Izdajanje Zbranih del Edvarda Kocbeka se zavlačuje. To se je opazilo, ker še ni izšla že dvakrat napovedana naslednja knjiga Zbranih del 11, v kateri bo Kocbekova mladostna esejistika do leta 1937, potem sledita še dve knjigi Kocbekove esejistike, skupaj okrog 800 strani, med katerimi bodo zapisi oziroma objave, ki jih avtor Temne strani Dela v svojem napadu na Uredništvo Dela in v svojem odgovoru označuje kot “anonimne ali psevdonimne tekste/prevode” in jih potemtakem ni bilo. Meni je že sedaj jasno, kako težko bo analizirati Kocbekove eseje iz “prepovedanega časa”, kot je npr. Alžirska revolucija (1961), v katerem je pokazal svojo evropsko aktualno politično razgledanost, o kakrši v političnih krogih in publicistiki v Slovenji tedaj ni bilo sledu. Kocbek je svoje potovanje v München in Pariz izkoristil za neverjetno kulturno aktivnost, tako ga je v bavarski prestolnici najprej prevzel angleški pisatelj Graham Greene.
Naslovnica v Kocbekovem dnevniku omenjenega romana The Power and the Glory
Enajsta knjiga Zbranih del Edvarda Kocbeka bo tako razdeljena na ZD 11/I, ZD 11/II, ZD 11/III, kar zgovorno govori o tem, da se uredniki (dr. France Bernik in dr. Andrej Inkret, delno Mihael Glavan in kasneje dr. Matija Ogrin) že pred začetkom izdajanja Zbranih del Edvarda Kocbeka, pa tudi še kasneje in vse do danes, niso zavedali, kaj vse jih čaka, kot še danes ni jasno, kakšna bo Kocbekova usoda. Kaže zelo slabo.
Münchensko komorno gledališče, ki ga je Edvard Kocbek takoj obiskal
S tako počasnostjo, kot se premika sedaj, izdajanje Zbranih del Edvarda Kocbeka ne bo prišlo do konca še dvajset let. Omenjenim trem knjigam esejistike bo sledilo sedem knjig še neobjavljenih dnevnikov, seveda s tekstno-kritično metodo, ki je doslej marsikdaj in marsikje ni bilo. Doslej je znanih že okrog tri tisoč pisem, ki bodo zasegla spet nekaj knjig, še posebej, če bodo objavljeni tudi odgovori. Tako se kaže kot minimum do končne podobe izvirnega Kocbeka, vsaj do aktualnih znanih ali odkritih objav, še kakih trinajst knjig.
Kaj bo z Edvard Kocbek pričevalec našega časa ?
Kaj bo uredništvo naredilo s komentirano objavo Pahorjeve in Rebulove knjižice Edvard Kocbek pričevalec našega časa, še ni znano. Čim nastopa Kocbek, je jasno, da spada v Zbrano delo, a tu so ogromni odmevi vse do danes: doma, po Jugoslavji, v zamejstvu, zdomstvu, polemike po Evropi, vključevanje nobelovca Heinricha Bölla, pisma in odgovori, pričevanja…
Iz Trsta čestitka ob Kocbekovi sedemdesetletnici
Kdo bo to delal ? Mihael Glavan kot sedaj edini urednik (po Inkretovi smrti) Zbranih del, sam tega dela ne bo zmogel, saj je preveč celo za nekaj ljudi.
Namesto strokovnega vodenja edicije smo pred kratkim dočakali klerofašistični in povsem samovoljni napad glavnega urednika Zbranih del slovenskih pesnikov in pisatelev dr. Matije Ogrina na Edvarda Kocbeka.
Dr. Matija Ogrin
V dodanem zapisu Memento k Deseti knjigi Kocbekovega zbranega dela dr. Ogrin med drugim pravi: “Menim, da mejo, onkraj katere se moram kot glavni urednik zbirke distancirati od vsebine Kocbekovih spisov Desete knjige, predstavlja njegov zagovor političnih umorov. Problem je namreč v tem, da Kocbekov zagovor umorov in revolucije tu nastopa v kontekstu njegovih slovstvenih besedil, ki so kot celota vključena v zbirko t. i. slovenskih klasikov, s tem pa se to pisanje pojavi neposredno poleg temeljnih slovenskih literarnih del – od Vodnikovega Zadovoljnega Kranjca do Župančičeve Dume, od Prešernovega Sonetnega venca do Udovičeve Balade v mestu na vodi – in čeravno jih je v Kocbekovem opusu treba objaviti, je jasno, da je treba opozoriti tudi na neizbrisno ločico med Kocbekovimi tovrstnimi spisi in klasičnimi deli slovenskega slovstva, tudi Kocbekovimi. Ta ločnica, menim, je zagovarjanje umorov resničnih, živih oseb.
Kocbek v svojih vojnih besedilih zagovarja in utemejuje politične likvidacije Slovencev, ki so v razmerah okupacije in revolucije ravnali mimo zahtev OF, ta pa si je vzela oblast, da sme radikalno razpolagati z njihovimi življenji. Ti umori so bili podobni dejanjem, ki jih dandanes imenujemo teroristični napadi na civilne osebe in jih civiliziran svet obsoja. Kocbek nekatera od teh dejanj zagovarja ali opravičuje v kontekstu vojne in revolucije. To stori v besedilih, ki so za Slovence dotlej neznana mešanica ideološko – politične propagande in revolucionarno zanosne poetične proze. Kocbekovi spisi vojnega časa imajo v sebi potencial, da tudi danes prebujajo v posameznikih podobna občutja in ideje o tem, da je treba svet uravnavati z nasiljem, tudi s krvavimi umori, ter nudijo takšnim nevarnim družbenim nastavkom novega netiva. Tako zaradi neizmerne krivice do žrtev revolucionarnega nasilja kakor zaradi možnega bodočega učinkovanja teh spisov čutim nujno dolžnost, da se od vsebine Desete knjige Kocbekovega Zbranega dela kot glavni urednik zbirke distanciram z opozorilom na njeno načelno nezdružljivost s siceršnjim, kakor že koli raznoliko razumljenim humanističnim poslanstvom in družbeno vlogo slovenske književnosti.” ( Matja Ogrin, Zbano delo EDvarda Kocbeka 10, knjiga Dugi del, 2017)
Tu se kaže “vzdušje” polemik okrog novel Strah in pogum v letih 1951 in 1952, ampak piše se leto 2017.
S podobne perspektive se kaže torbičarjenje avtorja Temne strani Dela, ko na časopis nalepi kakih osemdeset strani polemik okrog omenjenih novel ter jih povezuje z Udbo na Delu. Od vsakega ali vsaj od nekaterih, ker je avtorjev bistveno več, vzame toliko, da je dovolj za potopitev nasrotnikov, pri čemer ni jasno, kaj ima tu za opraviti Delo, saj ga takrat še ni bilo.
Mag. Igor Omerza
Avtor sega v torbice različnih objav, da bi na koncu dobil svoj povsem neužitni kolač, tako kot se sicer dogaja žeparjem, ko ne izbirajo “sredstev” svojega “ulova”.
Če pogledam tekst iz Temne strani Dela (v uvodnem delu o Strahu in pogumu) in ga primerjam z opombami in komentarji ter ponatisi vseh zbranih kritik v Peti knjigi Zbranih del Edvarda Kocbeka, potem je jasno, kakšen “švindleraj” nam ponuja avtor, ki se tako vehementno in zaklinjajoče pojavlja v publicistični javnosti.
Dr. Andrej Inkret je Strahu in pogumu v opombah namenil prostor od 569 do 790, kar pomeni 221 strani. Pri tem se ni spomnil Udbe na Delu.
Primerjava objav in rokopisa Iz prvega pariškega dnevnika pokaže precejšnjo strokovno naivnost in način urednikovanja po liniji najmanjšega odpora dr. Andreja Inkreta, ko je urejal Osmo knjigo Zbranih del Edvarda Kocbeka, kjer je omenjeni pariški dnevnik ponatisnjen. A Inkret se je zadovoljil z objavo v knjigi Krogi navznoter, ki je izšla pri Slovenski matici leta 1977. Tam bi na koncu teksta videl, kje je bil dnevnik najprej objavljen in ga poiskal. Tako pa je samo popravil napako v letnici izida v Novi poti iz 1936 na 1956. Vprašanje je še prej, zakaj je bil ponatis pri Slovenski matici skrajšan in kdo je to storil. Inkret trdi, da je to storil Kocbek sam.
Objava Münchna v Novi poti, ki jo je dr. Andrej Inkret dal le v opombe
Objava v Novi poti namreč vključuje še münchenski ali uvodni del potovanja v Francijo, še posebej v Pariz, čeprav Kocbek ni potoval samo tja.
Inkret je vedel, da je Kocbek v Münchnu ostal nekaj dni, kot ugotavlja v opombah, a mu to ni predstavljalo nobene raziskovalne radovednosti in je tako mirno odšel skupaj s Slovensko matico takoj in direktno v Pariz. Sklicuje pa se na samega Kocbeka, češ da je tako on izbral. To je verjetno res, a ostaja neizpodbitno dejstvo, da je bil prvi natis v Novi poti drugačen in še bolj drugačni sami rokopisni dnevniki.
Urednik Nove poti Stanko Cajnkar
Dr. Andrej Inkret bi kot temeljno podlago h kritični izdaji pariškega dnevnika v Zbranih delih moral poiskati Kocbekov rokopis. To pa sta dva zvezka, ki zgovorno dokumentirata in dokazujeta, kje vse je Kocbek bil in kdaj, kaj je videl, koga obiskal, s kom se je družil, kam bil povabljen, katere cerkve, knjižnice, muzeje, knjigarne je videl, pa razstave, gledališke predstave, filme, celo opero, in to nič manj kot Beethovnovega Fidelia v režiji Wagnerjevega vnuka Wielanda Wagnerja in celo na gostovanju opere iz Stuttgarta v pariški Veliki operi, a Inkret v svojem komentarju in opombah v Zbranem delu 8 samo omenja imena in jih opremi z najnujnejšimi podatki, kdo so bili, ne pa, kaj je Kocbek o njih pisal in kako njihovo umetnost doživljal…
Nova pot 1954 je objavila Titovo fotografijo in bila s tem “rešena” dvomov
Inkret manjkajoči münchenskih del dnevnika objavi v Opombah, a brez tekstno kritične primerjalne metode. Za nas pa je tu pomemben le en stavek, namreč da je Edvard Kocbek svoj dnevnik iz začetka leta 1955 napisal avgusta 1956.
“Kakor je mogoče razbrati iz dnevniških zapiskov, je Kocbek začel pisati Pariške dnevnike šele poldrugo leto kasneje, konec avgusta 1956…”
Inkret zatem ugotavlja, da je Kocbek svoj devnik “izgotovil” v nekaj manj kot dveh tednih, od vsega začetka pa je bil namenjen prijatelju Stanku Cajnkarju, uredniku Nove poti. Dnevnik da mu je stekel s težavo, pravi Inkret, nato se je razživel, da je užival ob pisanju, na koncu pa mu je kljub vsemu zapustil slab občutek (in potem citira dva odloma iz Kocbekovega dnevnka 11. septembra in 19. septembra 1956).
Nova pot je bila bolj odprta, kot vemo danes, ko se je nihče več ne spomni
Sredi januarja 1957 je Nova pot s “pariškim dnevnikom” izšla, pravi Inkret v omenjenih opombah. V resnici je M. M. Iz pariškega dnevnika objavil v novembrski številki Nove poti, sledila pa je še decembrska, v kateri pa je isti M. M. objavil svoj obsežen esej (23 revialnih strani) Marksistični ateizem, v katerem v glavnem analizira Marxov odnos do reliije in kako je nanj v bistvu vplival Feuerbach, citira pa tudi Berdjajeva, ko pravi, da bi za “kristjana moral imeti komunizem poseben pomen: znamenje neizpolnjenih dolžnosti in neuresničenih nalog krščanstva…” (Nova pot, 1956, str. 394)
O Kocbekovem krščanskem komunizmu, kot ga je spoznal v Rimu julija in avgusta 1944, bi bilo treba skupaj s še ne doseženo natančno analizu Memoranduma Svetemu sedežu, ki ga je programsko oblikoval Kocbek po nalogu Tita in Kardelja, napisati posebno knjigo. Tu je bil Kocbek, kljub bolezni v prvem mesecu Rima, izjemen. Če k temu dodamo še rotenje Tita in Kardelja, naj partizanska vojska takoj zasede Trst, ker ga bodo sicer Angleži, ki pa si bodo prisvojili še vso Slovenijo in pol Hrvaške, kot je zvedel v rimskih političnih krogih, pa sploh. Kocbek je Tita iz Rima obvestil, da je z Nemčijo konec. Tito pa je medtem, ko je bil Kocbek še v Rimu, z Visa odletel k Stalinu v Moskvo in se v Neaplju srečal z Winstonom Churchillom, vmes pa še sam, mimo Kocbekove vednosti, obiskal Rim in Vatikan, kar je še vedno velika skrivnost, s kom se je srečal in kje prespal. Tito je v baziliki svetega Petra hotel doživeti občutja kristjanov in si odgovoriti na vprašanje, kaj je vera. Inkret v svoji knjigi In stoletje bo zardelo, ko govori o tem, tej temi ni bil dorasel in jo je predstavil slabo, pomanjkljivo in zavajajoče. O tem sem nekaj malega že pisal, a še ne končal.
Naslovnica Greenovega prvega romana
Inkret ni upošteval dveh rokopisnih zvezkov Kocbekovih dnevnikov; prvi nosi datum od 14. januarja do 18. februarja, drugi pa od 19. februarja do 6. aprila.
Kocbek je očitno vse sproti zapisoval
Že ta dva zvezka sta dovolj za samostojno knjigo, in sicer s ponatisom ali prepisom prve verzije, primerjalno analizo sprememb v prvi objavi ter komentarjem vsega, kar je komentator sploh sposoben pri Edvardu Kocbeku videti in dojeti, kar pa dosedanje objave kažejo, da ne prav veliko. Kajpada bi sem spadali sami Kocbekovi komentarji, kot jih je v dnevniku zapisal avtor (septembra 1956) in v opombah Inkret objavil. In ker se je Kocbek na odhod v Pariz dolgo pripravljal, bi sem sodili še natančni prepisi dnevnikov pred odhodom v Nemčijo in Francijo. Ogromno dela, če pomislimo, da bi druga knjiga obsegala temo drugega Kocbekovega obiska Pariza leta 1961, znanega po objavi kot Pariški zapiski 1961 (Naša sodobnost 1962, in ne Sodobnost, kot objavljata Slovenska matica in za njo še Inkret).
Če to v eni vstici postavim v kontekst vsaj prve polovice knjige Temna stran Dela, potem je očitno, da avtor ne ve povsem jasno, o čem pravzaprav piše, še posebej pa česa vse Delu ne podtakne.
Vprašanje je, zakaj je Kocbek čutil potrebo po spreminjanju rokopisa za prvo objavo v Novi poti 1956 ?
Zadnji dnevnik pred dolgim potovanjem
Predpriprave na pot so potekale že sredi decembra; Kocbek se je potovanja nenadoma zbal, kar pa je iz dnevnika v opomah v Osmi knjigi ZD zabeležil še Inkret.
Poti se bojim…, zapiše Kocbek 13. januarja 1955
Pri omenjanju in karakteristiki pariškem dnevniku 1955 bi bil kot poročevalec častna izjema vsaj dr. Joža Mahnič, ki je v zborniku Krogi navznoter, krogi navzven (Nova revija, Slovenska matica, 2004) v nekaj vrsticah poudaril vsebinsko bogastvo dnevnika, o Kocbekovem odnosu do krščanskega filozofa Emmanuela Mouniera pa Edvard Kovač, ne da bi sicer dajal poudarek na Kocbekovem srečaju z njim v Parizu, kot se kažejo zapisi v tem dnevniku.
Dr. Joža Mahnič
Joža Mahnič v svojem eseju Umetnik, mislec in politik med drugim ugotavlja: “Med najbolj tehtne in bogate Kocbekove spise spada Prvi povojni pariški dnevnik (NP 1956). Čeprav razgledan svetovljan, ne zamudi nobene priložosti, da ne bi znanja vedno znova širil. Občuduje katedralo v Chartresu, likovne zbirke v Louvru, obiskuje gledališče, gleda nove filme in prebira knjige ter vse kritično ocenjuje. Išče stike z uglednimi misleci in pisatelji, posebno naprednimi katoliškimi, in z njimi razpravlja o perečih religioznih, socialnih in estetskih vprašanjih. Odklanja konservativni in klerikalni katolicizem ter se zavzema za življenju odprto, prečiščeno in poglobljeno krščanstvo. Revolucijo, ki naj bi odpravila socialne krivice, označuje za enostransko akcijo in pritegne Mounierovi misli:”Revolucija, ki je ne bo spremljalo duhovno preoblikovanje človeka, bo umrla svoje lastne smrti.”
Če je prvič v Parizu prebil dva meseca, je drugič enega, obakrat ga je tja povabil urednik Esprita Domenach…”
Mahnič opozarja: “Če pri Kocbeku odmislimo njegovo izjemno nadarjenost za leposlovje in obvladanje zlasti novejše svetovne književnosti, je v sebi združeval tudi nagnjenja in znanja iz teologije, sociologije in filozofije…”
Mahnič očitno ni poznal rokopisnih Kocbekovih dnevnikov in tako ni vedel, da je bil Kocbek v Parizu več kot dva meseca, kar je bilo za tedanje še vedno povojne čase zelo veliko.
Dr. Andrej Inkret
Inkret omenja pariški dnevnik v svoji monografiji In stoletje bo zardelo, a da prednost težavam, ki jih je imel Kocbek s potnim listom, pred samo vsebino dnevnika. Med drugim pravi: “Z Zdravko sta se znašla, kot sta vedela in znala, decembra 1954 si je na konzolatih v Zagrebu priskrbel francoski, avstrijski in nemški vizum ter se 19. januarja prek Münchna, kjer je ostal nekaj dni – odpeljal v Pariz in se nato po dveh mesecih in pol odsotnosti 6. aprila 1955 vrnil v Ljubljano.” To pa je Inkret lahko izvedel le iz Kocbekovih rokopisnih dnevnikov.
S tem zapisom, ki sem ga citiral iz njegove knjige, mi je Inkret dokazal, da v resnici ni poznal le obeh omenjenih zvezkov Kocbekovega dnevnika, ampak še zvezke za leto poprej ali vsaj še za december 1954 ter seveda 1956.
Iz Zbranih del 8 in Inkretovih opomb pa je jasno, da Mahničevega teksta ni poznal; obe knjigi namreč nosita letnico 2004.
Kocbek si je zvezke za svoje dnevnike kupoval sproti
Dnevnik, prvič objavljen pod naslovom Iz pariškega dnevnika (Nova pot, 1956, letnik VIII, številke 5 – 8, strani od 190 do 239) je vsebinsko tako bogat, da bi morali takoj objaviti še prvo verzijo v rokopisu, ki je javnost ne pozna. Kocbek je najprej (od 20. januarja do 28. januarja) obiskal München, zatem pa nadaljeval pot v Francijo in se je vrnil v velemesto, kjer je v tridesetih letih študiral in spoznal mnogo pomembnih ljudi in še posebej umetnikov, bodisi osebno ali preko knjig, revialnih in časopisnih objav, skratka publicitete ali javnih kulturnih dogodkov.
Naslovnica Mirnega Američana
Že doživetje Münchna, kjer je bil prvih osem dni, bralca preseneti s celo paleto kulturnih dogodkov, kot je takojšnji obisk Kammerspiele, kjer je po naključju še “ujel zadnji sedež” za predstavo Grahama Greena in njegovo dramatizacijo svojega romana Moč in sijaj ali The Power and the Glory iz leta 1940. Sam Kocbek uporablja za Glory izraz sijaj, čeprav bi bilo morda pravilneje slava.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec