Končal se je že šestindvajseti cikel Mladi virtuozi v organizaciji Festivala Lubljana. Tokratni program z nastopajočimi mladimi glasbeniki je bil najbolj raznolik in pester, še vedno pa ostaja premalo dialoga s slovensko ustvarjalnostjo, ki je mladi ne marajo, ali pa z njo nimajo dovolj stika, če ni konkretnih pobud iz ustvarjalnih krogov.
Pihalni kvintet Vivus, vse fotografije Marijan Zlobec
Najprej je v Viteški dvorani Križank nastopil Pihalni kvintet Vivus, ki je sicer zelo mlad, saj je začel delovati šele jeseni 2017 zaradi želje po izpopolnjevanju in izvajanju kakovostne glasbe. Premierno je nastopil na Evropskem forumu v Alpbachu v Avstriji. V kvintetu igrajo igrajo trije slovenski glasbeniki: flavtistka Aleksandra Škrilec, oboistka Nina Smrekar in klarinetist Andraž Golob. Iz Madžarske prihaja fagotistka Dorina Biro, iz Avstrije pa hornist Gabriel Maul.
Klarinetist Andraž Golob
Kvintet za razliko od večine drugih igra stoje, kar je z vidika njihovih inštrumentov v celoti izvedljivo, posameznikom pa daje še več svobode, sproščenosti in možnosti dramatične prezence ter sodelovanja med izvedbo. Verjetno pa je boljši še dihalni proces.
Flavtistka Aleksandra Škrilec
Za svojo predstavitev so si izbrali tri kvintete. Uvodni ameriški skladatelj Samuel Barber je s svojim edinim pihalnim kvintetom Poletna glasba op. 31 v šestih stavkih po karakterju izrazito ameriški. V kombinacijah različnih tempov in razpoloženj, celi paleti zvočnih barv in dialogov, resda zelo kratkih, med posameznimi inštrumenti, se v petdesetih letih, ko je bil naročen in izveden, pridružuje svobodnejemu zvočnemu utripu ameriške umetnosti, ki je zlasti v likovni umetnosti (britansko-ameriški Pop art) in poeziji ter prozi (Beat generation) prevzela nekaj pobud, v glasbi pa je po novostih za evropsko sceno zaostajala (kasnejši minimalizem). Barber ostaja nekako všečen, čeprav ne sladek.
Oboistka Nina Smrekar
Mala komorna glasba za pihalni kvintet št. 2 op. 24 Paula Hindemitha iz leta 1922 je tik pred skladateljevim vstopom v drznejše skladateljske in miselne, ustvarjalno celovitejše tokove, še posebej če pomislimo že na njegove prve opere Mörder, Hoffnung der Frauen (1921), Das Nusch- Nuschi (1921), Sancta Susanna (1922), z najpomembnejšo Cardillac (1926), ali delovanje godalnega kvarteta Amar (od 1921) in začetke sodelovanja s festivali sodobne glasbe (Salzburg, 1922, Donaueschingen, 1923).
Hornist Gabriel Maul
Hindemithov kvintet v petih stavkih je tako manj moderen, bolj prevladujejo klasične oznake stavkov, ki se jih izvajalci držijo kot močnega vsebinskega napotka. Ta jih vodi in pomaga ustvariti razpooženje, ki ga je skladatelj kmalu spremenil.
Fagotistka Dorina Biro
Svoj nastop so sklenili s Šestimi bagatelami madžarskega skladatelja Györgyja Ligetija. Delo je priredba skladbe za klavir. Poudarek je na zvočnem minimalizmu, ki se od začetka (Allegro con spirito), zvočno, barvno, karakterno in ritmično širi (Rubato. Lamentoso), dobi bolj dialoški značaj v prehajanju solov z enega inštrumenza na drugega (Allegro grazioso), doživi ritmične spremembe z uporabo sinkopiranih ritmov ( Presto ruvido), postaja memorativen (v spomin Bartoku – Adagio. Mesto) in izzveni v bolj živahni (Molto vivace. Capriccioso) maniri, Vtis celote pa vendarle je, da kompozicija ni izrazito ligetijevska, ampak zgolj ilustracija neke ustvarjalne faze v “predelani” obliki.
Rože za nastopajoče
Tu bi bil še kako zanimiv Osterčev Pihalni kvintet, ki je boljše delo od Ligetijevih Šest bagatel.
Pihalni kvintet Vivus se je predstavil kot mlad, a ambiciozen mednarodi komorni sestav. Za stalno koncertno delovanje in nastopanje bo potreboval veliko spretnosti in iznajdljivosti, veliko organizacijskega dela in logistike, repertoarne širine in odprtosti za različne pobude, kolikor jih v tej glasbeni sferi sploh še je.
Eva Novak
Sedemnajstletna citrarka Eva Novak vstopa v svet klasične glasbe ambiciozno, študiozno in s smislom za nov in svojski dialog z Bachom v priredbah njegovih suit za solo violončelo, z izvajanjem slovenskih novitet in še drugih aktualnih skladateljev. S tem si odpira vrata v širši mednarodni koncertni prostor, ki je študijsko bogatejši, kot npr. Nemčija.
Citre v resni glasbi
Iz Bachove Suite za violončelo v d-molu št. 2 BWV 1008 v aranžmaju za citre Georga Glasla je iz sedmih stavkov izvedla dva: Prelude in Courante in nakazala študijski proces, ki jo okupira in hkrati daje spodbudo, da bo prišla do konče podobe Bacha, kot bo zazvenel pod njenimi prsti v celotni verziji. Potem pa naprej. Orati ledino ni lahko.
Zadovoljstvo po nastopu
Slovenski skladatelj in pianist Žiga Stanič je napisal cikel devetih pravljic za citre solo. Vanj je uvrstil tudi Slovensko pravljico. Ohranja bolj karakter kot ilustrira neko poprejšnjo znano slovensko melodijo.
Iz ustvarjalnosti sodobnega nemškega skladatelja Fredrika Schwenka pa je Novakova izbrala Prvo zambo (po argentinskem plesu), prav tako v priredbi za citre Georga Glasla. Pisana je bolj moderno in daje solistki veliko možnosti tako vživetja v plesne ritme, njihovo menjavo, malo skorajda aludira na “popevkarstvo”, dokler se ne umiri in pojemajoče konča.
Anže Krevh
Z igranjem na diatonično harmoniko se je predstavil Anže Krevh. Je rojen harmonikar, talent velike muzikalnosti in navdihovanja, samozavesten in odprt za interpretacijo kratkih ali krajših del različnih skladateljev iz druge polovice dvajsetega stoletja ali še živečih. Vse skladbe je za diatonično harmoniko priredil Manuel Šavron.
Evropski in svetovni prvak
Anže Krevh je evropski prvak v igranju na diatonično harmoniko leta 1016 in svetovni mladinski prvak leta 2018.
Slišali smo skladbe Clauda Thomaina, Jeana-Louisa Notona, Giancarla Caporillija, Manfreda Eisla, Franka Marocca in Andrea Astiera.
Anže Krevh vstopa na pot pravega koncertanta, z veliko energijo ter kontrasti, ki kažejo na razpon duha in izraza. Za sedemnajstletnika je to zelo veliko. Upajmo, da se bo odločil za glasbeni študij.
Samozavest prihaja s Pohorja
Za konec štiridelnega koncertnega večera pa smo slišali še tamburico brač, na katero je igral Lovro Gašpar, pri klavirju pa ga je spremljala Zrinka Mužek.
Lovro Gašpar
Petnajstletni glasbenik prihaja iz sosednje Hrvaške, kjer je nabor in izbor tamburic obsežnejši. Njegova profesorica je K. Šimičić, ki mu je za koncert priredila dve kompoziciji (Wilhelm Popp, Gabriel Faure), dve pa T. Lenart (Georg Perlman, Tomislav Uhlik). Poudarek nastopa je bil na predstavitvi inštrumenta kot solističnega, ki pa ima dovolj velik izrazni in slogovni razpon.
Zrinka Mužek in Lovro Gašpar
Pot je odprta, a dolga.
Marijan Zlobec