Videz je, da so delavci, ki te dni zelo vidno obnavljajo Trubarjevo ulico v središču Ljublane, pridni in radi ustvarjajo novo podobo zgodovinskega mestnega jedra, vse bolj priljubljenega tako za domačine kot za tujce.
Koliko so delavci plačani, ne vem, menda okrog tisoč evrov, kot mi je povedal nekdo še med delom na nabrežjih ob Ljubljanici.
Delavci so iz Makedonije, Bosne in še od kje. Radi slišijo kakšno toplo besedo.
Kamen za pločnike prihaja iz Italije.
Na mojo pripombo, da izgleda malo tanek,
je bil odgovor, da je pravi, sicer pa bo njegov uvoznik že dal še kaj v svoj žep.
“Mi že ne,” je bil komentar.
Ne vem, kako računajo debelino kamna in njegovo obremenjenost,
a že na Čopovi so bile potrebne zamenjave zaradi lomljenja.
In na tržnici, kjer bi morali še sedaj nekaj kamnov zamenjati, ker so se okrušili. Če pogledate pločnike na Poljanski cesti (prav tako v obnavljanu), boste videli, kako hitro se kamen lahko zlomi.
Vtis je bolj parketizacija pločnikov, ki pa bi v slučaju sile morali vzdržati težo intervencijskih vozil, ne pa samo dveh, treh pešcev ter še vse bolj kaotične vožnje kolesarjev hkrati.
Teh ljubljanskih granitnih kock sem se pa že preobjedel, bolj kot česa drugega. Dela se po istem konceptu in po liniji najmanjšega odpora.
Raje bi videl nekaj ulične tipike in svojskosti, drugačnosti, butičnosti, spremembe koncepta, navdiha in drznejših, bolj futurističnih idej.
Marijan Zlobec