Po odmevnem odprtju razstave in predstavitvi pogojno rečeno modne kolekcije multimedijske umetnice Eve Petrič v dunajski trgovini Liska na Grabnu se zastavlja več vprašanj, tako glede same ustvarjalnosti kot njene aplikacije v uporabnostnih oblikah kreacij ter njihovi recepciji med kupci unikatnih oblačil.
Eva Petrič v dunajski Liski, vse fotografije osebni arhiv
Kakšni so možni izrazni vidiki današnjega likovnega, tu bolj multimedijskega ustvarjalca ? Odgovor bi bil zelo preprost; kolikor umetnik ali ustvarjalec zmore realizirati svoje ideje. Ali jih je že realizirane v drugih medijih sposoben prenesti še kam drugam, tu v modo.
Vprašanje pa je, kaj so ustvarjalne ideje, kako nastajajo, se rojevajo, kdo jih spodbuja, pogojuje, od kod prihajajo, komu so namenjene, kje in kako so uresničljive ?
Kakšna je še posebej perspektiva ženske ustvarjalke ? Nobena skrivnost ni, da v likovni umetnosti vse bolj dominirajo.
Ženske so nečimrne (kot moški, le da malo bolj); ženska želi biti lepa. In taka je lahko vsaka, če se le malo bolj potrudi in uredi ter zasleduje idejo lepega, k čemur spada vse pozitivno v njej sami.
Eva Petrič je imela srečo in izziv, da je kot hčerka diplomata in novinarke živela večinoma v tujini, med drugim deset let v Ameriki, kjer je študirala, pa še na Dunaju več let.
Tak pedigre je močan, a za samo ustvarjalnost še ni dovolj, pravzaprav je nepomemben. Važne so ideje in sposobnost njihovega udejanjanja. Potrebna sta znanje in prepričanje, da delaš nekaj dobrega, kar si zasluži predstavitev. In to potem pomeni veliko mailov, sestankov, prepričevanj, utemeljitev…
Pri Evi Petrič opažam množico raznovrstnih in na prvi pogled navzkrižnost idej, ki se po nekih etabliranih pravilih ne bi smele prekrivati in razrasti na različna umetniška ustvarjalna področja, kot so poezija, proza, fotografija, video, film, glasba, performans, instalacija, oblikovanje nakita, stekla, parfuma, modne kreacije, avtorsko oblikovane bibliofilske knjige, raziskovanje medicinske znanosti in njihove aplikacije v likovnem prostoru (srce, možgani), do raziskovanj kozmosa in usode človeka ali človeštva v njem, seveda pa še posebej na sami Zemlji.
Ta spoj različnih panog je zelo redek, a ga najdemo že pred več kot petsto leti pri največjem geniju Leonardu da Vinciju, čigar petstote obletnice smrti se spominjamo te dni. Vprašanje je, kaj bi odkrili, ko ne bi bila pogorela Aleksandrova knjižnica v Egiptu in kakšne skrivnosti se še skrivajo v starih kulturah, kot v predkolumbijskem San Agustinu, pa v kulturi ljudstev v Južni in Srednji Ameriki, Mehiki, pa v Afriki, Oceaniji in Aziji in med domorodci v Avstraliji.
Dunaj je s svojim mednarodnim prostorom potencialno križišče vsakršnih idej, pri čemer je odvisno od vsakega posameznika, kaj v njem išče in poizkuša najti ali na koncu celo najde. Seveda brez konkretno zainteresiranih ljudi za novosti na njihovem področju delovanja umetniški projekt obvisi v zraki.
Eva Petrič in Sandro Fiduccia
Eva Petrič na Dunaju omenja Sandra Fiduccia s svojo skupino sodelavcev ter lastnika trgovine Arona Liska.
Še bolj ali izvorno pa je pomemben New York, kjer je Eva Petrič pravzaprav začela ustvarjati sedaj na Dunaju prikazani modni ali avtorski oblačilni projekt. Tam ji je fotografije posnel znani newyorški fotograf Alain Simic.
Fotografije Eve Petrič po idejni zasnovi in avtorstvu Alaina Simica v New Yorku
Modno oblikovanje Eve Petrič ne izključuje drugih ustvarjalnih možnosti, čeprav se zdi kot nekakšen odvod, odpira pa vprašanje, ali ne bi bilo lepo ali lepše, če bi lahko vsaka likovna umetnica ustvarila sebi lastno obleko ali oblačila in se tako še bolj individualizirala in profilirala ?
Eva Petrič je s to dunajsko potezo stopila v bran ženske individualnosti, samosvojosti in ustvarjalnosti še na oblačilni, vidni način, s katerim pa je šele na začetku, saj ostaja skrivnost, kdo ji pri vsem procesu pomaga in kako očitno uspešno najde svojo realizacijo.
Moda ima svoje zakonitosti in tradicijo, tako kot kostumografija. A ima še eno lastnost; postala je trajna ali nepogrešljiva.
Umetnik ali umetnica se tega zavedata in ji po svoje nasprotujeta, ko zanikata konfekcijskost in globalizacijo ter ponujata svoj individualni pristop, koncept in realizacijo.
Imeti svojo avtorsko obleko je pri mnogih oblikovalkah, seveda tudi slovenskih, nekaj najbolj logičnega, a vedno naletimo na najbolj elementarno vprašaje in odgovor nanj: kako ostaneš isti ali ti, kako si individualno prepoznaven in samosvoj, kaj ti najprej tebi samemu to pomeni in zatem v kontekstu pojavnosti v družbenem in družabnem okolju.
Preveč se spogledujemo z imeni, najraje zvenečimi in tujimi. V veliki večini ljudje raje kupijo nekaj, da se potem hvalijo z imeni in ceno, kot pa pri neki umetnici…, pa bi bilo celo bolj logično, da se ozremo malo naokrog in se pogledamo v ogledalo, kako bi bil(a) ti pravi(a) ti s svojo oblačilno kulturo in njeno individualno realizacijo.
Evo Petrič je oblikovanje oblačil od nekdaj zelo veselilo; ne konfekcijskih, ampak kos za kosom, predvsem zase. S tem vstopom v javni modni prostor elitne dunajske trgovine si je nastavila past in se vanjo ujela. Hote in vede.
Modna kolekcija Eve Petrič InDayNightOut na fotografijah z urami kot njena avtorska ideja
Marijan Zlobec