Slavni in razvpiti rimski umetnostni zgodovinar in nekdanji senator Vittorio Sgarbi je pred dnevi obiskal Ljubljano. Kot je povedal Dragan Živadinov, ki ga je med drugim spremljal v Moderno in Narodno galerijo, kjer je Sgarbi že natančno vedel, kaj želi videti od blizu, je bil očitno že poprej informiran, kaj hranita obe galeriji.
Vittorio Sgarbi, foto Wikipedija
Vittoria Sgarbija je v Moderni galeriji zanimal samo konstruktivistični del, to je postavitev konstruktivistične razstave oziroma ambienta Avgusta Černigoja, s čigar deli se je najbrž seznanil preko razstav in katalogov v tržaški galeriji oziroma Muzeju Revoltella, informacij o Bauhausu in nasploh informacij o tržaški in goriški likovni, literarni, gledališki, fotografski, oblikovalski in glasbeni avantgardi dvajsetih let, pri kateri je sodelovalo kar precej Slovencev. Ti so osebno spoznali marsikoga, kot Marinettija, ki je prišel tako v Trst kot v Gorico. Sam Sgarbi je bil večkrat takol v Gorici, (sam sem ga videl med njegovim predavanjem v Palači Attems), kot v Trstu.
V Narodni galeriji pa so ga najprej zanimali italijanski slikarji, ki jih je dr. Anica Cevc, nekdanja direktorica Narodne galerije, s skupnim imenom poimenovala kot “Ducejevo darilo” (vsaj tako mi je enkrat povedala in dobesedno rekla).
To so slike Giorgia Morandija, Gina Severinija, Filippa de Pisisa, Renata Birollija, Massima Campiglia in še koga, ki so prišle v Narodno galerijo skupaj z italijansko fašistično zasedbo kot kulturna obogatitev nacinalne galerije v novi Ljubljanski pokrajini.
Filippo de Pisis – Blaženi Labre, 1942, olje, platno, 80 x 65 cm, Provenienca: darilo italijanske okupacijske Pokrajinske vlade Narodni galeriji 1942; potrdilo o inventarizirani umetnini dat. dne 16. 4. 1943
Sgarbi je to želel videti verjetno iz razlogov, s katerimi bo ustvaril kak svoj publicistično propagandni “skeč”, po katerih je še najbolj znan. Koga bo tokrat napadel in kako, bo najbrž kmalu znano. Verjetno bo poudaril, da je bila italijanska fašistična okupacija Ljubljane najbolj kulturno dejanje, kar se vidi v teh darilih likovnih del že tedaj slavnih slikarjev, danes pa še bolj znanih, in delovanju ljubljanske opere, ki so jo Italijani najbolj vneto obiskovali, verjetno pa ne bo umanjkal podatek, da je Ljubljano tedaj obiskala Rimska opera s slavnim tenoristom Beniaminom Giglijem.
Sgarbi je bil med prvimi v Rimu, ki je opozoril na usodo ukradenih oziroma umaknjenih umetnin iz Kopra, Izole, Bernardina, Pirana in še katerega kraja, ki jih Republika Italija noče vrniti na nekdanje mesto in seveda pravim ter zakonitim lastnikom.
Iz tedanjega velikega publicističnega, kulturno-političega in političnega preigravanja, kdo bo koga; ali Italija Slovenijo ali pa bo Soveniji uspelo dobiti umetnine nazaj, kar ji seveda še do danes ni, se je rodila le ena razstava v Muzeju Revoltella, potem pa so umetnine deponirali v neki kleti v Trstu. Vrnitev umetnin ni uspela niti slovenski Cerkvi, ki je imela v posesti precej slik, niti samostanom kot lastnikom največjih umetnin.
Vsi so se trudili, kot so se hvalili, uspelo pa ni nikomur. Kaj lahko naredi Vittorio Sgarbi sedaj ? Z Moderno galerijo nič, z Narodno pa nabrž tudi ne, saj je šlo za italijansko darilo trenutni svoji oblasti.
Vittorio Sgarbi seveda ni prvi Italijan, ki si je ogledal tuje umetnine v Narodni galeriji. Desetletja pred njim je pri ustanavljanju mednarodne zbirke ali zbirke tujih mojstrov in ugotavljanju identitete mnogih likovnih del iz preteklih stoletij, prav Narodni galeriji pomagal legendarni Federico Zeri, sicer Sgarbijev profesor, pri čemer pa Sgarbijev status pri njem ni čisto jasen.
Sgarbi je pred dnevi kritiziral mnenja o požigu Notre Dame, češ da to ni tragedija, ampak drama, saj je bila požgana obnovitvena arhitektura cerkve, arhitekta Violleta le Duca, ne pa srednjeveška, izvorna. In nihče ni v nesreči umrl.
https://it.wikipedia.org/wiki/Vittorio_Sgarbi
Marijan Zlobec