Založba ZRC napoveduje izid novih znanstvenih knjig in študij ter komentiranih leposlovnih izdaj v spomladanskem svežnju. Čeprav tudi tokrat ne bo predstavljena nova knjiga Zbranega dela Edvarda Kocbeka, pa bodo klasiki zastopani z drugo knjigo Zbranih del Boža Voduška. Knjigo je uredil Drago Bajt.
Drago Bajt, foto Marijan Zlobec
Druga knjiga Zbranega dela Boža Voduška obsega Voduškovo publicistiko: literarne eseje, članke, kritike in refleksije. Najobsežnejša je študija o Ivanu Cankarju, ki je izšla tudi v samostojni knjigi leta 1937. Pri kritiki in poznejši literarni zgodovini ni naletela na dober odmev, saj so jo ocenili za vsebinski torzo, ki je s psihološke plati nakazal bistvene probleme Cankarjeve poetike do leta 1910 (odnos do naroda, domovine, umetnosti, tujstva, Boga, ljubezni), ostal pa je ta odmev brez analize poglavitne Voduškove teze, tj. prepričanja, da je mati pri Cankarju glavni objekt ljubezenske erotike. Vodušek je tezo nakazal v analizi Podob iz sanj, ki pa je v knjigo ni vključil, tako da je študija ostala tudi brez sinteze.
Za Voduška so pomembni še članki o kulturnih in literarnih vprašanjih, ki preraščajo v refleksije o etičnih, generacijskih, nacionalnopolitičnih in literarnih vprašanjih časa. Poleg nekaj knjižnih ocen je treba omeniti še neobjavljene refleksije, ki so po pisateljevem lastnem mnenju »poskus, napisati vse, kar mi pride na misel«, »ogledovanje samega sebe« in ogledovanje »sebe v drugih«.
Videni. Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo
Knjiga Dana Podjeda Videni. Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo s spremno besedo Lenarta J. Kučiča in izdajatelja Inštituta za slovensko narodopisje predstavlja vsevidna očesca, ki množice sodobnih posameznic in posameznikov gledajo z
računalnikov, pametnih telefonov in drugih naprav. Razkriva, kaj vedo o njih spletni iskalniki in kako postanejo vidnejši s pomočjo novodobnih avtoportretov – selfijev. Z novega zornega kota osvetljuje mojstre razkazovanja, od zvezdnikov do politikov, ki živijo od svoje prepoznavnosti. Poleg tega pojasnjuje, zakaj je razgaljeno človeško telo postalo tako privlačno, da se milijoni naslajajo ob podobah ljudi, ki so slečeni do kože ali celo odrti in postavljeni na ogled.
Ob branju bodo nekateri prelepili kamere na prenosnih računalnikih in izključili mobilnike, medtem ko bodo drugi razmišljali, kako bi svoje fotografije in posnetke učinkoviteje širili po omrežjih. Glavno sporočilo knjige namreč je, da v sodobnem svetu morda sploh ne obstajamo, če nas nihče ne vidi.
Zadnji polet »Maggiejinih hlačk«. Vojna zgodba o begu in rešitvi
Kanadski novinar, dokumentarist in raziskovalec Ray E. Zinck je skoraj petdeset let po koncu 2. svetovne vojne srečal nekdanjega letalca, vojnega veterana Joeja Maloneyja, in o njem napisal pretresljivo življenjsko zgodbo. Joe je bil strelec v repni kupoli tedaj največjega bombnika ameriškega vojnega letalstva B-24 liberator. Knjiga Zadnji let »Maggiejinih hlačk« je izšla leta 1998 in nam razkriva letalčevo zgodbo od trenutka, ko je stopil v vojsko, se izšolal za strelca na težkem letalskem mitraljezu, do odhoda na bojišče v Sredozemlje v Italiji, pa do jedra zgodbe, ki govori odrešilnem skoku iz letala, o begu in reševanju. Maloney je imel za seboj že celo vrsto misij, ko je bil njegov bombnik tistega usodnega dne na cvetno nedeljo 1944 med bombnim napadom na tovarne v avstrijskem Steyerju hudo poškodovan. Po hudih spopadih s sovražnimi lovci v zraku so se komaj še privlekli do Slovenije in nad Gorjanci izskočili. Čeprav je sprva slabo kazalo, da bodo padli blizu Novega mesta, jih je veter na srečo zanesel proti ozemlju v vznožju Gorjancev, ki je bilo že v partizanskih rokah. Tako je bila vsa posadka rešena pred ujetništvom. Toda od tu dalje se zgodba šele zaplete.
Ker letališče v Krasincu v Beli krajini ni delovalo, so jih partizani morali odvesti čez Kolpo, preko Hrvaške do naslednjega partizanskega letališča na osvobojenem ozemlju v zahodni Bosni. Vso skoraj mesec dolgo pot so jim bili za petami Nemci in ustaši. Lačni, izčrpani, slabo oblečeni in obuti so v spremstvu partizanov bežali po neobljudenih krajih in se tako izogibali zasedam. A kljub temu nesreči niso ubežali … Avtor slikovito opisuje pripoved rešenega letalca Maloneya, polno dramatičnih dogodkov in nečloveških naporov, prepletajočih se z odrekanjem domačinov, ki nesebično pomagajo letalcem preživeti na begu. Še posebno pa poudari požrtvovalnost njihovih partizanskih vodnikov, ki skupaj z letalci premagujejo vse težave in so zanje pripravljeni celo tvegati lastna življenja.
Poezija in smrt. Pesnikovo sta življenje
Knjiga Poezija in smrt. Pesnikovo sta življenje, ki jo je uredila Neža Zajc, avtorji prispevkov pa so Igor Grdina, Nada Grošelj, Dejan Kos, Janko Kos, Vinko Möderndorfer, Irena Nabergoj Avsenik, Martina Ožbot, Blaž Podlesnik, Denis Poniž, Brane Senegačnik, Neža Zajc in Igor Žunkovič (Zbirka Življenja in dela XIX. Kulturnozgodovinske študije 4) govori o tesni navezanosti smrti in poezije, kot se je odražala od začetkov pesnjenja do današnjih dni. Vloga smrti v zgodovini literarnega ustvarjanja je očitna, čeprav v tej knjigi zgolj sugerirana. Različne obravnave nadgrajujejo pojme tematizacije, imaginacije in konstalacije motivno-tematskega opomenjanja smrti v literaturi, odpirajo pa temeljna poetološke razpotja. Smrt kot osnovna matrika človeškega mišljenja, ki se manifestira v poeziji, prehaja v poetično stalnico. Na ta način poezija, sposobna ontološko-eshatoloških dimenzij, na vprašanja o t. i. večnih resnicah, ki se zastavljajo ob tem, paradoksalno odgovarja z življenjem – prav tako v jeziku poezije. O slednjem govori drugi del knjige. V tej publikaciji je mogoče brati raziskave in refleksije izpod peresa znanstvenikov in pesnikov, ki ponujajo globlji vpogled v ustvarjanje nekaterih domačih in tujih pesnikov (F. Prešeren, G. Leopardi, A. S. Puškin, C. Baudelaire, W. B. Yeats, A. Gradnik, A. Ahmatova, G. Strniša, V. Memon) ter hkrati z vsakim prispevkom monolitno razmišljanje o poeziji tudi presegajo.
Začetek in konec raziskovanj grobišča pri Župni cerkvi v Kranju (1953 in 2011−2013)
Tretja knjiga o grobišču Župna cerkev v Kranju Začetek in konec raziskovanj grobišča pri Župni cerkvi v Kranju (1953 in 2011−2013)
The beginnning and end of exploration at the Župna cerkev cemetery in Kranj (1953 and 2011−2013), ki jo je uredil Andrej Pleterski, področni uredniki pa so bili Benjamin Štular, Mateja Belak in Helena Bešter, zaokroža korpus podatkov o predmetih, grobovih in grobišču kot celoti. V šestdesetih letih terenskih raziskav (1953−2013) so uporabili vse dokumentacijske tehnike, ki so prevladovale v posameznih obdobjih, kar je idealen preizkus njihovih primerjalnih prednosti in slabosti. Je pa bila zato pot od izkopavanj do kritične objave izjemno zapletena in jo je bilo mogoče opraviti samo v zelo kompleksnem digitalnem okolju s pomočjo številnih unikatnih informacijskih rešitev.
Hkratna objava v analogni in digitalni obliki omogoča izkoriščanje prednosti obeh medijev. Trodelno sestavo knjige uvaja pregled terenske dokumentacije in njene strukture ter razrešuje probleme, ki se pri tem pojavljajo. Najobsežnejši je osrednji del, ki na poenoten način predstavlja arheološke ostanke. Tretji del je kartografski in prikazuje prostorsko razporeditev posameznih grobov. Grobišče, kjer so neprekinjeno pokopavali več kot 1000 let (8.−18. st.) pripada srednjeveškemu mestu in je največje objavljeno srednjeveško grobišče v Evropi. Sedaj so vse te informacije na voljo za nadaljnje tipološke, kronološke, populacijske in druge študije. Omejitev je samo domišljija.
Profano v sakralnem. Študije o vizualizaciji posvetnih teženj in motivov v sakralni umetnosti
Publikacija Profano v sakralnem. Študije o vizualizaciji posvetnih teženj in motivov v sakralni umetnosti (avtorji prispevkov so Gorazd Bence, Renata Komić Marn, Tina Košak, Ana Lavrič, Katarina Mohar, Mija Oter Gorenčič, Blaž Resman in Polona Vidmar), ki jo je uredila Mija Oter Gorenčič, prinaša nova raziskovalna odkritja devetih avtorjev, katerih prispevki se med seboj dopolnjujejo in prepletajo. Študije z različnih metodoloških in vsebinskih vidikov osvetljujejo fenomen prepletenost profanega in sakralnega na področju umetnosti od srednjega veka do vključno 20. stoletja. Knjiga bistveno razširja poznavanje in razumevanje profanih vplivov v sakralni umetnosti in sakralnih motivov v profanih prostorih, s tem pa pomembno prispeva k razkrivanju naročniških vzgibov in k razumevanju širše družbene funkcije umetnostnih del. Prispevki dajejo vpogled v naročniško ozadje izbranih umetnostnih del in raznovrstnost vzgibov, ki so naročnike vodili pri odločanju za vnos profanih vsebin v sakralne prostore in obratno. Besedila izpostavljajo zlasti tiste vidike umetnin, ki jim je bilo doslej posvečene premalo pozornosti, še posebej v povezavi s funkcijo in njihovo širšo družbeno vlogo. Študije odpirajo nove poglede v razumevanju ozadja nastanka umetnin, interesov posvetnih posameznikov za sakralne vsebine in interesov predstavnikov Cerkve za profane motive v sakralnih prostorih. Knjiga predstavlja pomemben prispevek k raziskavam naročništva, kompleksnega konteksta nastanka obravnavanih umetnostnih, ikonografije in poznavanju družbenopolitične funkcije spomenikov in umetnin.
Lastniki gozdov v Sloveniji
Monografija Lastniki gozdov v Sloveniji Pera Kumerja in izdajatelja Geografskega inšituta Antona Melika obravnava lastnike gozdov v Sloveniji, ki jih je skoraj pol milijona. Kar 89 % zasebnih lastnikov ima v lasti manj kot 5 ha gozda oziroma skupaj 40 % vseh gozdnih zemljišč. Stroka jih pogosto omenja v povezavi s (pre)majhnim posekom in s tem so uradno zaznani kot težava. Vendar pa je zaradi razmeroma velikega števila njihov družbeni pomen izjemen. Lastniki, ki bivajo daleč od svojih posesti, so manj vključeni v gospodarjenje z gozdom. Gozd je kot del družinske zapuščine za lastnike pomembna čustvena vrednota, ki pozitivno vpliva na gospodarjenje. Način dedovanja, ki se je iz načrtnega prelevil v stihijskega, je posredno vplival na odsotnost izvajanja del v gozdovih. Za pomemben dejavnik, ki vpliva na gospodarjenje z gozdovi, se je izkazala tudi stopnja zaupanja med lastniki, ki je na nizki ravni. Rezultati raziskave so koristni za javno gozdarsko službo in gozdarsko svetovalno službo, za zakonodajalce in za vse državljane Slovenije, da bolje spoznamo sebe, saj je marsikdo med nami lastnik gozda ali pa bo lastnik šele postal.
Skrivnostni tujec in demonski sovražnik. Drugi in drugost v slovenski slovstveni folklori
V monografiji Skrivnostni tujec in demonski sovražnik. Drugi in drugost v slovenski slovstveni folklori (Zbirka Studia mythologica Slavica – Supplementa Supplementum 14) Anje Mlakar so na podlagi slovenske slovstvene folklore analizirani prikazi različnih tujcev, ki so bili prisotni na slovenskem ozemlju v preteklosti ali pa so prisotni še danes. Kljub pogosto stereotipizirani podobi tujcev, je raziskava pokazala, da se v pripovedih skriva izredna globina in kompleksnost, predvsem pa ta podoba pove več o Nas kot o Njih. Monografija prinaša teoretski pregled dosedanjih raziskav o drugosti v folkloristiki ter izbrane primere Drugih iz slovenske folklore umešča v širši mednarodni okvir s folklorističnega, antropološkega in zgodovinskega zornega kota. Zgodbe o Turkih, Napoleonovih Francozih in Hunih odražajo preplet zgodovinskih dejstev, arhetipskih predstav o nevarnih tujcih in ideoloških vplivov.
Te povedke so močno vpete v fizični prostor in kot materializirani opomniki na njeno preteklost krepijo identitetno pripadnost predstavnikov skupnosti. Prikaz zgodovinskih agresorjev v slovenskem izročilu je seveda nekoliko drugačen od prikaza Judov in Romov, s katerimi so bili prebivalci slovenskega ozemlja v
povsem drugačnem stiku. Podobno velja tudi za novodobne tujce, ki jih tvorijo priseljenci iz drugih držav, za vse pa je značilno stereotipiziranje, generaliziranje ter projiciranje strahov in fantazij na Druge.
Biti Slovenec v Argentini. Kompleksnost identitetnih procesov argentinskih Slovencev
Knjiga Biti Slovenec v Argentini. Kompleksnost identitetnih procesov argentinskih Slovencev Nadie Molek (Zbirka Migracije 29) predstavlja nov pristop k zgodovinski, etnološki in antropološki obravnavi slovenskega izseljevanja v Argentino. Kaj pomeni biti Slovenc v Argentini? Kako potomci slovenskih izseljencev vzpostavljajo svojo lastno identiteto v argentinskem kontekstu? To so glavna vprašanje knjige, ki se ukvarja s slovenskimi identifikacijami in skupnostmi v Argentini, tako da sledi različnim obdobjem priseljevanja v Argentino ter na tej podlagi analizira procese vzpostavljanja narodnih oziroma emigrantskih skupnostih in identitet glede na družbeno-kulturne in zgodovinsko-politične okoliščine. Delo temelji na etnografskem empiričnem raziskovanju, na metodi avtoetnografije in na antropološki analizi pridobljenega gradiva. Avtorica želi prikazati, da so identitete dinamične in heterogene, saj se identiteta »ne izgubi«, ampak v relacijskem kontekstu vključuje izbiro in razstavljanje razlikovalnih elementov, »diakritike« ali »znakov identitete«, ki omogočajo konfiguracijo meja.
Marijan Zlobec