Velikonočni koncert z Drabosnikovim in Lajovičevim pasijonom


34. Slovenski glasbeni dnevi so se končali nocoj z Velikonočnim koncertom. To je z izvedbo Inventiones ferales za solo violino in godala Uroša Kreka ter oratorija Poglavje iz Pasijona Andreja Schusterja Drabosnika skladatelja in dirigenta Uroša Lajovica.

L 1 IMG_5175.jpg

Uroš Lajovic s svojim pasijonom v Slovenski filharmoniji, fotografije Marijan Zlobec

Ljubljanski koncert je kajpada velikonočni, ali predvelikonočni, tako po vsebini kot času in tokrat še posebej pariški tragediji, ki je v bistvu najbolj oratorijska, ker tam pa je zares šlo za smrt več kot 850 let stare katedrale Notre Dame, ki jo je doslej obiskalo bistveno več ljudi (13 milijonov na leto), kot ima vsa Evropa prebivalcev.

Ampak Andrej Schuster Drabosnik (1768 – 1825) in francoski predsednik Emmanuel Macron, z njima pa Uroš Lajovic v svoji kompoziciji, govorijo o istem sklepu trpljenja (nesreče): odrešitvi ali izveličanju (obnovi).

L IMG_5173.jpg

Zbor kot pripovedovalec in moralist

Kot ste dobro slišali, bo cerkev Notre Dame izveličana v petih letih, Marija in Jezus pa po Sinovem žrtvovanju na križu, kar pa je Očetova želja in navodilo Sinu, naj se začne po Veliki sredi..

Drabosnik je pravzaprav zelo moderen avtor, vsekakor je presegel svoj čas in vpeljal bolj refleksivno, da ne rečem filozofsko komponento, bolj značilno za katoliški personalizem iz tridesetih let dvajsetega stoletja ali malo kasnejšega krščanskega eksistencializma.

L 3IMG_5150.jpg

Marta Močnik Pirc

Drabosnik sooči dva vidika žrtvovanja: Marijinega za svojega sina Jezusa Kristusa, in seveda Jezusovega, ki bo Očetov ukaz ubogal in se žrtvoval.

L 6 IMG_5167.jpg

Dejan Maksimilijan Vrbančič

Tekst je bolj zanimiv, kot ga s težavo spremljamo petega v starem koroškem dialektu, ki kljub dobri dikciji zbora in treh solistov ostaja brez papirja v roki domala nepregleden, saj je natis dialektološki, ne pa knjižni sodobni prepis.

Bistvena dilema je, da je Oče Bog Sinu naložil žrtev ali dal kelih, ki ga Sin sprejme, Materi pa to ni všeč.

L 5 IMG_5153.jpg

Jože Vidic

Zanimiva Drabosnikova teza je, da Mariji Jezusovo žrtvovanje ni všeč (ne dopade), a tu natopi dramski preobrat; mati se bo žrtvovala za sina, da v smrt in žrtvovanje ne bo treba njemu, ampak bi njegovo trpljenje kot mati prevzela nase kar sama. S tem je Drabosnik moderen pesnik občih razsežnosti: raje kot vidim trpljenje in smrt svojega najbližjega, umrem sam(a). Mati božjih dimenzij lastnega sina ne razume in se v nadaljevanju želi podučiti,  zelo dobro pa ve, kaj (koliko žalosti in grenkobe) je z njim pretrpela na poti v Egipt. Sin pa se sklicuje na svojo otroško ljubezen do nje, ki pa je očitno v taki obliki sedaj ni več. Pojavil se je pravi Oče, ki ga v njegovem življenju doslej še ni bilo.

Kacjan IMG_5141.jpg

Aleš Kacjan

Vrhunec teksta in Lajovičeve kompozicije je duet – dialog med Materjo in Sinom, a z dveh bregov, filozofsko pa med imanenco (Marija) in transcendenco (Sin). Marija v recitativu sicer poje, da prerokbo o njegovi usodi pozna, a je nekako elementarno ne sprejme. Od sina želi izpoved resnice, da se bo na proces sinovega trpljenja pripravila. Ona pa ne ve tistega, kar poje Kronist (pri Bachu bi bil to seveda Evangelist, a tega Drabosnik ne priznava) že na začetku. Dogajanje se namreč začne na Veliko sredo, ko se dobita Mati in Sin v eni veliki kamri.

L 8 IMG_5158.jpg

Marija in Jezus

Uroš Lajovic je vse to preštudiral in zasnoval kot študijsko kompozicijo leta 1967 za diplomo iz kompozicije na Akademiji za glasbo pri profesorju Matiji Bravničarju leta 1968. Nekaj let zatem je bilo delo izvedeno v odlomkih, nocoj pa v celoti prvič.

Lajovic je spretno ustvaril pasijonsko in oratorijsko razpoloženje v svojem stilu, ki ni moderen, a spet ne konservativen ali ponavljajoč kake poprejšnje stilne vzorce. Lajovčev glasbeni jezik izhaja iz Drabosnikovega teksta in išče njegovo glasbeno razlago in seveda identiteto, ki spričo dialekta ni niti malo lahka.

Vsebinska in strukturna zasnova dela je sklenjena, povezana, a hkrati razdeljena na orkestrski kratki uvod z jokajočo solo oboo, zatem fagotom in orglami, na kar se naveže zbor s svojim opominjajočim premislekom grešnika, to je nas vseh. Logično je nadaljevanje s kronistom ali komentatorjem (tenorist ob spremljavi orgel), da bi v zgodbo nato vstopila najprej Marija in za njo Jezus. Prvi del konča zbor s fugo, ki se neposredno obrne na Jezusa in ga opomni, da je od Očeta pozvan in ima nalogo odrešitve sveta (torej človeštva). Zbor je v bistvu antični vsevednež, s čimer se Drabosnik navezuje še na starogrške tragede.

Vsebina Pasijona je v nekem smislu preddogajalna (kot rečeno na Veliko sredo, ki sicer ni vpeta v praznovanje Velikega tedna kot neka samostojna vsebina po cerkveni razlagi oziroma opisih v evangelijih). Težko bi spričo tega lahko rekli, da je Drabosnik heretik.

L 11 IMG_5178.jpg

Drugi del, čeprav v sami Lajovičevi kompoziciji ni tako razčlenjen, se začne z Marijino dilemo; ve, kaj naj bi se zgodilo, a ne ve kdaj, sin pa ji še ni povedal, vse do tega materinega izziva. Čas je prišel.

Lajovic je skladateljsko bolj prilagojen tekstu po lapidarnem spremljanju prozaičnih, to je narativnih komponent, manj pa dramskih, zato v bistvu ne prihaja do velikih preobratov.

Skladatelj je za kronista izbral tenorista, s čimer se navezuje na Bacha, Jezus je baritonist, v bistvu pa basbaritonist, saj ves čas poje v nizkem registru, Marija pa je sopranistka, a spet ne visokega registra. Bistvo je izpoved, pevska naracija, “štimunga”, in tu je Lajovic uspel. Združil je emocije in največjo skrivnost.

Ta koncept kompozicije se tako nadaljuje s Kristusovim pripovedovanjem Mariji, kaj se bo zgodilo “jutri zvečer”. Dolga Jezusova izpoved pa je bolj elegična kot dramska, saj se je Jezus vdal v naloženo mu nalogo. Kar preseneča v Drabosnikovem tekstu je, da Kristus vse natanko ve, kaj se bo zgodilo. To seveda ni kak vizionar, ampak vedec, ki postaja sam Bog, saj je Božji Sin. Dramatičnost nastane v notranjem svetu obeh: matere in sina, kaj nekdo sprejme in česa ne. Jezus po Drabosniku uporablja zelo drzen tekst, saj Jezus direktno reče, da ga bodo na križ pribili in umorili, kar je za oni čas zelo moderen izraz.

L 10 IMG_5183.jpg

Trije solisti

Osrednji del nadaljevanja je dialog kot nerazumevanje ali približevanje razumevanja dveh različnih perspektiv, kar je spet izrazito moderni princip večperspektivne literature, tu seveda poezije oziroma katoliškega eposa. Bistvo je položeno v eno samo besedo: moram, kar pa je Božja naloga.

Zadnji del je že sinov apel Mariji, da naj razume Božjo voljo.

Finale je pričakovano s kronistom, ki poje o izveličanem človeku, torej se časovno postavi v končni rezultat križanja in žrtvovanja, odrešitev ali izveličanje človeka, ker se je Kristus zanj žrtvoval.

Sklepni zbor se pri Drabosnjaku umakne iz pripovednega pasijonskega scenarija v sodobnejši, mašni del: Gospod usmili se, Kristus usmili se, Gospod usmili se.

Drabosnikove literarne komponente je Uroš Lajovic nedvomno dolgo časa premleval in nosil v sebi kot življenjski izziv, ki ni bil niti malo lahek. Prevladuje bolj mirna enostavnost in elegična naravnanost, a tako, da so vse komponete skrbno porazdeljene; Lajovic ve, kdaj kronista spremjajo samo orgle, kdaj Marijo orgle s solo piccolom ali solo violončelom, Jezusa godala ali ves orkester, pa solo oboa in fagot…Vse se razvija in spreminja, ne pa ponavlja.

L 12 IMG_5186.jpg

Uroš Lajovic in Alenka Podpečan

Lajovic je izbral strukturo orkestra in precej glasbenikov sam povabil, tako da je nastal Simfonični orkester Akademije za glasbo s profesorji in drugimi glasbeniki. Kot zbor je uporabil Komori zbor Ave (Alenka Podpečan). Solisti so bili tenorist Dejan Maksimilijan Vrbančič (Kronist), sopranistka Marta Močnik Pirc (Marija) in baritonist Jože Vidic (Jezus). Na orgle je igral  Gregor Klančič.

L 13 IMG_5187.jpg

Violist Franc Avsenek in violončelist Miloš Mlejnik

Lajovic je svojo kompozicijo, s katero je izzval Veliki teden z novo Veliko sredo, naštudiral in izvedel zgledno.

Lana IMG_5093.jpg

Lana Trotovšek

Uvodni Uroš Krek z Inventiones ferales za godala in s solistko Lano Trotovšek je pravzaprav pokazal uvodno pasijonskost in pripravil pot k naslednji kompozicii. Krek je seveda Drabosnika kot pesnika poznal, manj je znano, ali je kaj vedel o Lajovičevi kompoziciji. Nikakor pa ni njegova v kakšni povezavi, saj je nastala prej in sama zase, a za odličnega solista in prijatelja, violinista Igorja Ozima.

Mlejnik IMG_5087.jpg

Miloš Mlejnik

Lana Trotovšek se je tokrat pokazala kot izrazito introvertirana in reflektirana solistka s poglobljenim razumevanjem koncertantne snovi in karakterja, izraženega v treh stavkih Lento Risoluto Lento. Zvok njene violine v Slovenski filharmoniji je bil sijajen.

Lana 1 IMG_5121.jpg

Inventiones ferales

V črnem je naznanila trenutek in večer. Krek bi bil vsekakor  koncerta zelo vesel, Drabosnik pa ne bi verjel, da sta taka uglasbitev in razumevanje njegovega teksta sploh možna.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: