Edvard Kocbek je med letoma 1952 in 1963 ves čas objavljal, kot sem zapisal v prejšnjem članku in zanikal trditve avtorja knjige Temna stran Dela. V svoji knjigi želi postaviti na laž Uredništvo Dela, ki je v omenjeni polemiki z nemškim posateljem Heinrichom Böllom trdilo kar sem citiral. Kdo je tekst sestavil, ali glavni urednik Dela Mitja Gorjup ali odgovorni urednik Slavko Fras niti ni toliko pomembno. Verjetno je največ podatkov o Kocbeku vedel slavist in germanist Slavko Fras, ki je na začetku svoje kariere, tako kot novinar, dopisnik in urednik Božidar Pahor, pisal in objavljal pesmi. Nekoč mi je mimogrede omenil, da naj bi bil on peti pesnik v zbirki Pesmi štirih leta 1953. Fras je leta 1976 sam oblikoval celotno Sobotno prilogo Dela v počastitev stoletnice rojstva Ivana Cankarja. Obiskal je tudi Ottakring in prvi predstavil javnosti, kje na Dunaju je Cankar bival. To je bil največji tematski in kulturni podvig Sobotne priloge Dela vse do danes.
Edvard Kocbek je objavljal v Novi poti
Iz tekstov, ki jih po avtorjevi trditvi ni bilo, saj je bilo Edvadu Kocbeku onemogočeno objavljanje, sem izbral kot primer sijajen, več kot dvajset strani dolg zapis Iz pariškega dnevnika 1955, ki je izšel v reviji Nova pot, Glasilu Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov, novembra 1956.
Mimo so bile že vse peripetije iz leta 1951 in še bolj 1952 okrog novel Strah in pogum, ki jih avtor kratko in malo poveže v knjigo Temna stran Dela, čeprav Dela takrat še ni bilo in se potemtakem niti Delova Udba ni mogla izkazati v po avtorju zaželjeni obliki in vsebini. Odmevi na Kocbeka tedaj enostavno niso problemi Dela; bolj so bili dr. Andreja Inkreta, ko je pisal svojo knjigo In stoletje bo zardelo, in to iz preprostega razloga, ker je Edvad Kocbek prevelik in preobsežen ustvarjalec, mislec, politik in človek, da bi se ga dalo obdelati v eni, četudi debeli knjigi.
Kocbek je po vojni bolj sodil v Pariz kot v Ljubljano
Za temeljito znanstveno-kritično osvetlitev življenja in dela Edvarda Kocbeka ter njegovega časa bi potrebovali vsaj dvanajst knjig:
1) Edvard Kocbek do leta 1937
2) Premišljevanje o Španiji in Dejanje
3) Edvard Kocbek v NOB od 1941 do Poti v Jajce
4) Edvard Kocbek od Jajca 1943, Drvarja, Visa in Rima ter Vatikana 1944 do Beograda 1945
5) Edvard Kocbek od konca vojne do izida novel Strah in pogum ter odmevi nanje
6) Edvard Kocbek med 1952 in izidom Groze leta 1963
7) Edvard Kocbek med 1963 in Prostorom in časom
8) Edvard Kocbek Pričevalec našega časa in odmevi doma
9) Odmevi na Pričevalec našega časa v zamejstvu, emigraciji in tujini
10) Edvad Kocbek zadnja ustvarjalna leta do smrti
Možna bi bila še enajsta knjiga kot sinteza: Edvard Kcbek kot književnik, filozof, urednik, prevajalec, teolog, politik, mislec in človek; prijatelj in sovražnik v družbenih spremembah med njegovim rojstvom in smrtjo.
V dvanajsti knjigi bi bila vsa bibliografija ter kazalo vseh imen, ki jih kjerkoli omenja, ter njihova predstavitev kdo so bili. Ob tem še vsa kronologija po datumih, kje vse je bil in kdaj, ali celo kot posebna knjiga Kocbekov leksikon. Videl sem, kako imajo Nemci to urejeno za Richarda Wagnerja, le da tudi pri njih še ni jasno, ali je z Dunaja potoval v Trst preko Ljubljane ali Beljaka.
Če bi se kdo sam tega lotil danes, bi za ta podvig na okrog 4000 straneh potreboval dvajset in več let. (La Grange je za 4000 strani monografje o Gustavu Mahlerju v francoskem izvirniku in za 5000 strani v kasnejši angleški verziji potreboval šestdeset let. Seveda je kasneje, v razlagalnem spremstvu dirigenta Uroša Lajovica, obiskal tudi Ljubljano in takoj ugotovil, da ji je namenil premalo prostora, čeprav je on že v prvi knjigi ugotovil več kot naši glasbeni zgodovinarji; kasneje pa je to obdelal dr. Primož Kuret v svoji knjigi, pri čemer njegova za natis pripravljena knjiga prevodov kritik Mahlerjevih koncertov v Ljubljani iz nemščine v gotici ni dobila subvencije in še ni izšla).
Krogi navznoter
Kocbek še danes ni v celoti znan, niti po spisih niti po dnevnikih, še manj po vseh odmevih nanj v tujem svetu ali v zapisih, stenogramih raznih sej ipd., ki še niso objavljeni. Zvezkov njegovih dnevnikov je 371, fotografij v zapuščini je nekaj tisoč, a so brez podpisov in s tem identitete, prav tako je že zbranih okrog 3000 pisem, dopisnic, razglednic oziroma dopisov. Samo za leto 1952 je ohranjenih 18 rokopisnih zvezkov Kocbekovih dnevnikov (po Popisovanje zapuščine pesnika in pisatelja Edvarda Kocbeka avtorja Borisa Rozmana).
Igor Omerza potrebuje vodo
Prosta telovadba avtorja Temne strani Dela na orodjih in parterju Edvarda Kocbeka ter urednikov in novinarev Dela je v gornjem kontekstu, pa tudi sicer, strel v prazno ali v koleno, pred katerim se predhodno glede nesreče na delu zavaruješ pri vseh možnih zavarovalnicah in računaš na bogato odškodino.
Pariški dnevnik je omenil zbornik Krogi navznoter, krogi navzven v izdaji Nove revije in Slovenske matice.
V Novi poti 1956 je Kocbek objavil še dva eseja: Današja katoliška teologija in Marksistični ateizem
Kocbekova objava Iz pariškega dnevnika v reviji Nova pot se začne v Münchnu 20. januarja 1955 in zaključi v Parizu 21. marca istega leta ali po deh mesecih bivanja in potovana v tujini, kot bi lahko sklepali, a to nikakor ni bilo res.
Če pogledamo izvirno objavo v Novi poti in zatem v knjigi Krogi navznoter iz leta 1977, potem je takoj razvidno, da je v ponatisu Kocbek ali kdo drug izločil uvodni ali münchenski del potovanja iz dnevnikov. Na koncu objave tega dnevnika je opomba Nova pot, 1936, št. 4 – 8, pod imenom M. M. (Odlomki). Kocbek (ali avtor redakcije pred natisom ali sam tiskar oziroma stavec) se je pri redakciji zmotil v letnici; pravilno je 1956, pri omembi odlomkov pa ni jasno, kakšni so in kakšna je celota. Prav tako še ni odkrita oziroma predstavljena in objavljena predhodna dnevniška najava potovanja, ker je omenjena le v težko berljivem Kocbekovem rokopisu.
V knjigi Krogi navznoter je naslov Prvi povojni pariški dmevnik (1955), ob njem ali v nadaljevanju knjige pa je še Drugi povojni pariški dnevnik (1961).
Kaj je Edvard Kocbek v resnici zapisal, nikogar ne zanima
Matičina izdaja začuda nima spremne besede, objavljen je le zapis na zavihku Franceta Koblarja že iz leta 1974, ki je verjetno del notranje recenzije ob vrnitvi teksta Slovenski matici. V nekaj vrsticah lahko pove zelo malo. Objava je zamudila priložnost širšega komentarja. Predvsem pa je spregledala avtentičnost prve objave dnevnika, kar je bilo kasneje usodno še za urednika Zbranih del Edvarda Kocbeka dr. Andreja Inkreta, ko je pariški dnevnik objavil v Osmi knjigi ZD, in ta zmota traja še vse do danes. Žal ni od dosedanjih treh objav Iz pariškega dnevnika 1955 nobena prava ali avtentična, česar pa dr. Inkret ni vedel ali se zavedal, kaj je naloga znanstvenika in urednika Zbranih del Edvarda Kocbeka in pisca monografije o njem In stoletje bo zardelo.
Inkret sicer v uvodu v svojem komentarju ali Opombam k osmi knjigi Zbranih del Edvarda Kocbeka trdi, da knjiga zajema “samo tista besedila, ki jih je Kocbek sam namenil – ali posebej napisal – za javno objavo, ne pa tudi dnevniških zapisov, ki so nastajali na potovanjih sproti in ki so ostali v njegovi rokopisni zapuščini, nekateri doslej še neobjavljeni…”
O knjigi Krogi navznoter pa Inkret pravi:“Kocbek je Slovenski matici predlagal, da bi izdala knjigo njegovih potopisov – pod naslovom Domotožje – pred koncem leta 1974. Založba je misel podprla, knjigo uvrstila v redno zbirko za leto 1975 in zaprosila Kulurno skupnost Slovenije za običajno subvencijo, z avtorjem pa se dogovorila, da bo oddal rokopis 10. maja 1975…” Sledi podrobna analiza dogajanja okrog izida knjige.
Kar pa je bistveno za nas je, da Inkret ne opozori in še manj objavi Kocbekovega pariškega dnevnika tako, kot je bil objavljen v Novi poti, na katero se sicer sklicuje, to je Iz pariškega dnevnika z začetkom v Münchnu, 20. januarja 1955, ne pa v Parizu 28. januarja.
Inkret v opombah pravi:“Naposled se je 19. januarja 1955 z vlakom preko Münchna, kjer je ostal nekaj dni, le odpelal v Pariz. V Ljubljano se je vnil 6. aprila 1955.” Če pogedamo objavo v Zbranih delih, vidimo datume od 28. januarja do 21. marca. Ali pa je to glede Kocbekovih dejansko napisanih dnevnikov res, seveda ni vprašanje za milijon dolarjev, ampak za preprosto raziskovalno natančnost, ki je začuda ni bilo niti pri Inkretu.
Ko to vidiš, te lahko prevzame le velika žalost.
Kako je možno, da še leta 2019 nihče ne ve, kaj je Edvard Kocbek v svoje zvezke leta 1955 v resnici lastnoročno zapisal ? Mi nimamo nikakršne znanosti, imamo pa pet tisoč doktorjev znanosti. Eni hodijo na državne stroške devet mesecev v Kalifornijo raziskovat slovensko etnoglasbeno dediščino, potem ko so se komajda vrnili iz toplih krajev v Afriki, kjer pa so prav tako raziskovali slovensko dediščino, ali pa hodijo raziskovat Maje, Inke, piramide, budizem, šamanstvo…, da ne bi našteval do onemoglosti, kaj vse “imamo”.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec