Zadnji abonmajski koncert Kromatika Simfoničnega orkestra RTV Slovenija je minil v znamenju velikih pričakovanj prvega zaresnega koncertnega nastopa za najširšo abonmajsko občinstvo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Kar je solist Nikola Pajanović pokazal na lanskem koncertu Manager z enim stavkom Violinskega koncerta Petra Iljiča Čajkovskega, je sedaj nadgradil in zaokrožil v celoto.
Nikola Pajanović, vse fotografije Marijan Zlobec
Nikola Pajanović je naravni talent, muzik od nog do glave, klasični tip glasbenika, ki v svetu show businessa danes ni več, žal, zaželjen, kot je bilo za violiniste obvezno vso glasbeno zgodovino. Vidimo, da tudi Ljubljana kupuje vse, kar komu, ki se z umetnostjo ne ukvarja, pade na pamet in v kalkulator.
Solistična pot, na katero je tako samozavestno zakorakal naš mladenič, ni in ne bo lahka, a je klasična glasba evropska in naša skupna dediščina, če rečem še usoda, bi morda zvenelo preveč apokaliptično.
Pajanović ima odlično violinsko tehniko, igra zelo čisto, natančno, vsak ton se lepo sliši, tudi v najbolj zahtevnih in hitrih pasažah je prepoznaven. Odlična je bila kadenca že v prvem stavku, tako da je hkrati dokazal velik smisel za lirizem in emotivnost slovanskega duha ali znamenite slovanske duše. Tu je sicer še malo možnosti stopnjevanja poglobljenih emocij in nasploh interpretativne zrelosti, ki pa jo za svoja leta ima že v zgledni meri.
Možne so še kakšne nianse, na primer večja gibljivost na odru, zunanja vehemenca ali dramatika, a to še pride. Pomembno je, da težak koncert v celoti obvlada in da v skupni interpretaciji nima šibkih mest. Delno je prihajalo do neskladij v tretjem stavku, ko je violinist malo pohiteval in mu je orkester z zamudo sledil, a to je stvar vaj in dirigenta, ki pa, se zdi, je prepozno reagiral.
Nikola Pajanović je v dvorani imel veliko svojih poslušalcev, ki so njegov nastop pazljivo poslušali, ob koncu pa kar divje nagradili.
Orkester je solista spremljal z bolj diskretno dinamiko, s čimer je violino podpiral in dajal možnost in poudarek njenega izraza, ne pa uveljavljal sam sebe. Tega dirigent Francesc Prat iz Katalonije ni dovolil. Našel je pravo mero za vse.
Ne vem na kakšno violino Pajanović igra. Zaslužil bi si že vrhunsko.
Nekoč sem Ljubljanski banki predlagal investicijo v nakup kake Stradivarijeve violine, kot to počne Bank Austria (tedaj je kupila že tri), pa so me zavrnili, češ s kakšno pravico se vtikam v njihove poslovne zadeve. No, po vsem, kar je potem NLB počela, bi bila edina vrednost, ki bi ji ostala, le še “moja” stradivarka.
Uvodoma smo poslušali glasbo Vita Žuraja in njegovo skladbo Stand up za veliki orkester. Žuraj je umetnik velikih form, na katere nekako gleda kot iz zraka in od tam ugleda solna polja v Sečovljah.
Žuraj vidi hkrati celoto in del, ves orkester in posamezne sekcije, vidi še več, kako se vse lahko ali z lahkoto prepleta, če imaš v rokah dober kompas in v glavi odločitev, kam boš šel, za katero pot se boš odločil. Značilnost je, da zna uporabiti vso sekcijo kot nekakšen množični solo.
Žuraj ima rad notranji dialog med godali, pihali, trobili in tolkali, v katerih je kot posebnost uporabil mogočno leseno kladivo, znano iz Mahlerjeve Šeste simfonije. Tu, za razliko od Mahlerja, usoda ne udari enkrat, ampak večkrat, in če kladivo vihti ženska, je moški svet dotolčen do konca.
Naš skladatelj je rojen za veliki zvok, je skratka epik, pripoveduje nam o sodobnem svetu na moderen način in tako, da ne gre v neke v razvoju že presežene zvočne eksperimente, ampak mu je bolj za skladje, razmerja, dialog, sobivanje zvokov. Za vse to je poleg znanja pisanja za orkester potrebna elementarna moč, ki jo Žuraj očitno ima.
Orkester je pod dirigentskim vodstvom Francesca Prata Žurajevo delo, ki je bilo že izvedeno v novi hamburški dvorani Elbphilharmonie leta 2017, odlično naštudiral.
Vito Žuraj je prišel na oder
Francesc Prat
Drugi del je bil precejšen kontrast. Z Debussyjevo Malo suito in Ravelovo suito Moja mati gos, pet otroških skladb, se je uveljavil orkester kot celota in s številnimi odličnimi posamezniki in seveda glasbenicami, ki so vsaj med godali vedno bolj v ospredju, a igrajo vodilno vlogo še v flavtah in oboah, pri tolkalih, harfah. Dirigent je pustil orkestru, da izrazi svojo poustvarjalno moč tako rekoč sam, ne da bi sebe postavljal v ospredje. Tu je nastopil moment inteligence in hitrega ujemanja med glasbeniki na odru.
Marijan Zlobec