Konservatorij Hrvaškega glasbenega zavoda in Konservatorij Glasbene matice – primerjava


Mednarodni muzikološi simpozij na 34. Slovenskih glasbenih dnevih je odprl mnoge primerjalne teme, ki ne zadevajo zgolj slovenske glasbene dediščine, ampak so posegli daleč v Evropo. Kljub temu pa je bil za nas eden najbolj zanimivih nastopov zagrebške muzikologinje dr. Nade Bezić, ko je podrobno spregovorila tako o Konservatoriju Hrvaškega glasbenega zavoda v Zagrebu kot Konservatoriju Glasbene matice v Ljubljani.

Bezić 3.jpg

Nada Bezić, foto Marijan Zlobec

Hkrati pa je v Filharmonični družbi v Ljubljani, ustanovljeni leta 1701, videla prvi vzor za vse kasnejše ustanove, zavode, društva. Temu zgodovinskemu dialogu med nemškim in slovenskim v sami Ljubljani simpozij ni namenil dovolj pozornosti in se je zdelo, kot da je Ljubljana za vsemi zaostajala, ko pa je bila v resnici prva. Kako bi lahko slavni Franz Schubert kandidiral za učitelja glasbe v Ljubljani, če ničesar ni bilo ? Kje bi učil in koga ?

HE4_0555.jpg

Hrvaški glasbeni zavod

“V letu praznovanja jubileja ustanovitve Konservatorija Glasbene matice je bila primerjava s Konservatorijem Hrvaškega glasbenega zavoda v Zagrebu kot tema za simpozij zame logična izbira. Po eni strani zaradi bližine letnic njune ustanovitve – leta 1916 v Zagrebu in leta 1919 v Ljubljani, po drugi strani pa zaradi podobnosti glasbenih in drugih okoliščin, v katerih sta omenjeni instituciji delovali. Potrebno pa je vendarle izpostaviti, da je bil zagrebški Glasbeni zavod resnični pendant pravzaprav drugemu glasbenemu društvu, ki je delovalo v tistem času v Ljubljani – Filharmonični družbi, ki je bila slavna predhodnica vseh glasbenih društev v Habsburški monarhiji.

najam.jpg

Stopnišče HGZ

Eden izmed temeljnih namenov delovanja vseh treh omenjenih glasbenih društev je bil glasbeno-izobraževalni. S svojimi glasbenimi šolami so želeli zagotoviti mlade moči za svoje ljubiteljske ansamble in profesionalne orkestre, po drugi strani pa izobraziti koncertno občinstvo. Društva so potrebovala največ deset let, da začnejo pogumno uresničevati svoje glasbeno-izobraževalne načrte. Najhitrejše je bilo zagrebško društvo, ki je ustanovilo glasbeno šolo že slabi dve leti po ustanovitvi, leta 1829.

Bezić 2IMG_7498.jpg

Nada Bezić, foto Marijan Zlobec

Letos praznujemo v Zagrebu 190 let od ustanovitve šole Glasbenega zavoda, najstarejše glasbene šole na Hrvaškem, ki ima kontinuiteto delovanja vse do danes; sicer ne več kot šola Glasbenega zavoda, ampak preko svojih naslednic, Glasbene akademije in Glasbene šole Vatroslava Lisinskega. Začetki so bili skromni: bili so samo trije učitelji in 14 učencev, šolanje pa je trajalo tri leta. Učili so petje in godalne inštrumente. Prve prostore je mlado glasbeno društvo uspelo dobiti brezplačno v zagrebški gimnaziji. Ker domačih učiteljev glasbe ni bilo, so prvi učitelji prišli v Zagreb iz drugih krajev monarhije; in učenci so bili samo fantje.

velika_dvorana4.jpg

Velika dvorana HGZ

Šola Glasbenega zavoda je postala ključno mesto na zemljevidu glasbene kulture in izobraževanja v tem delu Evrope. V Zagreb so na šolanje prihajali celo učenci iz Bolgarije; dejstvo je, da se je avtor prve bolgarske simfonije, Nikola Atanasov, izobraževal prav v šoli zagrebškega Zavoda, in je svojo simfonijo premierno dirigiral prav na šolski produkciji leta 1912.

Anton_Stöckl.jpg

Anton Stöckl, foto Wikipedija

Med učenci šole so bili tudi Slovenci, bolj pomembni pa so bili učitelji slovenskega rodu, posebno dirigent, organist in skladatelj Anton Stöckl, rojen v Ljubljani leta 1850. Na Glasbeni šoli v Zagrebu je Stöckl poučeval petje, harmonijo, kontrapunkt in kompozicijo, bil je tudi dirigent šolskih koncertov in še posebej pomemben kot dirigent prve izvedbe Beethovenove Devete simfonije v Zagrebu leta 1900.

NikolaAtanasov_bg.jpg

Nikola Atanasov

Šola Glasbenega zavoda je bila v 19. stoletju edina javna glasbena šola v Zagrebu in je imela ambicije, da bi se razvila v višjo glasbeno šolo, torej konservatorij. Na ozemlju današnje Hrvaške tedaj ni imela konkurence.

Zajc-1.jpg

Ivan Zajc na portretu slikarja Ferda Quiquereza okrog leta 1870

V zgodovini te glasbene šole je imel pomembno vlogo hrvaški skladatelj Ivan Zajc, direktor glasbene šole od leta 1870 do 1908 in ključna osebnost zagrebškega glasbenega življenja v tem času.

HE5_0525.jpg

Vjekoslav Klaić, foto Wikipedija

Najbolj pomembna oseba v tem kontekstu pa je bil Vjekoslav Klaić, ki je imel vse potrebne organizacijske sposobnosti, da je izpeljal reformo glasbene šole. Bil je univerzitetni profesor in eden od najvidnejših hrvaških zgodovinarjev. Klaić se je ukvarjal z glasbo kot zgodovinar, publicist, organizator zagrebškega glasbenega življenja ter kot skladatelj in dirigent.

vklaic2.jpg

Vjekoslav Klaić

Od leta 1890 do 1928 je bil podpredsednik Zavoda in ga tri desetletja praktično vodil, saj je tedanji društveni predsednik služboval izven Zagreba, bil je škof v Križevcih, v mestu vzhodno od Zagreba. Klaić je posebej skrbel za glasbeno šolo in vpeljal številne reforme in izboljšave.

Vjekoslav_Klaić.jpg

Relief Vjekoslava Klaića

Na njegovo pobudo so bili izdelani temeljni dokumenti za delovanje glasbene šole, pouk je bil razširjen na večino orkestralnih inštrumentov in na šolo so prišli poučevat učitelji, ki so se izobraževali na priznanih evropskih konservatorijih.

Simpozij 30.jpg

Nada Bezić, foto Marijan Zlobec

Klaić je imel v Ljubljani svojega pendanta, Frana Gerbiča, pevca, skladatelja, učitelja in ravnatelja šole Glasbene matice. Bila sta predstavnika iste generacije, podobna tudi zaradi velike angažiranosti, s katero sta vodila glasbeni šoli. Gerbič je dobro poznal zagrebško glasbeno sceno, saj je v sedemdesetih letih 19. stoletja nastopal kot solist-tenorist v Zagrebški operi, kjer ga je zagotovo poslušal tudi mladi Klaić.

4f84557202c56e064705b3559ad7b201.jpg

Vjekoslav Klaić – Hrvatska pjesmarica

Oba sta tri desetletja svojega zrelega ustvarjalnega življenja namenila prizadevanjem za razvoj glasbene šole do konservatorija v Ljubljani oz. v Zagrebu. Obstaja pa še druga zanimiva vzporednica: Gerbič je imel uspešno kariero v tujini, vendar se je odzval vabilu za glasbo zavzetih Slovencev in se vrnil v Ljubljano, da bi prevzel mesto ravnatelja in učitelja na šoli Glasbene matice. Podobno je tudi Ivan Zajc opustil svojo kariero operetnega komponista na Dunaju in prišel v Zagreb, na šolo Glasbenega zavoda.

OTVORITEV-RAZSTAVE-34-FOTO-LJUBO-VUKELIČ.jpg

Fran Gerbič

V luči primerjave šole Glasbenega zavoda in Glasbene matice je smiselno omeniti tudi sodelovanje obeh društev nasploh, omenim naj, da je Zavod leta 1892 postal podporni član Glasbene matice in se kasneje odzval tudi vabilu za zbiranje pomoči po potresu v Ljubljani leta 1895.

A-3180587-1490324286-3245.jpeg

Fran Gerbič

In tako smo prišli do najpomembnejšega dela mojega predavanja: primerjave konservatorija v Zagrebu in Ljubljani. Torej, kaj je potrebno, da glasbena šola postane konservatorij?

01-PROCELJE-GM.jpg

Pročelje Glasbene matice v Ljubljani

Prvi pogoj je dobro organizirana večstopenjska šola. V obeh mestih sta glasbeni šoli imeli nižjo in višjo stopnjo, pa tudi pripravljalne razrede. V Zagrebu je bilo tako že od prvih let Klaićeve uprave, v Ljubljani pa so organizirali pripravljalne tečaje za zborovsko petje odraslih pevcev. Ob tem so bili za osnutek konservatorija potrebni vsi temeljni šolski dokumenti, pravila in učni načrti za vse predmete. Ti dokumenti bili v obeh društvih izdelani skoraj istočasno, okrog leta 1890.

Cigoj img_7104.jpg

Nataša Cigoj Krstulović

Kot piše Nataša Cigoj Krstulović, se je šola Glasbene Matice pripravljala na konservatorij „z zviševanjem zahtevnostne ravni pouka ter postopnim uvajanjem pouka vseh inštrumentov in teoretičnih predmetov.“ V trenutku, ko sta se zagrebška in ljubljanska šola reorganizirali v konservatorij, sta imeli pouk v vseh godalnih inštrumentov in večine pihal, solističnega in zborovskega petja, orkestralno in komorno igro, teoretične predmete in kompozicijo, italijanski jezik ter zgodovino glasbe.

Stavba-KD-Glasbena-Matica-Vegova-5-Lj.jpg

Stavba KD Glasbena matica v Ljubljani

Ključni pogoj za ustanovitev in uspešno delovanje konservatorija so pedagogi z visokošolskimi kvalifikacijami. Ker v obeh mestih ni bilo dovolj primerno izobraženih domačih pedagogov, sta obe glasbeni šoli objavili razpis službe za učitelje tudi izven svoje dežele. Pri tem je Glasbeni matici pomagal tudi Leopold Zellner, tajnik dunajskega Gesellschaft der Musikfreunde, sicer rojen v Zagrebu. Eden od pogojev za zaposlitev je seveda bilo znanje slovenskega oziroma hrvaškega jezika kot učnega jezika ali vsaj pripravljenost, da bi se ga kandidati za učitelje hitro naučili. V učiteljski zbor glasbenih šol so sprejeli tudi domače glasbenike, ki so študirali v tujini, na primer Matej Hubad.

AR-161129809.jpg

Matej Hubad, foto Wikipedija

Omeniti je treba tudi učbenike in priročnike, saj sta obe šoli spodbujali učitelje k pisanju izvirnih priročnikov v maternem (narodnem) jeziku, torej hrvaškem in slovenskem.

Screen-Shot-2013-12-09-at-20.55.17 (1).png

Glasbena matica v Ljubljani

Tudi prostorski pogoji za delovanje so bili podobni: Glazbeni zavod je imel že od leta 1876 lastno stavbo, ki so jo ravno v Klaićevem obdobju še razširili, Glasbena matica pa je imela svojo stavbo od leta 1896.

3sl.jpg

Ilustrirani Slovenec z Glasbeno matico

Končni pogoj za ustanovitev konservatorija je bilo dovoljenje vlade za delovanje in njena finančna pomoč, saj se ni bilo mogoče zanašati na lastna društvena sredstva in moči. Prva vloga za ustanovitev zagrebškega konservatorija je bila poslana vladi že leta 1848, vendar je to pobudo ustavila vojna z Madžarsko. Zanimivo je, da je bila tudi ustanovitev konservatorijev v obeh mestih povezana z vojnimi okoliščinami; v Zagrebu so konservatorij ustanovili med prvo svetovno vojno, v Ljubljani pa takoj po njej.

glasbena matica-206.jpg

Glasbena matica in Deželni dvorec na stari razglednici

Kadarkoli sem v mojem dolgoletnem raziskovanju zgodovine Glasbenega zavoda zasledila podatek, da je Zavod svojo šolo razglasil za konservatorij, sem se temu delno tudi čudila. Najprej zato, ker je bilo to samostojno dejanje uprave Zavoda, ne pa odločitev pristojnih organov, kar se mi zdi čudno v birokratsko tako urejeni državi, kot je bila Avstro-Ogrska. Po drugi strani je jasno, da vsi birokratski postopki v času vojne ne morejo biti dosledno izpeljani; v času, ko monarhija izginja, in ravno meseca oktobra 1916, ko je cesar Franc Jožef zbolel in kmalu zatem umrl.

kaiser-franz-joseph-i-auf-dem.jpg

Smrt cesarja Franca Jožefa

Drugi razlog za mojo zmedo je bilo nerazumevanje tega, kaj se je dejansko tedaj zgodilo v glasbeni šoli, da jo je uprava Zavoda preimenovala v konservatorij. Vprašala sem se, kaj to konkretno pomeni. Dve temeljni zgodovini Glasbenega zavoda, kronika Antuna Goglie iz leta 1927 in nenadomestljiva knjiga Ladislava Šabana, 150 let Hrvaškega glasbenega zavoda iz leta 1982, ne pišeta o načinu preoblikovanja organizacije šole, temveč le o preimenovanju – Šaban celo piše, da je uprava od oblasti “izsilila” potrditev razglasitve konservatorja.

150-godina-hrvatskog-glazbenog-zavoda-ladislav-saban-slika-93974845.jpg

Naslovnica knjige

O tem so napisali v izvestju Zavoda leta 1917: „Ravnateljstvo je hotelo s tem sklepom ovreči napačno razumevanje neobveščenih krogov, ki mislijo, da ta glasbena šola Zavoda po svojem ustroju in po učnem načrtu ni enakovredna ostalim konservatorijem, pač pa le nekakša priprava za takšne višje šole.“ Zahvaljujoč vabilu, da raziščem to temo za ta simpozij, sem začela iskati, kdaj je bil resnični trenutek ustanovitve zagrebškega konservatorija. In prišla sem do rezultatov, ki so me privedli do zelo drzne teze: leto začetka konservatorija se lahko premakne dvajset let prej, v leto 1896.

saban.jpg

Ladislav Šaban

V šolskem letu 1895/96 je imela glasbena šola Zavoda enake predpogoje za ustanovitev konservatorija kot v letu 1916: pripravljalni, nižji in višji nivo, temeljne šolske statute in pravilnike (ob prej omenjenih je tukaj še Pravilnik o izpitu zrelosti), kvalificirane pedagoge, objavljene učbenike in priročnike iz teorije, violine in zborovskega petja, lastno stavbo – bila je glasbena šola s tradicijo in ugledom.

VACLAV_HUML_houslista.jpg

Vaclav Huml

Edina bistvena razlika je ta, da so imeli leta 1916 seveda večje število učencev in učiteljev kot dvajset let prej (120 učencev več in okrog deset učiteljev več). Predmeti poučevanja so bili v glavnem enaki. Leta 1916 so bili v primerjavi z letom 1896 na predmetnik dodani: skladbouka, torej kompozicija, deklamacija, mimika in timpani. Celo funkcije vodilnih oseb šole so ostale iste: ravnatelj, tajnik šole in nadzornica učenk (torej ne: nadzornica vseh učencev, ampak samo učenk).

x_Zlata_Gjungjenac2.jpg

Zlata Gjungjenac

Formalno gledano je moja teza pravilna in lahko rečemo. da je bil konservatorij Hrvaškega glasbenega zavoda de facto ustanovljen že v šolskem letu 1895/1896. A ko govorimo o šoli, je bolj kot sama organizacija, pomembna njena vsebina – torej kvaliteta pouka. Ta je v tem odlično postavljenem organizacijskem okvirju v dvajsetih letih do leta 1916 vse bolj napredoval. Vprašanje je, kdaj bi lahko glede kvalitete pouka določili začetek konservatorija. Mogoče je bil ta trenutek leta 1903, ko je v Zagreb prišel Vaclav Huml, kasneje slavni violinski pedagog in začetnik t. i. zagrebške violinske šole? Ampak imel je samo 23 let.

Leonija_Bruckl1.jpg

Leonija Brückl

Istega leta je začela poučevati učiteljica petja Leonija Brückl; njena učenka je bila kasneje v Ljubljani dobro znana sopranistka Zlata Gjungjenac. Dokazala sem torej, da moramo leto 1916 kot leto ustanovitve konservatorija razumeti s pridržkom, vendar pa pravega začetka pouka na konservatorijski osnovi zaenkrat ne moremo zanesljivo datirati.

cover.jpg

Primerjava konservatorijev v Zagrebu in Ljubljani kaže, da sta bila oba konservatorija v društvenih rokah le kratek čas preden jih je prevzela država: zagrebški samo štiri leta, do leta 1920, ljubljanski pa sedem let, do leta 1926. Primerjava nekaterih statističnih podatkov je zelo zanimiva: Zagreb je imel v času ustanovitve konservatorija tretjino več prebivalcev kot Ljubljana, pa vendar je na začetku konservatorij v tedaj mali Ljubljani imel dvakrat več učencev kot zagrebški. Torej je Ljubljana bila tedaj močnejše glasbeno-izobraževalno mesto.

74a47f36e19b8fee8e0b1bbbcc5188aa.jpg

Vatroslav Lisinski

Na koncu naj izpostavim še eno vprašanje. Ker sta zagrebški Glasbeni zavod in ljubljanska Glasbena matica imela glasbeno šolo dolga leta za eno od prioritetnih društvenih nalog, bi lahko domnevali, da bosta društvi vztrajali, da obdržita konservatorij pod svojim okriljem, vendar ni bilo tako. Obe društvi sta imeli v načrtu, da predata upravljanje svojih šol državi tedaj, ko se bosta razvili v konservatorij. Že leta 1851 je skladatelj Vatroslav Lisinski, kot šolani pravnik in član ravnateljstva, zapisal v statut zagrebškega Glasbenega društva, da skrbi za glasbeno šolo „dokler se ne oformi stalni narodni [torej državni] konservatorij“. Od tedaj je Zavod večkrat prosil vlado, da financira konservatorij, ampak zaman.”

Stavba_Filharmonične_družbe.jpg

Stavba Filharmonične družbe

(se nadaljuje)


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja