Ariadna na Naksosu v milanski Scali


Milanska Scala je na sredini operne sezone uprizorila slovito Straussovo opero Ariadna na Naksosu. Svojih pet minut dramskega nastopanja v vlogi hišnega dvornega upravitelja je v predigri dočakal intendant Scale Alexander Pereira.

Ariadna 010_K65A1930 Pereira e Werba.jpg

Alexander Pereira in Markus Werba, vse fotografije Teatro alla Scala/Brescia in Amisano

Opera se sicer dogaja v dunajskem okolju, na domu najbogatejšega Dunajčana, to pa je, bi se dalo sklepati, lahko samo cesar ali nekdo iz njegove neposredne okolice. Pereira je rojen Dunajčan, torej je nastopil v domači hiši, kar mu ustreza; na odru in v Scali. Dvakratni cesar ?

Ariadna 1 032_K65A1965.jpg

Krasimira Stojanova in Daniela Sindram (spredaj)

Predstava v Scali je bila nedeljska popoldanska z začetkom ob pol treh, kar je nesmisel, saj je večina normalnih ljudi pri nedeljskem družinskem kosilu, nastopajoči morajo od doma še precej prej, pevci pa brez kosila, saj s polnim želodcem in napetim trebuhom ne moreš odlično peti. Obiskovalci od daleč pa tudi nimajo kakšne dobre možnosti. Torej absurdna ura. Ko smo po prologu v pavzi odšli ven na zrak in sonce, so nas tuji turisti čudni gledali; kaj pa tile delajo ob tej uri v Scali ?

Ariadna 2 033_K65A1969.jpg

Priprave na uprizoritev nove opere

Režiser Frederic Wake – Walker in scenograf Jamie Vartan sta že v prologu ali predigri ali prvem dejanju, čeprav kot tako ni nikjer označeno, a v bistvu vendarle je, saj traja kar sedemdeset minut, bolj kot komornost dogajanja poudarila njegovo intenzivnost in večplastnost.

Ariadna 3 037_K65A1979 Sindam e Werba.jpg

Sindram in Werba

Scenografija pokaže glumače; potujoče gledališče, tako kot v Leoncavallovih Glumačih. Ta vzporednica sicer nima tragičnih posledic, ampak ustvarjalne.

Ariadna 4 038_K65A1986.jpg

Resnost in dinamičnost priprav v razkošni palači

V bistvu imamo glumače s svojimi vozovi in vsakršnimi gledališkimi pritiklinami v veliki palači, kot da bi bili na primer v dunajskem Hofburgu. Komornost bi tu pomenila intimnost, a je je bolj malo.

Ariadna 5 055_K61A6853 Devieilhe e Whitener.jpg

Porazdelitev vlog

Intimna je ustvarjalna dilema Komponista, ki naj uboga svojega gostitelja, dunajskega plemenitaša, v strahu, da ne bi opera njegovega občinstva s svojo resnostjo preveč dolgočasila. Komponist dilemo razreši z dvema deloma ali vsebinama, še bolj pa karakterjema, pri čemer je rdeča nit nejasna in začne operno dogajanje osmišljati šele v drugem delu, ko se vse bolj kaže globoka intima same Ariadne v iskanju idealnega moškega, potem ko jo je mož Tezej zapustil, medtem ko bolj privlačna in koketna Zerbinetta v zgodbi meša štrene vsem moškim. Njena koketna ljubezenska igra z Brighellom, Truffaldinom, Scaramucciom in Harlekinom je na prvi pogled povsem drugačna od Ariadnine, a je čustveno enaka; bistvo ženskega sveta in življenja je ljubezenski objem z moškim.

Ariadna 6 059_K61A6859 Stoyanova.jpg

Krasimira Stojanova v pripravah na novo opero Ariadna na Naksu

Strauss je s pomočjo svojega libretista Huga von Hofmannsthala, ta pa s pomočjo starega antičnega mita o Ariadni in Bakhusu, zasnoval opero, ki jo nekateri na vsak način označujejo kot buffo, v resnici pa gre v prvem dejanju ali prologu bolj za commedio dell’arte, v nadaljevanju pa za ljubezensko dramo. Manj opazno je še tisto, kar se da sešteti, če povežeš vse niti v eno. Predpriprave na novo opero udejanijo fikcijo v resničnostni razplet. Tu pa spet pridemo do onega znamenitega Leoncavallovega stavka: “La commedia è finita!”

Ariadna 7 060_K61A6860 Stoyanova.jpg

Krasimira Stojanova vadi tisto, kar bo v operi postala njena resničnost

Hugo von Hofmannsthal v naši kulturni in še posebej gledališki sferi nikoli ni bil deležen kakšne posebne pozornosti, kot da njegovi libreti in drame ne bi bili vredni samostojnega branja. Ne nazadnje je kot član avantgardne skupine Mladi Dunaj (še Peter Altenberg in Arthur Schnitzler) sopotnik naše moderne. Podobno ali še bolj ne (niso prisotne) Wagnerjeve avtorske drame, čeprav bi bilo bolj logično, da bi jih imeli že vse prevedene in objavljene, tako kot njegove spise, a se že desetletja dela lažni vtis, kot da je pomemben le Nietzsche, čeprav je večino tistega, kar je napisal, zasnoval po Wagnerjevih predavanjih in govorih, ki jih je poslušal kot mlad gost v njegovi hiši.

Ariadna 8 065_K65A2034.jpg

Dilema, kaj bo v resnični operi

Kdo je v Ariadni na Naksosu  v največjih stiskah ? Gostitelj kot prvi, drugi učitelj glasbe, ki sprejme takoj na začetku prologa direktive in bo moral vplivati na svojega učenca komponista kot tretjega v navezi, da bo opravil takojšnje spremembe, kajti predstava bo še istega dne, s čimer opera vendarle aludira na klasicistično enotnost kraja, časa in dogajanja.

Ariadna 9 069_K65A2045.jpg

Priprave gredo h koncu

Zahteva hišnega dvornega upravitelja je uprizoritev po operi serii še nekakšno comedio, nekakšno farsaccia nell  genere buffo degli italiani, s čimer je podana v libretu še ena lažna opredelitev žanra. Učitelj glasbe se temu upre, češ da tega skladatelj nikoli ne bo dovolil. Tu pa smo že pri komplotu Hofmannsthala in Straussa v zagovoru avtorske svobode, ustvarjanja in uprizarjanja; zoper vsakršne zunanje nadinterese, ki jih je bil ravno Dunaj ves čas prepoln (spomnimo se Mozarta in njegovih opernih ustvarjalnih in uprizoritvenih zadreg) in jih je bil Strauss osebno deležen v obliki prepovedi uprizoritve Salome v Dvorni operi (in s tem Mahlerja kot njenega direktorja zaznamoval kot največjega poraženca, spričo česar je emigriral v New York), Salomo pa je rešila ravno milanska Scala z dirigentom Toscaninijem in malo pred njim sam Strauss, ki je dirigiral generalko v Teatro Regio v Torinu, oboje leta 1906.

Ariadna 10 073_K61A6894  Pereira e Whitener.jpg

Alexander Pereira

Ariadna na Naksosu vsega tega v tako neposrednem smislu seveda ne pokaže, a je marsikaj razumljivo v kontekstu, saj je opera nastala kasneje; leta 1912 s prvo uprizoritvijo v Dvornem teatru v Stuttgartu 25. oktobra istega leta (pod dirigentskim vodstvom Richarda Straussa) in s prvo predstavo druge ali sedanje verzije 4. oktobra 1916 v dunajski Dvorni operi (dirigent Franz Schalk).

Ariadna 11 074_K65A2056.jpg

Skupno povabilo na predstavo

Richard Strauss ima še več pasti v prologu, ki ilustrirajo težavnost opernega ustvarjanja, še posebej spričo določenih zahtev okolja in naročnikov. Baletni oziroma plesni mojster je v predigri opazil, da je Ariadna na Naksosu dolgočasnejša od vsega verjetnega in da je po glasbeni invenciji v njej manj glasbe, kot je je v njegovem levem čevlju. Zerbinetta je predstavljena kot glavni akter epilogo buffo, ki bo s svojimi štirimi moškimi popravila vtis opera seria predstave v prvem delu in skušala goste razvedriti.

Ariadna 12 080_K65A2068.jpg

Kako bodo improvizirali še ne vedo

Richard Strauss gre v svoji samoanalizi še dlje, ker vzpostavlja notranji dialog med akterji predstave, učiteljem glasbe in skladateljem, ki sprva pomisli, da bo “druga” opera (po Ariadni) od nekoga drugega. Skladatelj kritizira občinstvo, ki bo gledalo njegovo opero, in ga opredeljuje kot “čezmerno ordiner”, kar je za oni čas neverjetna kritika. V takšnem svetu ni možno ustvarjati; tu nobena melodija nima kril. Vrhunec je kratka epizoda med učiteljem glasbe in mladim skladateljem: “Sem trideset let starejši od tebe in sem se naučil prilagajati svetu”. In skladateljev odgovor: “Kdor me ima za takega, je moj bivši prijatelj, bivši, bivši.”

Ariadna 13 090_K65A2102 Sindram e Whitener.jpg

Komponist hoče razložiti, kaj se trenutno dogaja

Refleksija o občinstvu je podrobna, a vseskozi žaljiva. Meščanska publika bo med predstavo po obedu skrivaj malo zadremala, vljudnostno ploskala, da se bo prebudila, nato pa se vprašala, kaj pa bomo gledali sedaj, aha Nezvesta Zerbinetta in njeni štirje ljubčki…Vesel epilog s plesi, s preprostimi in všečnimi melodijami ?

Ariadna 14 091_K61A6927 Sindram e Werba.jpg

Sindram in Werba, skladatelj in glasbeni mojster: kaj lahko izgubimo ? Petdeset dukatov ali za šest mesecev življenja

Vnovični prihod hišnega dvornega upravitelja s sporočilom o spremembi programa in zamenjavi vrstnega reda uprizortve; najprej Nezvesta Zerbinetta in zatem Ariadna, po nalogu skrivnostnega gospodarja, pa še izločitvijo plesa v maskah tako v prologu kot epilogu, malo aludira na Wagnerjev pariški škandal s Tannhäuserjem in umestitvijo baleta v opero bolj spredaj. Balet bo dovoljen med samo Ariadnino tragično (Trauerstück) zgodbo, kar vzbudi protest. A upravitelj da vsem vedeti; naročnik je tako želel in plačal. In za vrhunec, predstava se bo morala končati natanko ob devetih, ker je ob tej uri bogataš naročil na vrtu ognjemet.

Ariadna 15 099_K65A2118.jpg

Tenorist prvi proglasi naročnika opere za norega

Njegova ekselenca je navajena dajati ukaze in gledati, kako bodo uresničeni. Še več, bogati gospodar mora že tri dni gledati, kako bodo v njegovih sobanah naredili sceno z zapuščenim otokom.

Ariadna 16 104_K65A2134 Sindram e Devieilhe.jpg

Komponist dopoveduje Zerbinetti, da si z Ariadno nista enaki

Dialog je o tem, kaj bi se dalo v operi na hitro skrajšati, kakšen tip ženske je Ariadna, (ki ima v življenju lahko samo enega moškega in potem nobenega več), vse do smrti, te pa ni. Zatorej si je treba izmisliti mladega boga Bakhusa, ki bo na koncu prišel k njej.

Ariadna 17 106_K65A2148 Devieilhe.jpg

Zerbinetto pripravljajo za nastop

Zerbinetta se prvič izpove, da je v resnici drugačna kot izgleda; osamljena. Kaže se vesela, a je žalostna. “Sladka skrivnostna punčka.” Komponist dojeme svojo končno vlogo sproti ali kot sprotni ustvarjalni proces, pri katerem hote ali nehote sodelujejo še drugi.

Ariadna 18 108_K61A6996.jpg

Komponist

Strauss in Hofmannsthal situacijo še bolj zaostrita; kje se vse lahko dogaja bolj kot v gledališču ? Primadona (Ariadna) se bo morala sprijazniti, da je ob njej na odru lahko tudi taka kreatura, kot je Zerbinetta. Komponist na koncu predigre pride do temeljnega vprašanja, kaj je glasba. In si odgovori: glasba je nekaj svetega, je sveta umetnost, je svetnica med umetnostmi.

Ariadna 19115_K65A2174.jpg

Vse je pripravljeno na začetek nove opere Ariadna na Naksu

Tu je najbolj poudarjen Straussov umetniški credo. Opera je v nadaljevanju lahko le še potrditev vsega v prologu petega in izgovorjenega. S tem pa ni več namenjena (zgolj) naročniku in enkratni uprizoritvi, ampak širši javnosti. Strauss posredno obračuna še z bolj dvornim kot javnim uprizarjanjem baročnih oper.

Ariadna 20 142_K65A2226.jpg

Ariadna se začne

Sprememba scene in luči v operi je sijajna. Priče smo nekakšni freudovski zaprti opazovalnici, kjer je Ariadna lahko sama zase, ni pa sama. Opazujejo jo tri nimfe: Najada, Driada in Echo, Zerbinetta in štirje kandidati za njeno naklonjenost.

