Ocenjevanje profesorjev na univerzi, fakultetah, akademijah in drugih višjih in visokošolskih ustanovah je že dolgo znano, malo od teh ocen pa pride v javnost. Mnogi znani profesorji mislijo ali si celo domišljajo, da so dobri in priljubljeni, znani ali slavni, pa se v očeh svojih študentov izkaže, da jih sami vidijo v drugačni luči. Poglejmo malo, kaj mislijo o njih, ko ni nevarnosti, da bi zato padli na izpitu.
Dr. Boris A. Novak, foto Marijan Zlobec
Za začetek poglejmo nekaj ocen (naj)bolj slavnih profesorjev na Filozofski fakulteti, kot so dr. Slavoj Žižek, dr. Mladen Dolar, dr. Boris A. Novak, dr. Lev Kreft, dr. Andrej Blatnik, dr. Nataša Golob, dr. Varja Cvetko Orešnik, dr. Marko Juvan, dr. Miha Javornik, dr. Mitja Saje, dr. Vasko Simoniti, dr. Matjaž Potrč in dr. Marko Uršič.
O dr. Slavoju Žižku lahko med drugim preberem oceno: “Hodil sem k njemu na predavanja in nikoli nisem nič razumel. In nisem nikoli uspel narediti izpita.” Ali pa nekaj povsem drugačnega:“Že ime vse pove. Legenda! Faca!”
Dr. Mladen Dolar očitno uživa med študenti ugled in spoštovanje: “Dolar je pa tako korekten profesor, kot ga že dolgo nisem videl. Res je, ne mara debate, ker tam moraš nekoga poraziti, sam je bolj za diskusijo, kjer sta si sogovorca enaka. Dolar ni tip človeka, ki bi poniževal, čeprav so določeni študentje res grozni in v ZDA to pač res ni bi šlo skozi. Tu pa zgleda, sodeč po predavanjih lahko marsikaj vidimo v visokošolskem prostoru s strani študentov. Ja odnos je bistven del profesorskega dela, ki ga ta poleg strokovno in didaktično korektnih ur premore na zelo akademski ravni. Še več Dolarjev, rad bi bil milijonar.”
Ali:“Izjemen profesor, izredno zanimiva predavanja, ki pritegnejo in ki jih ne pozabiš hitro… Na izpitih zelo korekten in človeški, skratka vzor, kakšen naj bi bil dober profesor!”
Ali bolj kritično:“Predavanja so fina, ni jim težko slediti in široko znanje pride lepo do izraza, večkrat jih popestri s kakšno šalo in zanimivimi primeri. Prej me moti odnos. Na vprašanja ne odgovarja kot bi naj (čeprav vsake toliko navrže kako so študentje v ZDA neprimerno bolj zainteresirani), ima svoje “končne” odgovore, ki jim ne gre oporekati, iz česar sledi tudi to, da študentom načeloma ne pusti do besede (govorim predvsem o izpitu, ki je (zgolj) na videz zastavljen kot nekakšna debata).
Dr. Mladen Dolar, foto Marijan Zlobec
Pesnik in profesor dr. Boris A. Novak je opažen z javnosti manj znane perspektive, kar pravzaprav precej preseneča.
“Novakova predavanja so močno odvisna od njegove (dobre) volje. Letos smo doživeli, da je celo stol poletel na drugo stran predavalnice…, da sploh ne govorim o elitizmu. Je pa res, da je snov (vsaj zame) pregledno predavana.”
“To ni profesor in to niso predavanja. Ljudi najraje ustrahuje, spravlja v jok ter jih psihološko muči. Je wannabe pesnik, ki si svoj ego bilda s tem, da svojim študentom govori, da je on ‘mojster in da so njegova predavanja naš privilegij’. Kritizira vse po vrsti, sam pa ne zna sprejeti najmanjše kritike. Če ne želimo hoditi reče ‘naj se izpišemo iz seminarja’ (‘kreativno pisanje’), ker se očitno ne zaveda, da je to obvezni seminar in ne izbirni – nihče si ga ne bi izbral. Ta človek ne bi smel učiti v pedagoški ustanovi ali kjerkoli drugje, ker nima pojma o stiku z ljudmi/študenti. To ni profesor, ker se ne obnaša kot profesor, nima pedagoškega občutka, na žalost pa na podiplomcu uči celo 3 predmete, kar je izredno žalostno, saj dekan pusti, da dela kar hoče, komur koli hoče. Njegovo kreativno pisanje ni nič kaj kreativno, saj se piše samo poezija, nikoli proza ali dramatika, saj to očitno v Novakovem namišljenem svetu ne obstaja, pa še poezija, ki se piše, se piše po njegovih pravilih in njegovih primerih. To ni kreativnost, ampak uničenje kakršne koli kreativnosti! Človek se obnaša popolnoma neprimerno, skorajda živalsko! Žal mi je vsakega, ki mora pretrpeti predavanje utelešenega kvazi ‘pesniškega’ egoizma! Upam da se dekan končno opogumi in ga odpusti enkrat za vselej.”
“Ne razumem, zakaj moderatorji tako nesramnih komentarjev, ki nimajo nobene zveze s kvaliteto predavanj, ne brišejo. Anonimno pljuvati je res najlažje – prav hudo je to gledati. In to ni edini profesor, pri katerem se pojavljajo povsem neprimerni komentarji. Zdi se, kot da je prav Filozofska fakulteta polna zelo zajedljivih in žaljivih študentov. Vsaj po nivoju bi se lahko zgledovali po komentatorjih drugih fakultet – za primer Fakultete za matematiko. Tam so ocene in komentarji dejansko vezani na učiteljevo delo v predavalnici!!!”
Dr. Lev Kreft je dobro ocenjen.
“Izjemen predavatelj in govornik, čeprav bi bržčas redko kdo lahko govoril o siceršnji teoretski brilijanci. A nič zato: predavanja vselej na najvišjem nivoju, plastična in inspirativna. Najvišja ocena!”
“Enkraten, človeški, skratka svetla točka FF!”
Dr. Slavoj Žižek, foto Marijan Zlobec
Dr. Andrej Blatnik je sodoben.
“Čez gospoda Blatnika pa težko kakšno rečem … Eden redkih profesorjev na FF, ki so popolnoma v stiku s časom, tako v okviru tem, ki jih predava, kot uporabe moderne tehnologije. Še piše v stiku s časom in hodi na koncerte novonastalih bendov in mladih pisateljev. Vse se da zelo na hitro zmenit, je organiziran, študentje morajo narediti dosti sami, pa vendar ne morem reči, da ne vlaga ogromno v svoja predavanja. Predava zabavno, če je potrebno tudi samokritično in debata je pač nujna (ker je vzgojna kot pravi).”
“Njegova predavanja so zelo živa in zanimiva, veliko poudarka je na debati in razumevanju konceptov. Pogosto povabi tudi gostujoče strokovnjake s področja, o katerem tečejo predavanja, kar naredi predmete mnogo blj dinamične, hkrati pa študentje več izvemo o kaki stvari. Na izpitih je prijazen in korekten.”
Dr. Nataša Golob kot velika Gospa.
“Profesorico Golob pa moraš spoštovati. Ona je gospa Umetnostna zgodovina osebno. Živa legenda, na še mnoga leta!”
“Gospa z velikim G.”
Dr. Varja Cvetko Orešnik močno nad povprečjem FF.
“Če bi bili ostali vsaj pol tako dobri, bi se raven na fakulteti izjemno izboljšala.”
Dr. Marko Juvan je prijazen in zahteven.
“Kljub temu, da gre za izjemnega teoretika z najvišjimi referencami na področju literarnih ved moram reči, da so me njegova predavanja nekoliko dolgočasila. Preveč se ponavlja, “ex cathedra” v pravem pomenu besede … Izpiti so precej težki, a za fakulteto ravno pravšnji, je pa res, da sem do zdaj imel vtis, da ni najbolj pravičen pri dodeljevanju ocen (včasih preveč prijazen, spet drugič preveč zahteven).”
Dr. Miha Javornik ima zelo živa predavanja.
“Kapo dol. Meni in vsem sošolcem za vzor. Predavanja so sicer bolj na temelju debate, študiraš pa bolj sam, tako da predelaš vso literaturo, vendar se mi to zdi čisto na akademski in pričakovani ravni.”
“Zelo živa predavanja s poudarki na pravih stvareh, mnogo debate, mnogo znanja – pohvala gre tudi profesorjevemu strokovnemu delu. Izjemno težki izpiti, s čimer seveda ni nič narobe, če ne bi včasih imel občutka, da od študentov pričakuje nekatere (za moje pojme) popolnoma nepomembne faktografske podatke, katerih pravilnost nato preveri v svoji lastni knjigi (kar sem videl na lastne oči) – na koncu te vseeno oceni razmeroma fer.”
Dr. Mitja Saje je globoko v sedemdesetih.
“Predavanja so se kar pripravljena, a precej nezanimiva in neaktualna, kar se pozna pri obisku. Kriteriji pri izpitih zelo vprašljivi, velika nedoslednost pri rokih itd.”
“Zmedeno, raztreseno bitje, ki je metodološko in teoretsko obstalo nekje globoko v 70-tih, drugače pa zna na trenutke biti kar simpatičen…, ampak ne vem, če je to kriterij za prfoksa na univerzitetnem nivoju.”
Dr. Lev Kreft, foto Marijan Zlobec
Dr. Vasko Simoniti ne gleda v oči.
“Predavanja so sicer zanimiva, a njegov odnos do študentov, tako na predavanjih kot na izpitih je porazen. Niti enkrat te ne pogleda v oči in njegov cinizem pač ni vedno aktualen. Antipod kulture.”
“Se strinjam s predhodnikom, škoda, da je bil tak človek minister za kulturo. Je pa krasen predavatelj in profesionalec v svojem fohu, tako da mu dam petko za profesionalnost, enko pa za formalen odnos. Žurer pa je.”
Dr. Matjaž Potrč rabi ovinke.
“Profesorju Potrču tu in tam uspe ustrezno predstaviti kakšen koncept; vendar za to potrebuje nepregledne ovinke, slabo intuicijo ima o predznanju slušateljev, s klovnovskim obnašanjem vzpostavlja osebnejši stik z njimi, vendar jih ob vprašanjih zatira; kaže preobremenjenost s samim seboj, deklarirano je njegov cilj predstaviti “s čim se trenutno ukvarja”, veliko časa posveti razlagam, kje in kako se je s kakšnim profesorjem srečal; ne tako, da bi prišli do zabavnih anekdot, ampak tako, da imaš občutek, da se želi predvsem hvaliti; pogost odgovor na vprašanja glede možnosti povezovanj analitičnih konceptov s kontinentalnimi je, da je njihove avtorje pač bral.”
“Katastrofa! Kaj vse slabega bi človek lahko napisal… Porazno poznavanje elementarnih filozofskih pozicij; slaba artikuliranost; človek sploh ne ve, kaj točno je objektiva samega predmeta, katerega nosilec ta profesor je. Prisegam: ne gre za žalitev, a verjemite, nekateri profesorji – in med njih g. Potrč nedvomno spada – so RES slabi.”
“Pedagogiko g. Potrča bi lahko izboljšala edino čimprejšnja upokojitev, na katero upajo najbrž tako sodelavci kot študenti. Četudi objavljalno produktiven in (verjetno) na svojem področju podkovan, na podlagi predavanj da misliti, da nima pojma, kaj dela in zakaj to dela, vsekakor pa nima nikakršnega občutka za predavateljsko veščino. Od analitične filozofije pri njem sem odnesel samo podarjeno desetko in vrsto travm — njegovi poskusi prikupnosti in zabavnosti se namreč hitro izcimijo v patološke manifestacije.”
Dr. Marko Uršič je zrel za predsednika.
“Prof. Uršič ima tisto sestavino, ki je potrebna za predstojnika oddelka. Kot se zdi, da predsednik države potrebuje “sestavino”, ki ga dela primernega za ta položaj, takisto ima svojo sestavino tudi avtoriteta na bilo katerem drugem področju. In Uršič je poosebitev tega, kar predava; je homo universalis. V nekem skrpanem smislu, a vendarle. Zdi se, da je dovolj rahločuten za poezijo in dovolj trden za znanost, ceni slikarstvo na eni strani za to, kar samo je, na drugi ravni pa prepoznava in artikulirano interpretira alegorične elemente… Je logik in kozmolog. Mistik in racionalist, osrediščen v svojem poslanstvu profesorja. Kot tak je edini, ki lahko z odgovornostjo drži mentorsko figuro na oddelku za filozofijo.”
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec