabljene vrtnice

Korngold uporablja velik orkester, v katerem so še klavir, harmonij, celesta, zvonovi, bogata pihala in trobila… Glasba bolj kot v zunanje dogajanje vstopa v Paulovo podzavest, jo zvočno ilustrira in reflektira, a bolj z redkimi dramatičnimi vrhunci, kot je npr. Paulovo davljenje Mariette. Če je v slikanju sanj Korngold zelo rafiniran, je več orkestrske epske širine pokazal v prizorih, kjer se sanje radikalizirajo in prestopijo prag individualnega doživetja ter stopijo v kontekst omenjenega “družbenega” in “teatrskega” dogajanja.

218_K65A7919 Grigorian e Vogt.jpg

Slovo

Milanska predstava je imela srečo s tremi odličnimi pevci. Zdi se, da je pri občinstvu požela največ simpatij litovska sopranistka Asmik Grigorian kot Marietta, kar pa ni presenetljivo, saj je vloga zapeljive ženske atraktivna že sama po sebi. Pevka jo je oblikovala naravno in iz notranjih vzgibov, ki so delovali po principu “ženske iz življenja”, v nasprotju z odsotno pokojnico, ki deluje ali učinkuje na simbolni ter psihološko vplivni ravni. Grigorian ni le odlična pevka, ampak ima v sebi veliko plesnih sposobnosti, je seveda atraktivna in v tem smislu odrsko odprta ali skoraj bi lahko rekel radodarna.

221_K65A7944 Klaus Florian Vogt.jpg

Spet sam

Paula je interpretiral nemški tenorist Klaus Florian Vogt. Najbolj ali svetovno znan je kot wagnerjanski tenorist v Bayreuthu. Paul je njegova elitna vloga, tako po glasovnem lirizmu, ki ga vnaša v osebo, v mistiko, sanje, poglobljene, bolj spominske strasti po smrti ljubljene žene. Vedno je na robu realnega in irealnega ali na obeh straneh doživljanja sveta. Vogt ima čist in hkrati rafiniran glas individualne vokalne prezence, v odrski pojavnosti pa naredi vtis vzgojenega meščana s prirojenimi in še z vzgojo potrjenimi moralnimi kvalitetami. Korngold je čutil z njim, čeprav takih izkušenj ni imel.

Dovolj izrazit karakter je bil avstrijski baritonist Markus Werba kot Frank, potem Fritz in Pierrot, pa spet Frank. Bolj s smislom za realnost, s svojimi izzivi in preizkušnjami, vmesnim konfliktom, ki pa je bolj dramaturškega značaja. Na koncu podpre Paulovo odločitev za življenje.

Altistka Cristina Damian je bila “konservativna” služkinja kot Paulova zunanja pomoč. V Mariettini plesni in igralski skupini so nastopili Marika Spadafino kot Julietta, Daria Cherniy kot Lucienne, Sergei Ababkin kot režiser Victorin in Sascha  Emanuel Kramer kot Gaston in grof Albert. V religioznih prizorih je nastopil otroški zbor Scale.

Koreograf Ron Howell je poskrbel za vsebinski kontrast med individualisti (Marietta), množico v odprti drugi sceni ali dejanju, pa spet v komornih prizorih, ko se bolj kot plesna vsebina pojavlja njena alegorična plat, ki že skoraj meji na kakšen bakanal.

Lučni mojster Giuseppe di Iorio je svetlobno spretno udejanil vse spremembe v odrskem dogajanju, ne nazadnje z vidnim premikanjem samega svetlobnega parka (reflektorjev).

Zbor (bolj v zaodrju) in orkester Scale je vodil Alan Gilbert z veliko interpretativno vnemo, sugestivnostjo in hkrati natančnostjo, tako da je zelo težka opera izpadla čim bolj naravno in logično, naštudirano in dojeto.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: