Poslovila se je knjižničarka in sopotnica več generacij umetnikov Lučka Čehovin


Odšla je Lučka Čehovin (1940 – 2019), najslavnejša primorska knjižničarka, petintrideset let ravnateljica Kosovelove knjižnice v Sežani, neutrudna organizatorka stotine literarnih in drugih umetniških srečanj v knjižnici, sopotnica več generacij zlasti pesnikov in pisateljev, literarnih urednikov, založnikov, glasbenikov, gledališčnikov ter likovnih ustvaralcev, ilustratork in ilustratorjev, tako da bi samo naštevanje, kaj vse je pripravila v knjižnici, zavzelo nekaj strani.

lucka_cehovin.jpg

Lučka Čehovin doma v Sežani, foto Jože Bartolj

Lučka je bila zaupna prijateljica Tončke in Karmele Kosovel ter slikarja Avgusta Černigoja. Njena največja zasluga je, da je prepričala vodstvo Kobilarne Lipica, da je pod svojo streho v Hotel Maestoso sprejelo v brezplačno oskrbo slavnega slovenskega avantgardista, da je še lahko ustvarjal in s svojimi najnovejšimi deli opremil hotel. Še bolj pa je bila uspešna po tem, da so v Lipico dobili zelo bogato Černigojevo umetniško zbirko in v sklopu kobilarne uredili stalno Černigojevo galerijo. Bila je v pravem trenutku na pravem mestu. S svojo pomočjo in druženjem je Černigoju polepšala starost in podaljšala življenje vsaj za nekaj let.

Lučka mi je nekoč povedala, kako je Srečko Kosovel trpel, ko je umiral. To ji je povedala njegova sestra Tončka kot strogo zaupno. Srečko je od bolečin ponoči kričal.

Nekaj izjemnega je bil literarni večer v Kosovelovi knjižnici, na katerem sta skupaj sodelovala dr. Bratko Kreft in Avgust Čerigoj, ki je imel še razstavo. Kreft in Černigoj sta skupaj v Ljubljani sodelovala pri avantgardni reviji Tank (1927), potem pa so se njune poti razšle, saj je moral Černigoj na hitro zapustiti Ljubljano in je odšel v Trst.

Lučka Čehovin je prijateljevala z mnogimi primorskimi in zamejskimi umetniki, ki so v  knjižico radi zahajali, saj jim je Lučka pripravila javne in zelo odmevne kulturne dogodke.

Lučka je imela redko lastnost spontanega, instinktivnega dojemanja stvari in ljudi, kakšni so v resnici in koliko so vredni, še posebej umetniško.

Bila je odprta bolj kot malokdo v Ljubljani, zato so tudi Ljubljančani radi prihajali v Sežano k njej, saj so vedeli, da bo tam organizacija odlična in bo vsak gost toplo sprejet.

Po njeni zaslugi je Sežana postala kulturno središče še predno so zgradili Kosovelov dom kot rezultat ambicij tedanje RK SZDL, ki je podprla večji kulturni dom, kot se je marsikomu zdelo, da spada v Sežano. Ambicije so se izkazale kot dalekovidne in so omogočile kulturno življenje, ki je samo še naraščalo.

Kosovelova knjižnica je imela v Sežani več lokacij, od Šmucove hiše do Starega gradu in naprej do prostora ob telovadnici TVD Partizan, pa do končne ali sedanje lokacije ob nekdanj kinodvorani.

Število knjig se je pod vodstvom Lučke Čehovin petkrat povečalo, posebej skrbno pa je imela pripravljeno še čitalnico z bogatim izborom časopisov in periodike, tako da je imela vsak dan zveste bralce, kot je bila desetletja dolgo Jolka Milič, ki je medtem obhajala 93. rojstni dan.

Lučka je kot organizatorka kulturnih dogodkov poiskala in vabila mnoge umetnike, med njimi je prijateljevala s Tatjano in Božidarjem Jakcem, Cirilom Zlobcem, Tonetom Pavčkom, Markom Kravosom, številnimi gledališkimi igralkami in igralci, člani Slovenskega stalnega gledališča v Trstu in Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici.

Na  literarnh večerih v knjižnici so se srečevali starejši in mlajši, bila je odprta za vse.

Knjižnica se je zatem še povečala in se s pomočjo likovnih sodelavcev spremenila v kulturno stavbo z vidno estetsko podobo v duhu Černigoja in Kosovela, ki jima je najbolj intimno pripadala.

Lučka ni marala konservativcev, kot ne plašnih ljudi ali previdnih, ki eno mislijo, drugo govorijo in tretje naredijo. Imela je zdrav čut za pravico in resnico, brez česar ni pravega umetniškega ustvarjanja. Bila je zelo odločna in pogumna, tako da se je za svoj prav borila do konca.

Imela je veliko življenjsko srečo, da so ji mnogi zapali svoje skrivnosti, a seveda velikokrat ni smela pripovedovati naprej, kaj šele pisati o tem. Številne anekdote so se vseeno ohranile.

Rada pa je kaj povedala, na primer o tem, kako je bil Josip Vidmar zaljubljen v Karmelo Kosovel in kako jo je na koncu izdal, ali kako je Karmela imela rada Černigoja, ki pa ga njeni starši v Tomaju niso marali. Kaj vse je izvedela pri Jakčevih v Ljubljani, je včasih povedala, a ni bilo vse za objavo, tako da “najhujšega” ne bi rad zapisal, če ona ni.

Lučka Čehovin vsega ni zapisala ali pa je to še skrivnost, za katero ne vemo. V zapuščini ali v svojem arhivu je hranila veliko pisem, ki bi bila vredna komentirane objave. Najraje kot kakšen velik album, saj je bilo veliko prireditev v Kosovelovi knjižnici posnetih in publiciranih pod njeno organizacijo, vodstvom in nagovorom. Doma je hranila veliko umetnin, med njimi največ prav Avgusta Černigoja in Božidarja Jakca. Černigoj je njej in Kosovelovi knjižnici napravil še Ex libris.

S svojo odprtostjo je privabila k sebi v knjižnico vsakogar, ki si je želel stika z literaturo in kulturo, tudi mene že kot osnovnošolca, zato se jo spominjam s hvaležnostjo in spoznanjem dragocenosti bralske vzgoje že v najrosnejših letih.

In potem vse življenje.

Draga Lučka, hvala ti za vse!

Marijan Zlobec

 

 


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: