Simfoniki RTVS s Straussom in Brahmsom


Simfonični orkester RTV Slovenija je s sinočnjim koncertom v Gallusovi dvorani že skoraj končal svojo abonmajsko sezono. Za predzadnji koncert so si izbrali dve krajši deli; polurne Metamorfoze Richarda Straussa in dobrih štirideset minut dolg Violinski koncert Johannesa Brahmsa. Program je bil nekako podrejen ali usklajen z gostujočim solistom in dirigentom, kar postaja bolj pogosta praksa nastopanja v dveh funkcijah.

RTVIMG_6322.jpg

Straussove Metamorfoze, vse fotografije Marijan Zlobec

Pri solistih je pogosto tako, da jih najdeš iz naše neposredne okolice ali iz nekdanje skupne države. Mnogi so odšli in se uveljavili na tujem, Vprašanje je, ali mi vse to poznamo in še bolj spremljamo ter smo hkrati dovolj zanimivi in aktualni za vse, ki iščejo svoj prostor v glasbenem svetu, četudi je tako majhen kot je naš. Drugo je, kje so slovenski solisti in kdo zanje odgovarja ali skrbi.

Dunaju je lahko, ker v Musikvereinu z lahkoto razprodajo en večer s Cecilio Bartoli in naslednega z Ano Netrebko, ali pa Milanu, ki je v Scali gostil Marijino gledališče iz Sankt Peterburga s Hovanščino pod dirigentskim vodstvom Valerija Gergijeva za celotno abonmajsko ponudbo od 27. februarja do 29.marca, torej več kot mesec dni.

Če se v Ljubljani stvari ne bodo spremenile, grozi klasični glasbi počasen potop. Stare generacije, ki so bile zveste v obiskovanju koncertov 30, 40, 50 in več let, počasi odhajajo, na njihovo mesto pa ne prihajajo nove.

Ko govorimo o krizi na primer slovenske knjige, pozabljamo, da je odkar je Slovenija svobodna država, odšlo v tujino več kot dvesto tisoč slovenskih intelektualcev, potencialnih ali aktivnih kupcev knjig in obiskovalcev kulturnih prireditev. Namesto teh ljudi prihajajo vsi drugi, tako da se stanje številčno sicer izravna, struktura pa je izrazito negativna. Neslovenec ni zato tu, da bo podpiral slovensko kulturo, tu mu ni treba niti hoditi na volitve, ker ga v tem smislu ne briga kaj dosti, kdo bo na oblasti, ampak ga zanima samo lastno preživetje.

RTV 1 IMG_6336.jpg

Gordan Nikolić

Javni zavodi se ne trudijo dovolj za organiziran obisk kulturnih prireditev, kaj šele za neposredna povabila na primer vsem študentom glasbe, dijakom, vozačem, ljudem iz drugih krajev ipd., da lahko pridejo na dogodke po najnižji možni ceni, tako kot so stojišča na Dunaju po le nekaj evrov. Nelogično je, da na koncertih ni niti tistih mladih, ki so se zavestno odločili za študij glasbe, kaj šele profesorjev. Njihova naloga je, da učijo. Kaj in kako, pa je druga tema. Težko verjameš, da v Ljubljani uči glasbo (v vseh predmetih) več kot petsto učiteljev in profesorjev.

Konkurenca drugih glasbenih zvrsti je močna in vse bolj prevladujoča, da ne rečem ageesivna. Na daleč se vidi, kako se trudijo in predvsem kako velik je njihov interes. Cankarjev dom lahko dobi kdor hoče, samo če plača.

Če TV Slovenija ne prenaša in ne posname vseh koncertov lastnega orkestra, prva pokaže, da je to ne zanima. Obstoj orkestra ni nekaj obveznega ali samoumevnega. A mora najprej hiša poskrbeti za minutažo z resnimi in vrhunskimi kulturnimi vsebinami, tako pa jo skrbijo programi, s katerimi poneumlja ljudi, jih ponižuje in žali, jih obravnava kot bebce, ki se morajo režati raznemu osladnemu t.i. humorju in individualnemu nastopaštvu…Na RTVS očitno največ ukažejo najbolj naumni, ki pa hkrati mislijo, da so cvet slovenstva.

RTV 2 IMG_6327.jpg

Gordan Nikolić

RTV Slovenija ima sama dovolj uslužbencev, da lahko na svojih koncertih napolnijo Gallusovo dvorano, a jih to ne zanima. Problem je, da se nikoli nič ne premakne na bolje. Vse pa pričakujejo od “drugih”.

Nenehno povečevanje turističnega obiska Ljubljane se ne odraža na nobeni kulturni prireditvi, razen malo na poletnem festivalu. Koga mi v resnici gostimo ?

RTVS je z našim denarjem dolžna narediti bistveno več in bolje, kvalitetneje in odgovorneje.

Simfoniki RTV Slovenija so se na tokratnem koncertu bolj kot ne prilagodili enemu človeku, s čimer je pokazana linija najmanjšega odpora delovanja. Pridi in vse napravi sam.

Straussove Metamorfoze za 23 solo godal so mojstrsko delo iz poslednjih let skladateljevega življenja, iz medvojnega časa, ko je bilo že jasno, da je nacizem propadel in hkrati v bistvu poražen tudi skladatelj, ki je vendarle od nacizma veliko bolj “profitiral” kot marsikateri drugi glasbeniki. Ne nazadnje mu je Hitler takoj dal pomemen položaj voditelja reichove glasbene zbornice, ki ga je sicer čez noč izgubil zaradi zasmehovanja ravno Hitlerja v pismu pisatelju Stefanu Zweigu v Švico. Strauss je bil tako neumen, da je pismo dal na “pošto” kar v hotelu in najbrž ni minila ura, ko je gestapo s svojimi sodelavci pismo skrivaj odprl in ga prebal ter poročal naprej.. Strauss je za las ušel ustrelitvi. Rešila ga je le svetovna slava.

RTV 4 IMG_6332.jpg

Gordan Nikolić

Metamorfoze so Straussova najbolj abstraktna glasba, najbolj filozofska, po sporočilu pa se ne morejo opreti na ničesar bolj optimističnega, kot da iščejo odgovore bolj v notranjem monologu; zakaj se nam je vse to zgodilo in kaj nam je tega treba bilo. Strauss s svojo melanholijo nenehno spreminja “vidik” uglasbitve nekih idej, ki so trenutni dialog s časom, a jim v sami inštrumentaciji zelo spretno in z nenehnimi selitvami poudarkov iz ene sekcije na drugo…zmanjšuje napetost ali si lajša bolečino tako, da jo malo prevzemajo še “drugi”. To kroženje kar majhnih solov je mojstrsko, ker tako izvajalce kot poslušalce drži v nenehni napetosti in skladba logično izzveni v pianu in pianissimu.

Orkester je bil s svojim violinistom in dirigentom Gordanom Nikolićem odlično pripravljen; pokazal je, kako čuti glasbo in dojema Straussovo sporočilo, za kar gre zasluga gostu, ki jim je to podal in Straussovega duha predstavil kot en moment nemške glasbe v času, ki si ga kot samostojen segment glasbene kulture dvajsetega stoletja ne upa na koncertne odre še danes postaviti nihče. Drugo je na primer sočasna ruska glasba (Šostakovič, Prokofjev), ko imaš občutek, da je pravzaprav ona zmagala (v vojni).

RTV 5 IMG_6340.jpg

Brahmsov Violinski koncert

Brahmsov Violinski koncert v D – duru, op.77 je najbolj tradicionalna programska stalnica, skorajda akademijsko izpitno diplomsko delo, ki po interpretaciji za današnje solistične standarde (in glede na nekatere koncerte iz zadnjega pol stoletja) ne predstavlja več velikega izziva; je kot nekaj, kar lahko daš vedno na oder, če nimaš v nekem tenutku nič drugega ter imaš hkrati razgled po solistih. Brahms, še posebej s simfonijami, kot da postaja programski prilagodljivec v pričakovanju koncertnega efekta. V Brahmsovem času je bila to sodobna glasba, z velikimi pričakovanji tako skladatelja kot prvega solista Josepha Joachima, občinstva in kritikov, mi pa s sodobnostjo že dolgo ne živimo ali celo nočemo (več) živeti.

Problem izvedbe je bil v dinamičnem nesorazmerju med osredinjenim violinistom kot še dirigentom in vsemi ostalimi, še posebej pihalci in trobilci. Orkester je kljub violinskemu solu velik; ima štiri rogove, po dva glasbenika pa v vseh ostalih sekcijah pihal in trobil, razen pozavn in tube. Drugi problem je, da omenjeni ne znajo igrati intenzivnega piana, kaj šele pianissima. Tako je ostal solist kot potopljenec v lastem orkestru in ga na precej mestih ni bilo slišati. Tretji problem pa je, da se sam vsega tega ni zavedal ali celo slišal in posledično ni znal ustrezno reagirati. Četrti, da je njegovo igranje po notah z nenehnim sklanjanjem in gibanjem bilo daleč tako od resne solistične kot dirigentske drže.

Pri dodanem solu pa je bilo povsem jasno, kako dober violinist je in kako mu violina zveni.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja