Podoba nekdanjega glavnega Urednika Dela Mitje Gorjupa (1943 – 1977) je že v prvi knjigi Temna stran Dela Igorja Omerze hudo popačena in enostranska, problematična, žaljiva, kar je za enega najbolj brihtnih in sposobnih Delovih urednikov vseh časov; urednikovanje je prevzel pri borih sedemindvajsetih letih, hote sprevržena, saj ga v celoti okarakterizira kot sodelavca Udbe in siamskega dvojčka (pri Udbi) z Jožetom Javorškom, ki je ovajal tako pesnika Edvarda Kocbeka kot svojega nadrejenega na SAZU, predsednika Josipa Vidmarja.
Željko Kozinc, foto Marijan Zlobec
Živih je še nekaj deset nekdanjih novinarjev in urednikov Dela, pa tudi drugih sodelavcev, ki so Gorjupa poznali in imeli svoje osebne izkušnje z njim. Različne, kot so bili različni ljudje, njihove funkcije, položaji, poklicne obveznosti… O Mitji Gorjupu je, kot vem, v pripravi posebna spominska knjiga, zasnovana ob štiridesetletnici njegove nenadne smrti leta 1977.
O Mitji Gorjupu in njegovem novinarskem delu je pravzaprav ohranjenih malo fotografij, še največ jih je bilo objavljenih v njegovi knjigi Kitajski dnevnik in pa v vsesplošno odmevnem zagrebškem magazinu Start, ki se je hitro prebil med najbolj brane v Jugoslaviji in je Gorjup v njem imel dolg intervju, s čimer je dal vsem vedeti, da ima močne politične ambicije, ki gredo v smer vrhunske politike, če hočete vse do predsednika.
Zalo osebni je zapis nekdanjega Delovega novinarja, urednika, pesnika, pisatelja, dramatika, avtorja številnih popotniških knjig o Sloveniji, filmskega in televizijskega scenarista Željka Kozinca. Njegov tekst objavljam tako kot mj ga je poslal.
Mitja Gorjup je bil ljubljenec dobe
“Bil je karizmatičen princ partije z močnim egom, ljubljenec dobe. Časnik Delo je bil fevd oblasti, upravljavsko in profesionalno zahteven. Upravljali so ga v političnih zadevah preizkušeni majordomi. Tako je okoli leta 1970 kakor z neba padel na Tomšičevo 3 čedni in gibčni 27-letnik, predsednik mladinske organizacije. Lahko smo samo ugibali, zakaj prav on; nekatere sodelavke so šuntale nekatere sodelavce, naj mu pokažemo, koliko imamo v hlačah dostojanstva in profesionalnega znanja.
No, večina je pred njegovimi predirnimi velikimi očmi začela svoj pogled povešati. Že v kakšnem mesecu je Delova mašina močno povišala število vrtljajev. Samo občutili smo, da pa skozi njegovo karizmo in odkrito dominanco kdaj proseva mladeniška občutljivost in agresivnost, ki je prekrivala v človeku spodvihane lastnosti, ki smo jim takrat rekli kompleksi. Hitro nas je razvrstil v svoj mrežni sistem pomembnosti, dejanskih pri pričakovanih sposobnosti. Pri tem je zašel tudi v kontroverznosti, ki nam niso bile jasne, zakaj presenečati nas je znal z nepričakovanimi opazkami ali ukrepi, ki so bili kajpada tako prej kot poslej slast in strast: kadrovske manipulacije.
Midva si nisva bila ravno na roko. Znal me je na primer nahruliti, me gledati zviška, celo posmehljivo, istega dne pa tudi objeti in mi kaj spodbudnega, celo prijateljskega izreči. Sodil sem med tiste delovce, ki so lahko vsako jutro pričakovali, da jih bo navsezgodaj pričakal sedeč na njihovi mizi in jih bingljaje z nogami, iskrega pogleda naravnost v oči, povprašal: »Kaj pa vi pravzaprav delate pri Delu?« No, te epizode se v večini niso končale konfliktno, že zato ne, ker mu nihče ni upal oporekati; na primer v stilu – bom povedal, kaj delam, ampak potem ko boste tudi vi povedali, kaj pravzaprav počnete na mojem delovnem mestu? Največkrat se je to njegovo presenetljivo in neizogibljivo zanimanje končalo s spravljivim: »Prav, me je veselilo, samo, da boste še bolj ustvarjalni …« Bral pa sem v neki knjigi o Delu, da se je nekoč novinar Andrej Novak zdrl na njega, kako se ne bo držal naročenih smernic pri komentiranju neke sporne poteze jugoslovanske zunanje politike, baje je celo rjovel, tako da se je glavni urednik umaknil z »neumnim smehljajem«.
