Ko Ljubav reče greva, ni druge možnosti kot da narediš to, kar piše na naslovnici najnovejše pesniške zbirke Nine Dragičević, ki je sinoči v prostorih Društva slovenskih pisateljev pripravila pesniški maraton z branjem pesmi številnih pesnkov, pisateljev, prevajalcev iz njene zbirke.
Nataša Velikonja in Nina Dragičević, foto Marijan Zlobec
V povabilu na maraton so bili kot bralci navedeni Ana Pepelnik, Andrej Tomažin, Barbara Korun, Cvetka Bevc, Dejan Koban, Dijana Matković, Igor Divjak, Irena Novak Popov, Irena Tomažin Zagoričnik, Ivan Antić, Katja Gorečan, Nada Grošelj, Polona Torkar, Matjaž Zorec, Muanis Sinanović, Nataša Velikonja, Varja Balžalorsky Antić in še kdo.
Nada Grošelj in Barbara Korun
Na maraton sem priletel ob desetih zvečer ali po koncertu Slovenske filharmonije v Cankarjevem domu in zamudil dve uri, a kot veste, je bistvo maratona ravno v tem, da traja najmanj dve uri, sicer ni maraton, ampak zgolj literarni večer.
Interaktivno branje je kot nastopanje v kakšnem komornem pevskem zboru ali komornem godalnem orkestru, ko mora vse funkcionirati do popolnosti, ko vsakdo sliši vsakega, mi pa v dvorani vse.
Ljubav reče greva je kompleksna in presunljiva zgodba o preživetju
Javno skupno branje je kot kakšen preizkus, kako poezija dejansko zveni navzven, ne pa navznoter; to ni premišljevanje o tem, kako bi pel, ampak petje samo.
O poeziji Nine Dragičević je obširno pisala Gabriela Babnik. “Upam si trditi, da v slovenski literarni krajini še nihče ni tako eksplicitno in povzemajoč različne ravni spregovoril o blodečih duhovih, ki sanjajo, da bodo nekoč redno zaposleni, da bodo dobili plačan dopust, regres, bolniško, nadomestilo za brezposelnost, da ne omenjam pokojnine. Ta histerični položaj honorarcev, od katerih je odvisen čedalje večji del produkcije in ki so izvzeti iz vsakršnega socialnega dialoga, je torej insceniran ne samo na način obujanja historičnega spomina tistega, kar je bilo, in še vedno je, pač pa predvsem tistega, kar se v družbi kaže kot strah pred neizogibnim. Njen umetniški kolorit – vidno je slišno, nevidno je slišno, in ko gre za žensko in/ali lezbično, za priklicovanje nevidnega v slišno. Pravzaprav je tragikomično, da ves ta peep šov intime in besede, kot ga poimenuje Nina, ostaja umetniško neartikuliran pri umetnikih samih. To se ne dogaja zato, ker bi umanjkali nosilci pomena ali ker bi bile ambivalence vsiljene, pač pa, ker očitno vsi vztrajamo v območju razvedrila za množice, iluzije sprostitve, ki nenehno stanje strahu ustvari za obvladljivo, sprejemljivo, Nina nekje v esejih pravi, da celo normalno.”
Branje in poslušanje
http://vrabecanarhist.eu/gabriela-babnik-nina-dragicevic-ljubav-rece-grevaDobro oceno zbirke je napisal Domen Slovinič
“Ljubav reče greva je zatorej kompleksna in presunljiva zgodba o preživetju, pomembna tudi za razumevanje stiske, ki predstavlja vsakdanjo peklensko realnost marsikaterega posameznika tukaj in zdaj. Odpira pomembna vprašanja o mehanizmih, ki vodijo kapitalistično družbo in opozarja na to, kar je očem nevidno, s tem pa generira upor. Prevprašuje privatizacijo subjekta in meje konceptov svobode ter ljubezni, nenazadnje pa odpira tudi vprašanja vloge umetnika v današnjih časih – kolikšna je cena, ki jo mora umetnik plačati za to, da ostane zvest svojim načelom? Da lahko v svetu, v katerem so načela že skorajda psovka, preživi, ne izpuhti, ostane?”
Nina Dragičević je na okopih v obrambi poezije kot zanjo najvišje oblike duha, človeške identitete in angažiranosti.
Marijan Zlobec