Mesečni honorar za pisatelje le še 200 EUR

Razmislek ob svetovnem dnevu knjige

Ignacija J. Fridl, foto Marijan Zlobec

V torek, 23. aprila 2019, smo obeležili svetovni dan knjige. Pisatelji, pesniki, esejisti, uredniki, založniki so ga praznovali tako, kot se zanje spodobi – z odkrito, iskreno, pošteno, jasno javno besedo. Društvo slovenskih pisateljev je namreč pripravilo sedem zahtev, ki jih naslavlja na slovensko vlado, politiko in širšo družbo. Te so:

 

1. Sredstva JAK je treba vrniti na raven leta 2010. JAK mora postati strokovna in neodvisna institucija, uresničevalka javnega interesa za knjigo; zato je bila tudi ustanovljena. O njenem delovanju je potrebna javna strokovna razprava. Politična vmešavanja so nedopustna.
2. Sredstva za odkupe knjig v splošnih in šolskih knjižnicah je treba v obeh mrežah letno povečevati za milijon evrov do ravni, kot ga zahteva Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe. 
3. SAZOR, slovenski avtorski in založniški organizaciji, je treba nameniti enkratno pavšalno gospodarsko pomoč v znesku, ki ga od leta 2007 do danes v nasprotju s prakso v državah EU niso plačale gospodarske družbe v Sloveniji za fotokopiranje avtorsko zaščitenih del.
4. Znesek za knjižnično nadomestilo, poplačilo avtorjem, katerih dela se brezplačno izposojajo v javnih knjižnicah, je treba določiti v višini 10 % zneska, namenjenega javnim knjižnicam. Dodeljevanje štipendij na tem področju je treba vrniti v odločanje stanovskim društvom.
5. Društvu slovenskih pisateljev, Društvu slovenskih književnih prevajalcev, Slovenskemu centru PEN in Društvu Bralna značka, društvom v javnem interesu, ki so bistvena za razvoj in ohranjanje slovenskega jezika, literature in bralne kulture, je treba zagotoviti vsaj osnovna potrebna sredstva za nemoteno delovanje. Na področju besedne ustvarjalnosti ni javnih zavodov in ta društva opravljajo njihove funkcije.
6. Mladinsko knjigo je treba uvrstiti med strateške naložbe Republike Slovenije in zagotoviti njeno prestrukturiranje v javnem interesu, v ustvarjalno središče slovenskih avtorjev ter vseslovensko knjigotrško mrežo kulturnih središč in korektno posrednico knjig vseh slovenskih založb do bralcev.
7. Treba je končno zgraditi NUK 2, ustvarjalno stičišče kulture, znanosti in spomina samostojne Slovenije.

O teh zahtevah in stanju v slovenskem založništvu, knjigotrštvu in knjižnem ustvarjanju so na javni tribuni v Narodni galeriji spregovorili avtorji, uredniki, založniki, direktorica Javne agencije za knjigo, predsednica Društva založnikov Slovenije, predsednica Združenja slovenskih splošnih knjižnic in predstavnik Društva Asociacija.

A problem je, da smo govorili tistim, ki v knjigo še verjamemo, govorili torej prepričanim. Predstavnikov medijev je bilo malo, politika, kljub številnim vabilom, nobenega. Opravičil se je samo predsednik vlade Marjan Šarec. Drugi so molčali, beseda ni bila vredna več niti besedne zveze ‘opravičujem se’. To je bil morda še najbolj jasen, očiten dokaz, v kakšnem položaju je knjiga v slovenski kulturi in družbi danes. Knjiga je postala nekaj tako nedonosnega, izčrpanega, neuporabnega, da politike v njeni izključno (samo)promocijski in ne v družbeno dobro naravnani strategiji sploh ne zanima več.

Ko sem bila povabljena, da z uvodnim premislekom v reviji Literatura pospremim vstopanje Slovenije v Evropsko zvezo, sem zapisala, da slovenščine in Slovencev ne ogroža Evropa, ampak lahko sami sebe ogrozimo le sami. Zdaj smo na točki, ko se je to zgodilo. Slovenska beseda in slovenska knjiga sta konstitutivni za uzaveščanje Slovencev kot naroda. Skoraj petsto let, od Trubarja dalje torej, sta imeli narodotvorno, v času osamosvajanja Slovenije pod praporom Društva slovenskih pisateljev, Nove revije in Slovenske matice pa tudi državotvorno vlogo. Potem so se zgodili znameniti družbenoekonomski premiki – kapitalizacija, privatizacija in prestrukturiranje. In samo knjiga je od vseh umetniških dobrin bila izenačena s kruhom in pivom …, bila je vržena na trg, postala je blago, ki se mora dobro prodajati, če pač slej ko prej noče umreti. Le nekaj knjižnim naslovom posameznih založb letno so namenjene subvencije Javne agencije za knjigo, ki dosegajo največ do 70% financiranja stroškov izdaje knjig, ne pa tudi denarne podpore njihovim strokovnim službam in delovanju.

Slovenska gledališča so ohranila svoje 100-odstotno financiranje (od njihove umetniške dejavnosti do plač zaposlenih), ostale so vse galerije in muzeji in nastajali so novi, ohranili smo vse glasbene hiše in orkestre. Samo uredniki, pisci, založniki so se nenadoma znašli na trgu, kot del privatizacijskega procesa založniških hiš, ki so dotlej bile osrednje roditeljice in skrbnice slovenske knjige. In ker so verjeli v knjigo, takrat niso povzdignili svojega glasu.

Z zanosom so delali in garali še bolj, v eni osebi so postali uredniki in lektorji, ko ni bilo več denarja za vsak segment založniškega procesa posebej, avtorji so začeli pisati hitreje, da bi zmogli preživeti, pri tem pa nehote bili prisiljeni postajati vse bolj površni in površinski, društva, ki spodbujajo knjigo (Društvo slovenskih pisateljev, Slovenski center PEN, Društvo Bralna značka Slovenije in druga), so začeli brezplačno voditi izključno predane članice in člani v pokoju, ker tudi po dvanajst ur dnevno zaposleni ljudje iz založništva ne morejo prevzeti še bremena štiriurnega brezplačnega dnevnega društvenega dela, naši sorodniki, znanci, so na številna moledovanja brezplačno priskočili na pomoč – zastonj oblikujejo, prelamljajo, kaj natisnejo …

Večina založb, ki je preživela, pa je problem preprosto rešila tako, da je začela izdajati donosne knjige – take z malo tehtne vsebine in veliko drugega gradiva, usmerjene na točno določeno ciljno publiko, narejene na hitro, brez lektorjev in vrhunskih umetniških ustvarjalcev.

Zdaj, ko je dobra slovenska knjiga tik pred izumrtjem, ko so avtorji ugotovili, da se preprosto ne da preživeti z 200,00 EUR povprečnega honorarja na mesec, ko se proda le še največ 200–300 izvodov vrhunskega slovenskega umetniškega ali znanstvenega knjižnega dela, smo vendarle vzkliknili, da jo bo pobralo. Pa še v tem trenutku tega krika ne želi poslušati nihče več – ker smo v naši družbi utišali glas, da je biti Slovenec vrednota, da je vrednota vrhunsko obvladati svoj materni jezik, da je vrednota brati in znati, zakaj človek je vreden toliko, kolikor zmore izraziti. Ko namreč postaja vse bolj preprosta njegova beseda, postaja preprostejša njegova misel in vedno bolj nevarno poenostavljena postajajo njegova dejanja in upravljanje drugih z njim.

Povedano v političnem jeziku: tudi slovenske politike bodo volili samo slovenske volilke in volilci, ti pa bodo obstajali samo tako dolgo, dokler bo obstajal slovenski jezik, in ta bo umrl kmalu zatem, ko bo natisnjena zadnja slovenska knjiga.

Zatorej Slovenska matica vabi vse, da kdaj obiščejo hram, ki so ga naši predniki zasnovali v času, ko slovenska beseda v javnem življenju naroda ni bila nekaj samoumevnega, ko ni bilo ne slovenskih leposlovnih in znanstvenih knjig niti učbenikov v slovenskem jeziku, ker so nam to pravico odmerjali tuji oblastniki. Morda se bomo, ko bomo uzrli ta spomenik pogumnim začetkom narodovega jezikovnega, kulturnega in znanstvenega prebujenja, šele začeli zavedati naše zaveze, da smo dolžni dragoceni dar slovenstva, slovenskega jezika in v njem zapisanih knjig ohranjati tudi danes.

Ne bomo vendar dopustili, da bodo samo zaradi neizmerne želje po denarju, dobičku in materialnih dobrinah prav naše generacije tiste, ki so dopustile, da bo skupaj s knjigo kot nosilko zapisane besede za zmeraj utihnil tudi naš narodni in zgodovinski spomin.

Ignacija J. Fridl