Nisem bil zraven in rahlo dvomim o tem neumnem smehljaju, zakaj sicer zelo senzibilni Mitja Gorjup ni bil tako neumen, da bi se kadarkoli neumno smehljal, četudi se je kdaj znašel v neumni situaciji. Raje se je gosposko zravnal in pomenljivo utihnil. In sta se novinar in glavni pogledala kot dva borilna psa, ki se umirita, ker vesta, da imata iste vrline in bolezni. In seveda istega gospodarja. Imel pa je resda rešpekt pred zunanjepolitičnimi novinarji. Vsi po vrsti so bili izobraženi, multilingvalni, elokventni, včasih za tisti čas nevarno cinično »kozmopolitski«.
Mi notranjiki, družbeno politični delavci, se nismo upali vpiti nazaj, preveč je bil suveren. In zmeraj je vedel nekaj več od nas, čeprav nismo vedeli, kaj pravzaprav. Bil je pač del vrhuške. Gorjup je, mlajši od večine, takorekoč čez noč obvladal naše časnikarske veščine; napisal je nekaj odličnih reportaž in intervjujev. Pri političnem komentiranju pa je dajal vzgled, kakšno naj bo samoupravno novinarstvo. No,tudi mi smo vedeli: ne smeš dregniti v samoupravljanje, neuvrščenost, vojsko, partijo, bratstvo in enotnost ter v maršala. O večini drugih stvari pa se je dalo pisati, kdaj celo v dovoljeni meri subverzivno. Gorjup nas je pri tem še spodbujal. Njegova mladostnost nam je – nekaterim seveda ne – postajala simpatična, manj njegova oblast(nost), sicer tako sveža, tako pomladna v političnem obnebju vse bolj naraščujoče politične gerontokracije. Veseli in duhoviti Feri Žerdin je pred kinom Komuna delil fantičem bonbone, rekoč: »Ko boš moj šef, se spomni, da sem ti jaz talal cukrčke.«
Večkrat sem ugibal, kakšna je Gorjupova dejanska človeška esenca, recimo tista ob koncu dneva, ko so njegove vodstvene briljance mimo; kako visoka mu je razdalja do neba, kako globoko občuti pekel, v kakšni kondiciji je njegova notranja človeška situacija, ki jo je čez dan akumuliral z bistrim opazovanjem sveta in politike, pa tudi z visoko novinarsko sposobnostjo, da neko tvarino ali pojav ali človeka lahkotno, a vsebinsko polno opiše. Bil je namreč nadarjen za mnoga področja javnega delovanja, recimo tudi za retoriko, s katero je večina novinarjev skreganih.
Jaro Leskovšek, legendarni Leksikovšek, mojster splošnega znanja, mi je na nekem sestanku šepetal v uho: »… poslušaj tole … pet podredij je nanizal, ampak njegov stavek je vendarle jasen, še jaz ga razumem … zdajle pa celih sedem podredij … ampak poglej, kako je poved briljantno zvozil … a ga ni škoda za flancanje?« No, kakšen pa naj bi bil na koncu dneva? Utrujen seveda. Ampak to smo si težko predstavljali. Slutili pa smo, da je dober družinski človek. Kar dostikrat sem ga slišal, kako lepo govori o svoji ženi, še posebno takrat, ko je dobil tretjega otroka. Rad je bil oseben in zaupljiv, želel je, da ga imajo ljudje radi – kajpada tisti, ki jih je sam izbral.
Bil je nadarjen za politiko in tudi za stvari srca, mislim, da tudi za srčno koherenco svojega govorjenja in akcije. Po mojem se je v svojem telesu soočal z mnogimi jazi, tako rekoč z mnogimi slepimi potniki duha, ki so ga spotikali v njegovem izjemnem dvigovanju po družbeni lestvici, a ga vendarle krepili v njegovem iznajdljivem političnem pogumu. Nekoč sedim v njegovi pisarni in se nekaj izgovarjam na svojo prebavo. »Tudi jaz moram pol svoje inteligence prenašati v črevesih in jetrih,« mi je rekel, »zmeniva se, da to prenašava oba vsak pri sebi.« In me je gledal z empatijo, ki me je osupnila. Kakorkoli je že vehementno gestikuliral, je včasih dlani obrnil navzven, kot da ima v njih svoje srce.
Nekoč smo se delovci takoj po napornem zimskem vzponu na Stol potili v blejski savni, moški lepo goli pred sabo in med sabo. Edino dostojni on je bil v kopalkah. »Žena je poskrbela, da so šle z mano tudi na goro, za vsak slučaj.«
Zoran Jerin, imenovan tudi jeti, je sedel v kotu skrčen in zakrčen, Ante Mahkota je govoril o Kilimandžaru in samega sebe najpristneje izražal s poudarki mogočne moči v pesti … Anton Rupnik, imenovan tudi hrupnik, je zelo izrazito
izgovarjal svoje besede … Mitja Gorjup pa je bil iznenada, po nekaj minutah v stiski: tri korake sem, tri korake tja. Nenehno je križal roke čez svoje prsi, nenadoma pa se je ustavil in se z ogljenimi očmi zazrl vame: »Kozinc, ali tudi vi čutite, da imate srce?« »Vas martra?« »Malo že …« »Pa pejte ven.« Šel je ven, proč od sto stopinj C, šele čez deset minut. Skupaj smo izpraznili savno. Nihče od nas ni vedel, na kako kratko ali na kako dolgo imamo naravnane svoje biološke ure. Pozneje sem se večkrat vprašal, ali je on, zmeraj intuitiven, a zaupljiv do prihodnosti, takrat slutil … Ne upam si uganjevati, še posebno, ker vem, da mu je velika ura časa, kakor bi rekel Cervantes, zmeraj kazala le eno uro: sedanjost. In da je v prihodnosti videl svojo kariero – morda najvišji položaj, zakaj ne – ki se mu je zdela prepočasna. Dejstvo je, da je politika tako nadarjenega človeka predolgo cmarila na Delu. Glavni uredniki so na njem po navadi službovali štiri leta. Njemu se je mandat vlekel sedem let.
Nekoč sva s Slavkom Frasom sedela v njegovi pisarni, ko je pozvonil neki posebni telefon. His masters voice, je zamrmral Fras, a Gorjupu ni bilo do šale. Z onega konca se je slišalo nerazumljivo žlobudranje, Gorjup pa je nekajkrat pokimal: »Oui, mon general!« Vse bolj je postajal srep, na koncu osoren: »Če mi v enem mesecu ne zrihtate tiste službe, si jo bo Mitja Gorjup priskrbel sam!« Odložil je slušalko in globoko dihal. »Kaj delata tukaj?« je rekel. Kot v filmu. A ta dramaturgija se je vlekla, prav nič dramaturško. In katastrofa je napočila bliskovito, kakorda spet z neba.
Mnogi so ga oboževali, mnogi starejši sodelovci so se ga bali. Se mu izmikali. Spomnim de starejšega urednika, kako je zaslišal njegov korak, pravzaprav njegovo prestopicanje ene stopnice ali dveh. Jadrno se je obrnil in jo kot star klokan ucvrl v svojo sobo. Ravno tako mnogi se ga nismo tako bali, čeprav nekateri takrat nismo znali odgovoriti na vprašanje, kaj so to človekove pravice ali kaj je to javnost, kaj demokracija. A smo hlepeli po kritičnosti in partija nas je za to celo plačevala, gradila je svojo medijsko elito v topli gredi nagrad, družbenih stanovanj, kreditov, potovanj itd. Se veselila, če smo kazali dobro voljo pri tako imenovani konstruktivni kritiki. Za nekatere špiclje smo vedeli, za večino ne. Delo pa se je vendarle prerojevalo, po Gorjupovem zgledu.
Morda ga je zato politika dolgo tiščala na mestu, ki mu je začelo presedati. Naj bo Delo dobro, še boljše, zakaj bi menjali kapitana, ki ima dober kurz; tako si je morda mislil stric, njegov rodni stric iz ozadja. Pustimo mu nestrpnost in
skušnjave, vemo, kaj so mladost in ambicije. Počakajmo, kaj bo rekel Beograd. Kajti na Gorjupovo ekscelentnost je Bg postajal pozoren. Morda preveč pozoren. Morda se je skupaj z Ljubljano bal, kaj če nam bo v cekajevskih zaodrjih prav tako razsajal kot na Delu; če bo preoster, samovoljen, manipulativen. Vabil ga je v razno sodelovanje, ga že postavljal na položaje, s katerih naj bi se uravnavalo tokove duš v turbulentnih letih pred robom prepada, ki se je nevarno prikazoval z bližnjo Titovo smrtjo. Zares se Gorjup ni usidral nikjer. Sam sem lahko opazoval, kaj je partijska nezaupljivost; ko tovariši tiholazno začutijo: tale nam pa na dnu srca ni zvest.
Tista jeza, da si bo Mitja Gorjup sam poiskal službo, je tega neskončno sposobnega človeka zbližala k moji ravni. Nisem veliko vedel, kaj se dogaja, niti razumel kaj več. Začutil pa sem, da se ga mon general morda boji. Pomislil, da bi Gorjup v nomenklaturi morda postajal podobna Cankarjeva ščuka med krapi, kakor je bil na Delu. Morda Kantor iz Kralja na Betajnovi, morda župnik iz Hlapcev. Danes se sprašujem, ali je prikovanost na Delu morda nekaj pripomogla k tako prezgodnji, tako tragični smrti nadarjenega mladega človeka.”
Željko Kozinc