Pisatelj Jurij Hudolin je pri založbi Beletrina ravnokar izdal nov roman z naslovom O smehu Zlatka Čordića. Uvrstili so ga v posebne izdaje in v kategorijo slovensko leposlovje, biografija, avtobiografija in dnevniki. Predstavili ga bodo na prav poseben način: z avtorjem knjige Jurijem Hudolinom in Zlatkom Čordićem se bo pogovarjal Borut Mehle. Trije mikrofoni bodo v rokah treh prijateljev, ki se bodo pogovarjali O smehu Zlatka Čordića in bodo pri tem zelo resni (ali pa tudi ne). Srečanje bo v sredo, 5. junija, ob 19. uri na Fužinskem gradu (v MAO).
Naslovnica O smehu Zlatka Čordića
Jurij Hudolin piše o vzponu mladega fanta s Fužin, ki je izstopal s svojo vztrajnostjo in dobroto ter je videl svet v vsej lepoti, ne glede na to, da so bile njegov vsakdan slike iz socialnega dna priseljencev, imigrantov, brezdelnežev, prestopnikov in kriminalcev, slike drog, nasilja in krvi.
Zlatko Čordić Zlatan, foto Wikimedija Commons
Od tam do zvezde slovenskega rapa, ki se je pobratil s Cankarjem, do predanega ljubitelja Plečnika in ambasadorja strpnosti je bila dolga pot, polna predsodkov okolice in ovir.
Hudolinov roman Ingrid Rosenfeld
Jurij Hudolin (1973, Ljubljana) je pesnik, pisatelj, urednik, kolumnist, scenarist in prevajalec. Po končani gimnaziji se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študiral primerjalno jezikoslovje in srbohrvaški jezik.
Jurij Hudolin, foto Wikipedija
Po končanem študiju je postal svobodni književnik, kar je še danes. Literarno je začel ustvarjati že zelo zgodaj, saj je svojo prvo pesniško knjigo Če je laž kralj, izdal leta 1991, ko je bil star le osemnajst let. Z njo se je povzpel med najvidnejše pesnike svoje generacije. Do leta 2004, ko je izdal pesniško zbirko Govori ženska, je bil zvest uporniški drži v razvrednotenem svetu. Ponazarja ga z nadrealistično sugestivnostjo in temnim simbolizmom, kar ga približuje poetiki Daneta Zajca. Uporništvo je nato zamenjalo trezno razmišljanje o svetu, ne pa tudi sprijaznjenje z njim. Doslej je izdal osem pesniških zbirk, šest romanov in zbirko kratke proze. Z romanom Ingrid Rosenfeld je bil med finalisti za nagrado kresnik za roman leta 2013. Njegova dela so prevedena v hrvaščino, makedonščino, madžarščino, češčino, srbščino in angleščino.
Hudolinov prvenec Objestnost iz leta 2005
Spomnimo na nekaj predstavitev prvih dveh romanov ob vstopanju Jurija Hudolina v slovenski literarni, še posebej romaneskni prostor.
Objestnost je romaneskni prvenec Jurija Hudolina, ki smo ga doslej poznali predvsem kot pesnika. V romanu je avtorju uspelo ubesediti in predvsem razširiti ter poglobiti prepoznavno poetiko, ki jo je razvijal v svoji poeziji ter v številnih časopisnih kolumnah in komentarjih. Gre za neposredni svet ulice, boemov, nočnih lokalov ter predvsem objestnosti, ki v romanu šele dobi ustrezen in natančen izraz.
Hudolinov drugi roman Pastorek iz leta 2008
Roman Pastorek je zgodba o skrajno mučnem odraščanju ob apatični materi, odsotnem očetu in predvsem povsem vase zaverovanem, brutalnem očimu. Hudolinova zgodba o nasilju v družini je srhljivo realistična za to, ker se avtor ne izogne kompleksnosti doživljanja trpinčenega otroka, njegovemu strahu in sovraštvu do očima na eni in fascinacijo nad njegovo močjo na drugi strani. Ob intimni zgodbi neke nesrečne družine pa imamo opraviti tudi s socialnim komentarjem. V očimu, ki sam zase največkrat pravi, da je preprosto Lastnik – gostilne, parcel, ljudi, sveta, besed –, prepoznavamo tipičnega tranzicijskega povzpetnika. Pa čeprav se zgodba dogaja v času, ki se ga bolj spominjamo po družbenem vrenju, s katerim ima Hudolinov roman opraviti le toliko, kolikor kaže na tisto mentaliteto, ki je bila tedaj – konec osemdesetih – šele v porajanju, a trdno odločena, da zavlada novemu družbenemu redu. Pastorek je sočna pripoved o intimni in družbeni tragediji, ki ji prav iskrivost vceplja vitalistično upanje.
Minister Anton Peršak je pisatelju Juriju Hudolinu šepnil, da ravnokar bere njegovo zadnjo knjigo Osnove ljubezni in zla (decembra 2016), foto Marijan Zlobec
Jurij Hudolin je doslej dosegel pisateljski vrhunec z romanom Ingrid Rosenfeld , s katerim se je uvrstil v finale kresnika.
Na videz običajna življenjska zgodba Ingrid Rosenfeld se dogaja ne povsem običajni ženski: ženski širokih obzorij in prefinjene inteligence, izzivalne lepote in spokojne preudarnosti. Skoraj neizogibno je torej, da bosta mirno gladino utečenega razburkala vase zagledana in objestna padla angela iz prve lige, ki vsak s svojega gledišča izigrata mladostno ranljivost. Bohotno razcvetanje ženske, ki vsakič znova prelisiči usodo, ovija razkošna mreža aluzij iz svetovne književnosti, kar pripenja Ingridino življenje na obod razburkanega 20. stoletja. Življenje, ki neomajno sili dalje, si namreč zatočišče poišče prav v literaturi. Ta pred nami oživi kot samostojen protagonist: zrcali, namiguje, odstira in zapeljuje. Poklon »čisti, globoki in jasni ljubezni« Ingrid Rosenfeld je torej tudi ali morda predvsem hvalnica knjigam, ki nas vračajo na mesta, kjer smo že bili, silijo tja, kamor bi sami le stežka zašli, in osvobajajo vsega, kar smo.
Hudolinov roman Osnove ljubezni in zla
Protagonist romana Osnove ljubezni in zla Iztok Hvalica je popotnik. Od beznic do bolj imenitnih lokalov, od druženja zgolj s svojo samoto do popivanja s propadlimi in propadajočimi politiki, podjetniki, vaškimi šerifi, umetniki in nazaj. Vse do ženske, ki ga ima, vsemu navkljub, iskreno rada. Kar se izkaže za kapljo čez rob, ki protagonista z enosmerno letalsko vozovnico v žepu požene v svet in, tako upa, bliže k sebi. Ker se v zakotni kretski taverni – kjer dela kot natakar v sodelovanju s prijetnim, a s heroinsko odvisnostjo obremenjenim kuharjem – ne najde povsem, spet odpotuje. Naravnost v Prištino, kjer si denar – za v trenutkih neprištevnosti nabrane dolgove – služi kot mula kosovskega trgovca z organi. Tudi ta izlet ga sicer ne pripelje bliže k sebi, zato pa osnove zla osvoji do mere, ko se soočanje z ljubeznijo zdi manj strašno kot prej. In se vrne k ženski v Ljubljano. (Iz predstavitev)
Marijan Zlobec