Ariadna 21 143_K65A2234.jpg

Ariadna

Scenograf Jamie Vartan je poskrbel, da tu ni nikakršne antike in še manj samotnega otoka Naksosa v Grčiji. Bistvena je psihoanaliza, kar je spričo emotivnega stanja Ariadne najbolj logično. Nimfe nimajo nikakršne tolažbene moči, ko Ariadna objokuje svojo nesrečno usodo in je na robu samozavedanja. To je zelo moderna avtorefleksija ženske, razgaljene pred sabo in okoljem. Zerbinetta s svojimi oboževalci nadalje komentatorsko in opazovalno vlogo. Bi bila rešitev Ariadne z glasbo ? Z nastopom Harlekina ?

Ariadna 22 149_K65A2247.jpg

Počasno prebujanje ob zavedanju nenadne ljubezenske osame

Libretist Hofmannsthal je izredno natančen. V Ariadninem dolgem monologu in samoizpovedi nakaže upanje, da je bo ob smrti rešil bog Hermes, in prepričanje, da nekje obstaja kraljestvo, kjer je vse čisto, medtem ko tu tega ni. Seveda je libretistova natančnost tudi v tem, da ne brska po mitoloških podrobnostih, še posebej polpreteklega dogajanja. Tezej se je rešil s pomočjo Ariadne, Minosove hčerke, ki mu je svetovala, naj si pomaga s klobčičem vrvice, da bo našel pot iz blodnjaka. Tezej je ubil Minotavra in pobegnil iz labirinta in otoka Naksosa skupaj z Ariadno. Ariadno je nato zapustil, po nekaterih razlagah pa kar pozabil na otoku in odšel v Atene. Hofmannsthal in Strauss ne iščeta ne razlag ne pravilne vsebine mita, ker ju zanima le sodobnost, aktualnost psihoanalize.

Ariadna 25 159_K61A7133 Stoyanova.jpg

Krasimira Stojanova

Ples in petje štirih pretendentov za Zerbinetto pri Ariadni ne obrodi sadov, tako kot so se že poprej umaknile tri nimfe. Nastopi trenutek za najslavnejšo in najzahtevnešo Zerbinettino (in Straussovo) arijo: Grossmächtige Prinzessin. Tu se navidezna koketa pokaže v povsem drugačni luči; približevanje drugačni ženski je možno le na njen način. A taktika ne obridi sadov. Ariadna je še vedno kot kip na svojem grobu.

Ariadna 24 155_K65A2266.jpg

Psihoanaliza

Strauss je postavil tako rekoč v neposredno sosledje dva izpovedna ženska, sopranska notranja monologa. Zerbinetta ne poje Ariadni, ampak sebi; metaforično preko njene bolečine tolaži sebe. Imela je pet moških in je sedaj še bolj razdvojena. Strauss je velemojster glasbene in psihološke karakterizacije dveh ženk, ki se izpovedujeta v dveh različnih jezikih in se ne razumeta in ne slišita. Kakšna je potemtakem dramatična funkcija tega v operi ?

Ariadna 30 190_K65A2337 Kehrer, Kolgatin, Devieilhe, Spicer, Tatzl.jpg

Zerbineta z zaljubljenci

Dvojna. Rešitev je ne glede na pretekla dogajanja, individualne izkušnje obeh žensk in aktualno perspektivo lahko le nova in hkrati zadnja moška ljubezen. Zato konfrontacija med obema ženskama ni potrebna, pravih moških pa tu naokrog itak ni. Hofmannsthal zaobide logiko dialoga (ve, da je ženski čvek nekaj najhujšega in nekoristnega na svetu) in jo transformira v kontekst potencialno in pričakovano možnega, ko je vse še odprto, ne da bi hkrati lahko pomislili kaj in kako se bo to zgodilo. Strauss pa je kot vedno slab ali šibak do vseh žensk, še posebej sopranistk. Moških kot glavnih akterjev dramskega dogajanja v tej operi pravzaprav ni.

Ariadna 27 161_K61A7137 Stoyanova.jpg

Ariadna

Najlepši med štirimi, Harlekin na koncu po sili slabih razmer osvoji, če se temu lahko tako reče, Zerbinetto. Ariadna pričakuje Hermesa in se bo zatekla k njemu. Tako od daleč ugleda z ladjo na otok prihajajočega odposlanca smrti. ki pa se v objemu izkaže kot mladi bog Bakhus. On se je komajda izvil iz magije čarovnice Kirke, v Ariadni pa vidi otoško kraljico in nimfo. Božji objem Ariadni in Bakhussu izbriše spomin in transfiguracija obeh je tako rekoč popolna. Ariadna na koncu posluša Bakhusove besede kot jih je iz moških ust vedno želela slišati.“Večne zvezde bodo prej umrle, kot te smrt iztrga iz mojega objema.”

Ariadna 28 175_K61A7180.jpg

Čigava bo Zerbinetta ?

Ne vem, če je ta težka opera ravno za poobedek dunajske bogate meščanske družbe, bi bil pa ognjemet na vrtu natanko ob devetih lahko namenen sklepnemu prizoru Ariadne na Naksosu.

Ariadna 29 162_K65A2282.jpg

Ariadna

Straussova glasba je v celoti bolj komornega značaja. Že sestava orkestra je precej manjša kot v poprejšnjih operah; godal je manj; 6 violin, 4 viole, 4 violončeli, 2 kontrabasa, dve harfi, harmonij, klavir, celesta, po dva rogova, trobenti in pozavni in prav tako po dve flavti, klarineta, oboe in fagoti, polna je zasedba tolkal. Torej imamo vendarle vse potrebno, s čimer je Strauss ustvaril zelo različna zvočna razpoloženja, barvne kombinacije, številne kontraste, s katerimi podpira in glasbeno utemeljuje tekst. Straussova glasba je modernejša od navidez starejših vzorov klasicistične in celo baročne opere, ker je v celoti scensko razvojno nepredvidliva, meša različne žanre, karakterje, čas in prostor. Mešanje stilov je logično in pogojeno z dramsko situacije na odru. Navidez se vse in vsem zelo mudi, a je vse to le dramatična in optična prevara; Straussova glasba tega ne pokaže (predigra).

Ariadna 31 195_K61A7269.jpg

Tri nimfe: Najada, Driada in Echo

Ariadno na Naksosu so na odru Scale poustvarili solidni, pa tudi odlični pevci. Dominirala je bolgarska sopranistka Krasimira Stojanova kot Primadona in Ariadna. Straussovo glasbo dobro pozna (Maršalica v Kavalirju z rožo), a bistvena je njena glasbena celovitost, zrelost, vživljanje v vlogo, iskanje in najdenje njene identitete. Glasovno je na vhuncu, a hkrati ne išče nekih zunanjih efektov, s katerimi bi želela dokazati kakšno odrsko dominantnost. Sledi logiki libreta, ki pa je do nje bolj ponotranjen in zunanje nerazgiban. Igralsko ta vloga ni tako težka.

Ariadna 32 196_K65A2371.jpg

Tri nimfe napovedo prihod ladje

Francoska sopranistka Sabine Devieilhe je bila kot Zerbinetta sicer dovolj koketna, a je glasovno premalo močna, v koloraturah tanka in bolj pazljiva kot sproščena, manjka ji tiste opojne samozavesti, s katero bi vsebino petega glasovno podajala z vso prepričljivostjo in hkrati pomenskimi niansami. Seveda bi morala biti še močnejši kontrast Ariadni.

Aeiasna  34 202_K65A2384.jpg

Ljubimec prihaja

Tenorist Michael Koenig je bil Tenorist in Bakhus, v obeh nastopih prepričljiv in prava figura. Sopranistka Daniela Sindram je bila pravi Komponist, prav tako baritonist Markus Werba kot učitelj glasbe…

Solidne so bile tri nimfe, dopranistka Christina Gansch kot Najada,  altistka Anna – Doris Capitelli kot Driada in sopranistka Regula Muehlemann kot Echo.

V barvno kontrastne, a ne burkaške kostume (Amie Vartan) so bili efektno oblečeni baritonist Thomas Tatzl kot Harlekin, tenorist Krešimir Špicer kot Scaramuccio, basist Tobias Kehrer kot Truffaldin in tenorist Pavel Kolgatin kot Brighella. Delovali so kot kvartet, v katerem pa si solistične vloge malo porazdelijo.

Ariadna 35 218_K61A7356 Stoyanova e Koenig.jpg

Ljubezen se uresniči

Režiser Frederic Wake – Walker je svoje delo opravil do potankosti natančno. Znal je prenašati poudarke iz ene scene v drugo na prepričljiv način, tako da je ohranil detajl in gradil celoto, pri tem pa imel vse niti v svojih rokah.

Avstrijski dirigent Franz Welser – Möst z bogatimi mednarodnimi izkušnjami je bil pravi izbor za to predstavo. Poskrbel je za barvitost in karakterno tipičnost Straussovega novega, komornega glasbenega jezika, kar za italijanske glasbenike ni nekaj običajnega; potrebna je adaptacija, razumevanje in dojetje stila ter poustvarjalna identiteta vsakega posameznega glasbenika. Dirigent je bil zelo suveren in sugestiven, orkester mu je sledil z vso profesionalnostjo in skupaj so ustvarili prepričljivo predstavo.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: