Na mednarodnem muzikološkem simpoziju v okviru 34. Slovenskih glasbenih dnevov je svoj pogled na razvoj glasbenega šolstva v Trstu, Gorici in severni Istri podala Luisa Antoni, dolgoletna sodelavka simpozijev in predavateljica o glasbenem dogajanju v zamejstvo s poudakom na Slovencih.
Dr. Luisa Antoni, foto Marijan Zlobec
Največji problem, s katerim se srečujemo tisti, ki obravnavamo zgodovino glasbe v Trstu in Gorici, je ta, da sta danes ti dve mesti v Italiji, torej v državi, ki jo loči meja s Slovenijo: tisto, kar je bilo do leta 1918 skupni kulturni in politični prostor, je bil po 2. svetovni vojni grobo razcepljen na dva dela. Čeprav je prisotnost meje danes manj opazna, zgodovinska raziskovanja glasbe v teh dveh državah (predvsem na italijanski strani) še vedno potekajo po vzporednih in vsekakor ne stičnih tirnicah.
Konservatorij Giuseppe Tartini v Trstu
Podobne težave se pojavljajo, ko se ukvarjamo z istrskim delom, s Koprom, Izolo in Piranom. To so mesta, ki stojijo ob Jadranskem morju in ki so s Trstom skupno dihala do leta 1918 in deloma tudi potem. Šele leta 1954 se je meja dokončno ustalila in se globoko zarezala v družinska življenja, v socialna življenja teritorija in v zgodovino samih mest. Za razumevanje zgodovine teh krajev je nujno potrebno, da jih obravnavamo kombinirano in upoštevamo močne vezi, ki so jih ti kraji imeli znotranjeslovenskim prostorom, z avstrijsko vlado in med njimi; vezi, ki sta jih imela torej Trst in Gorica s svojim naravnim zaledjem.
Po letu 1848 so se v večjih mestih avstroogrske monarhije začela ustanavljati številna društva (kulturna, gledališka, zborovska, športna in umetniška), ki so bila del političnega in nacionalnega boja za obstoj in/ali uveljavitev lastnih pravic. Vsaka nacionalna skupina se je, po eni strani, primerjala s sosedom in, po drugi, trdila svojo različnost od matične domovine: Italijan od Regno d’Italia, Slovenec od Kranjske in Nemec od Avstrije ali Nemčije. Ob rednih vajah in sestankih so ta društva propagandno prirejala različne pobude: koncerti, plesi, gledališke igre… V tem valu nacionalnega preporoda ima glasba pomembno vlogo, ker združuje posameznike tako socialno kot ideološko.
Giuseppe Radole
Pogled Luise Antoni danes sega na ves primorski prostor od Gorice in njenega zaledja do Trsta, Kopra, Pirana, Izolo in deloma Istro (slednja je še najmanj raziskana). V tem prostoru je pouk do leta 1918 potekal v treh jezikih: v nemščini (tj. uradni jezik), v italijanščini in slovenščini, ta dva jezika, ki sta bila za nemško govorečo vlado enakovredna oz. enako moteča. Po prvi svetovni vojni pa se je v tem prostoru uveljavljala predvsem italijanščina. To soočanje različnih kultur je ustvarilo izredno bogato iskrivo vzdušje: vsaka skupina se je hotela predstavljati pred drugimi v najboljši luči. Prava beseda, da pravilno označimo dogajanje, je civilno tekmovanje.
Glasbeno šolanje
Glasbeno šolanje je bilo možno v javnih šolskih inštitucijah in v zasebnih.
Koper
Glasba je bila običajno del predmetnika srednješolskih ustanov in pomemben del tako gimnazijskega kot učiteljskega študija. Na srednjih šolah so poučevali teoretične predmete, inštrumente in petje. Kdor je želel doseči srednješolsko stopnjo, je imel možnost, da se vpiše na dve različni ustanovi: na učiteljišče, kjer so se šolali bodoči učitelji, ali na gimnazijo.
Na Primorskem so obstajale štiri javne šole, ki so omogočale glasbeno usposabljanje, in sicer a) moško italijansko in slovansko učiteljišče v Kopru, b) goriško žensko učiteljišče in c) in d) gimnaziji v Kopru in Pazinu.
Pazin
Podatki pričajo, da so na koprski gimnaziji, ki je bila ustanovljena leta 1814, poučevali glasbo, in sicer petje in violino (od leta 1838 naprej). Koprska gimnazija je dala najvidnejše predstavnike istrske kulture in je šolala predvsem italijanske istrske patriote.
Radole navaja učitelje glasbe na koprski gimnaziji: Francesco Petronio (1863-1874), Giuseppe Czastka (1874-1883), Carlo Fuchs (1886), Giorgio Giorgieri (1891 -1893), Antonio Decleva (1895-1897), Giovanni Luigi Sokoll (1897-1909), Roberto Catolla (1909-1910), Marcello Bombig (1913- 1914) in Francesco Saverio de Tevini (1914-1919). Zanimiva je ugotovitev, da so nekatera imena prisotna tudi v tržaški zgodovini glasbe, vsi pa so istočasno poučevali tudi na koprskem učiteljišču.
Saša Šantel
Po letu 1919 v gimnazijskem predmetniku ni bilo več pouka glasbe. V Pazinu je bila nemška gimnazija ustanovljena leta 1836, leta 1873 je prerasla v Staats- Obergymnasium zu Mitterburg, leta 1899 so odprli hrvaški oddelek. To je izzvalo protest italijanskih predstavnikov, zato so istega leta ustanovili tudi italijansko gimnazijo. Njen prvi ravnatelj je bil oče Luigija Dallapiccole. Na pazinski hrvaški gimnaziji so se šolali slovenski in hrvaški dijaki (med njimi tudi Danilo Švara), pouk glasbe je bil obvezni predmet.
Danilo Švara
O tem priča Saša Šantel, ki je na koprskem učiteljišču delal eno leto, zatem pa odšel na gimnazijo v Pazin in tam poučeval kar enajst let, vse do leta 1918. Njegova predmeta sta bila risanje in glasba. Takole se Šantel spominja svoje pazinske izkušnje: „Med višjegimnazijci sem izbral najboljše pevce, s katerimi smo peli moške zbore. Za cerkveno petje sem pa sestavil deški mešani zbor, ki se mi je posebno priljubil, vendar sem zanj moral prirediti ili komponirati vse komade sam.“
Učiteljišča so se ustanavljala po letu 1869 ob reorganizaciji avstroogrskega šolstva, podatke imamo o učiteljiščih v Ljubljani, Mariboru, Celovcu, Trstu, Kopru in Gorici. Na učiteljiščih so se šolali bodoči učitelji, ki so imeli, skupaj z duhovništvom, pomemben delež pri utrjevanju narodne zavesti.
Trst:
1864-1875 Italijansko moško učiteljišče
1872-1881 Italijansko žensko učiteljišče
Gorica:
1870-1875 Dvojezično učiteljišče (It-nemško + slo-nemško)
1875 so ga spremenili v žensko
Koper:
1872 italijansko moško učiteljišče
1875 + slovenske in hrvaška sekcija
Kastav:
1907 hrvaško učiteljišče
Trgovski dom v Gorici
Gorica:
1909 edino popolnoma slovensko učiteljišče
Ivan Grbec
Z odlokom leta 1875 so moški slovenski učiteljišči prenesli iz Trsta in Gorice v Koper, kjer je bilo odslej edino moško učiteljišče za celo Avstrijsko primorje. Po letu 1882 je nova okrožnica še dodatno podkrepila prisotnost glasbe v šolskem kurikulumu. Leta 1907 so hrvaški del izselili v Kastav, slovenski del pa je bil leta 1909 premeščen v Gorico, kjer je bilo edino učiteljišče za slovenske bodoče učitelje. Premestitev koprskega oddelka v Gorico je bila posledica dijaške stavke, kjer sta imela levji delež Ivan Grbec in Srečko Kumar.
Srečko Kumar
Na koprskem učiteljišču je glasbeni pouk vključeval petje, igranje orgel, klavirja in violine, učni jezik za te predmete je bila nemščina, ki je bila tudi uradni jezik učiteljišča. Glasbo so poučevali profesorji, ki so učili tudi na gimnaziji. Ob državnih praznikih so učiteljiščniki pripravljali kulturno- glasbene programe.
Otakar Ševčik
Leta 1906 so ustanovili „Glazbeno društvo Zvezda v Kopru“, ki je vključevalo tako učiteljiščnike kot slovanske državne uslužbence, verjetno tudi tamburaško skupino. Med ustanovnimi člani je bil tudi Fran Gulič, violinist, ki se je šolal najprej pri Arturu Vramu v Trstu in nato pri Ševčíku v Pragi. Tržaška prefektura mu je z dekretom l. 1930 ime poitalijančila v Franco Gulli in tako se je predstavljal vse do smrti leta 1973. Bil je tudi član Orkestra tržaške Glasbene matice, o čemer priča fotografija orkestra na strehi Narodnega doma iz leta 1919.
Ivan Kiferle
Na koprskem učiteljišču se je na slovenskem oddelku izšolalo več kot 400 dijakov, nekateri med njimi so se izključno posvetili glasbi: Ivan Kiferle (1856-1943), Hrabroslav Volarič (1863-1895), Ivan Kuret (1863-1914), Alojz Šonc (1872-1957), Rihard Orel (1881-1966), Franc Venturini (1882-1952), Srečko Kumar (1888-1954), Ivan Grbec (1889-1966) in Adolf Gröbmig (1891-1969).
Ivan Kuret
Zasebno šolanje in glasbene ustanove Koper, Piran, Izola:
Leta 1851 je Luigi Gravisi napisal članek Proposta di un regolamento per gli istituti di musica di Capodistria (Predlog pravil za glasbene ustanove v Kopru), članek je izšel v Il popolano dell’Istria (marca in maja 1851). V njem Gravisi ugotavlja, da obstaja združenje amaterskih glasbenikov, vendar je ta skupina bolj primerna za nastopanje na prostem. Meni tudi, da je potrebno ustanoviti javno glasbeno ustanovo, ki bo poskrbela za potrebe mesta. Predlaga pravilnik in ustanovitev Filharmonične družbe, ki bi nadzorovala šolskemu delovanju. Oblikovali bi se – pod fiharmoničnim nadzorom – dve skupini: orkester in godba.
Pihalni orkester Koper
V mapi, datirani 18.4.1853, je predlog pravil mestne glasbene šole. Iniciativni odbor (ki so ga sestavljali Giovanni de Manzini, Cristoforo Belli in Giovanni Genzo) je leta 1865 začel z aktivnostmi za ustanovitev družbe, statut je potrjen 21.9.1865 Učitelja glasbe so iskali z javnim razpisom. Njegove zadolžitev so bile: skrbeti za glasbene priredbe, napisati vsaj tri avtorske skladbe na leto (Ork, zbor in godba), kot organist mora spremljati na orglah praznične obrede. Imel je zadolžitve do filharmonične družbe (orkester in zbor), do občine (godba) in cerkve (orgle in pevski zbor).
Seznam maestrov do prve svetovne vojne
Giuseppe Czastka (1865-1874)
Angelo Montanari (1874-1876)
Pietro Bianchini (december 1876-november 1877)
Gaetano Montanari ((1877-1881?)
Francesco Caretti (1883-1887)
Giorgio Giorgieri (1888 -1893)
Filippo Manara (1893-1900)
Roberto Catolla (1902-1913?)
Giuseppe Mariotti (1.4.1905-sredina 1912)
Antonio Polento (1913-1915) (Musica Maestro!)
Šestdeseta leta 19. stoletja: Ustanavljala so se filharmonična društva
(Koper, 1865: Società filarmonica; Piran, neznano leto: Società filarmonica; Piran, 1878: Società filarmonico-drammatica).
1887: V Izoli je bilo ustanovljeno društvo Società filarmonica Alieto.
1906: Ustanovitev Glasbenega društva Zvezda v Kopru. Društvo slovanskih državnih uslužbencev je bilo vezano na delovanje slovanskega oddelka koprskega učiteljišča in z njim povezane šolske pripravnice. Med ustanovnimi člani je bil tudi Fran Gulič. Verjetno je delovalo med letoma 1906 in 1909, ko se je učiteljišče preselilo v Gorico.
Gorica
S podobnimi težavami so se srečali tudi v Gorici: mestni veljaki so želeli usposobiti orkester, godbo in druge ansamble, da bi delovali v sklopu mesta. 14.1.1823 so se predstavniki meščanstva zbrali in sestavili satut za Società degli amici filarmonici. Ustanovi se tako šola, ki deluje do cca l. 1830 cca 1835 Antonio Gracco (1795-1881) ustanovi novo glasbeno šolo, ki bo kmalu prenehala zaradi dolgov. Čeh Procopio Frinta (1803-?) da spodbudo za ponovno ustanovitev mestne glasbene šole 29.1.1842 je datum odloka o ustanovitvi šole 1.9.1842 Franz Xaver Kubik je glavni učitelj, Čeh Johann Schreiber postane pomožni mestni učitelj.
Pri ustanavljanju samostojnega slovenskega glasbenega šolstva so se, tako na Tržaškem kot na Goriškem, zgledovali po ljubljanski Glasbeni matici. Kljub temu, da je bil Trst pomembnejše in bolj razgibano mesto kot Gorica, je ta najprej ustanovila svojo šolo.
Dr. Henrik Tuma
Goričani so ustanovili Pevsko in glasbeno društvo, med ustanovnimi člani je bil tudi dr. Henrik Tuma, ki se dogajanja spominja takole:
»V Gorici je bil majhen pevski zbor v Čitalnici pod vodstvom marljivega vadničnega učitelja Mercine […] Ker mi je boljše petje manjkalo, sem nameraval ustanoviti v Gorici reprezentativen pevski zbor s šolo. Dalj časa sem okleval zaradi učitelja Mercine, ki je s pravo ljubeznijo vzdrževal svoj mali čitalniški zbor. V začetku leta 1900 je bilo društvo končno ustanovljeno. Bil sem mu predsednik do leta 1908. Njegovo ustanovitev so poleg Mercine tudi moji politični nasprotniki smatrali za razdiranje njihove kulturne organizacije. Dolgo časa so prireditve Pevskega in glasbenega društva bojkotirali.«
Glasbenik Franc Stele
V Tumovih spominih je zabeleženo takole: »Prvi pevovodja je bil moj nekdanji sopevec v ljubljanski stolni cerkvi pod Foersterjem, Franc Stelé, pozneje pevovodja Lire v Kamniku in sam izboren tenorist […]. Žal smo Steleta prezgodaj izgubili. Po njegovem odhodu sem ustanovil tudi ženski zbor […]. Za pevovodjo smo pridobili izšolanega konservatorista iz Prage, Michla, ki je bil pozneje koncertni mojster pri Glasbeni matici v Ljubljani. Bil je izboren dirigent orkestra in solo fagotist, a manj dober zborovski dirigent. Pri društvu smo otvorili tudi pevsko in glasbeno šolo, ki je dajala izboren naraščaj. Člani pevskega zbora so bili med drugimi znani tenorist Rijavec in muzika Neffat in Bravničar. Pevsko in glasbeno društvo je bilo pač prvo za ljubljansko Glasbeno matico na Slovenskem.«
Kot poroča Tatjana Gregorič, je 13. marca leta 1908 Pevsko in glasbeno društvo uradno postalo podružnica ljubljanske Glasbene matice.
Trst
Narodni dom v Trstu
Ekonomski razvoj Trsta je spodbudil demografsko rast: poznavanje glasbe in njeno izvajanje sta postali neobhodno potreben element dobre meščanske vzgoje. Razvile so se številne šole petja, klavirja, violine in kitare. Po navadi so bile namenjene sinovom in hčeram dobrostoječih meščanskih družin. Občinska uprava pa je spodbujala glasbeno šolanje za sinove revnejših družin in prav te šole so odprle vrata ustanovitvi glasbenega Konservatorija. V Evropi in takratnem civiliziranem svetu je bil Trst napredno politično in kulturno ozaveščeno mesto. Sem se ni priseljevala le nekvalificirana delovna sila, temveč tudi intelektualci in umetniki.
James Joyce
Za Trst se je leta 1904 odločil James Joyce, štiri leta pozneje tudi sveže poročeni Emil Adamič z ženo. Skratka mesto, ki je bilo takrat najpomembnejše avstroogrsko pristanišče, je cvetelo v ekonomskem in kulturnem pogledu. Razvilo se je živahno glasbeno življenje z bogato koncertno dejavnostjo solistov, dirigentov, inštrumentalnih skupin, zborov, godb in tudi telovadnih društev, vsa ta združenja so bila za vse tri narodnostne skupine pomemben agregacijski dejavnik.
Italo Svevo
Veliko je zapisov o t.i. Musicieren, o glasbenih srečanjih, na katerih so se ob profesionalcih izkazali tudi domači člani uglednih družin (npr. doma pri Venezianijevih, tj. doma pri Italu Svevu, pri baronu Rodolfu Parisiju, pri družinah Ralli, Hummel, Bazzoni, Glanzman, Brunner, Oblasser, Pollitzer, Schott in Randegger). Sam Italo Svevo, pravzaprav vsa njegova družina je doma muzicirala ob prisotnosti prijateljev, med katerimi je bil tudi James Joyce. Najbolj raziskana zapuščina je italijanska.
Seznam italijanskih in nemških glasbenih šol na Tržaškem
1560: Stolna cerkev Sv. Justa, dokument, v katerem je zapisano, da je imel stolni Kapellmeister dolžnost, da uči mladino.
19. stoletje: Številne zasebne glasbene šole, občinski Ricreatori in Salezijanski oratorij, šola patra Giuseppeja Cervellinija.
1817: Pevska šola za potrebe krajevnega opernega gledališča, kjer je učil Giuseppe Farinelli.
1822-1825: Alessandro Scaramelli, violinist in ustanovitelj šole, na kateri so učili violino, violončelo, kontrabas, flavto, oboo, klarinet, kitaro, klavir, petje in kontrapunkt.
1830: Ferdinand Karl Lickl, pianist, skladatelj in pedagog, ki se je z Dunaja preselil v Trst; najvidnejša osebnost tega obdobja, pri njem se je učila tudi mala Anna Weiss, mama Ferruccia Busonija.
1838-ok. 1843: Eduard Jaell, šola za violino, violončelo in klavir.
1843-1915: Šola za zborovsko petje za mlade, ki izhajajo iz Inštituta za uboge, deluje po metodi wilhem. Šolo sta vodila Francesco Dall’Ongaro in Francesco Sinico. Uspeh tega poučevanja je prispeval k temu, da se je projekt razširil tudi na druge osnovne šole. (Pouk v nemščini je polagoma prešel v italijanščino.)
1849-1915: Šola akademskega in cerkvenega petja, vodja Luigi Ricci.
1858: Glasbeno društvo, ki ga je vodil violinist Julius Heller, leta 1859 se je preimenovalo v Schillerverein.
1859: Pevska šola, vodja Francesco Zingherle.
1863-1869: Kompozicijska šola, vodja Luigi Vincenzo Sandri.
1887-1940: Glasbeni licej, vodja Arturo Vram, ki je učil po Ševčíkovi violinski metodi. Šola je štela približno 100 učencev. Šola flavte, vodja Antonio Rossetti. Klavirska šola, vodja Ernesto Luzzato. Klavirska šola, vodja Emilio Russi.
1903-1913: Primo liceo musicale di Trieste, ki ga je vodil Roberto Catolla (njegovo ime je tudi med učitelji koprske gimnazije in učiteljišča) in se je leta 1913 združil s konservatorijem Tartini.
1903: Konservatorij, ki se je poimenoval (ob dovoljenju piranske občine) po Giuseppeju Tartiniju, prvi direktor je bil Filippo Manara (leta 1913 je štel 600 učencev).
1904-1932: Tržaški konservatorij (leta 1904 se je del profesorjev ločil od Konservatorija Tartini, leta 1932 sta se ustanovi spet združili), vodil ga je Gialdino Gialdini (leta 1913 je imel približno 200 učencev). Na tržaški konservatorij je zahajalo več slovenskih glasbenikov: Mirko Polič, Emil Adamič, Vasilij Mirk idr.
1924: Tržaška glasbena akademija, ustanovil jo je Franco Gulli (Fran Gulič). Njegovo ime je tudi med ustanovnimi člani Društva Zvezda v Kopru.
1958: Konservatorij Giuseppe Tartini je postal javna glasbena šola.
Konservatorij Giuseppe Tartini v Trstu
Leta 1896 je v Trstu italijansko meščanstvo hotelo ustanoviti glasbeni konservatorij, leta 1901 je Dunaj zavrnil prošnjo. Za glasbeno šolo se je angažiral odv. Felice Venezian, ki je imel podporo poslancev Attilio Hortis, Felice Bennati e Leopoldo Mauroner. Dunajska vlada je dovolila ustanovitev le, če bodo bodoči uslužbenci avstrijski državljani (odlok 17.6.1903).
Konservatorij so poimenovali po Giuseppeju Tartiniju, ker so mnogim ostala v spominu množična odmevna praznovanja ob postavitvi Tartinijevega kipa v Piranu (182 vpisanih).
Tartinijev spomenik v Piranu
Med vodilnimi glasbeniki, ki so se angažirali za tržaški Konservatorij je bil Filippo Manara (rojen v Imoli 1869), diplomiral je v Bologni in se nato odpravil v Split in Novigrad ter v Koper. Leta 1900 se preseli v Trst, kjer je postal – med drugim – tudi glasbeni kritik krajevnega časopisa Il Piccolo.
1903-1913: Primo liceo musicale di Trieste, ki ga je vodil Roberto Catolla (njegovo ime je tudi med učitelji koprske gimnazije in učiteljišča) in se je leta 1913 združil s konservatorijem Tartini.
1903: Konservatorij, ki se je poimenoval (ob dovoljenju piranske občine) po Giuseppeju Tartiniju, prvi direktor je bil Filippo Manara (leta 1913 je štel 600 učencev).
1904-1932: Tržaški konservatorij (leta 1904 se je del profesorjev ločil od Konservatorija Tartini, leta 1932 sta se ustanovi spet združili), vodil ga je Gialdino Gialdini (leta 1913 je imel približno 200 učencev).
Mirko Polič
Na tržaški konservatorij je zahajalo več slovenskih glasbenikov:
Mirko Polič, Emil Adamič, Vasilij Mirk, Josip Mandič idr.
Eden pomembenjših glasbenikov tega obdobja je bil Avgust Jancovich. Bil je nedvomno izreden glasbenik, ki sodi isto v glasbeno družino kot pevki Mileva Pertot in pred kratkim preminula Nora Jancovich.
Josip Mandič
Avgust ali Augusto Jancovich se je rodil v Trstu 26 (ali 28.) februarja 1878, njegov oče Stefano Jancovich je bil hornist, ki se je v Trst priselil iz Istambula leta 1870 (ali 1871), da bi bil prvi rog tržaškega orkestra. Avgust je študiral pri Albertu Castelliju in začel nastopati zelo zgodaj. V prvih desetletjih 20. stoletja je bil nedvomno najboljši tržaški violinist, ki je žel priznanja številnih skladateljev, med drugim pri Riccardu Zandonaiu in Richardu Straussu, ta je menda postavil kot pogoj za izvedbo svojih del Tod und Verklarung in Don Juan, da je orkester pripravil Jancovich.
Koncert Augusta Jancovicha
Domnevamo, da je bil koncertni mojster, ko je tržaškemu orkestru dirigiral Gustav Mahler. Deloval je kot solist, predvsem pa v komornih zasedbah. V Tržaškem kvartetu in v duu z Eusebiem Currelichem. Kritike opisujejo njegovo igranje kot toplo, domiselno, tehnično dovršeno. Bil je Konzertmeister orkestra tržaškega gledališča Verdi in profesor na konservatoriju. Oktobra 1918 je nastopil kot Konzertmeister dunajskega Konzertvereina. Seveda nas zanima predvsem slovensko šolstvo oz. slovanski del. Poimenovali so se Slavjani, saj so v tem obdobju v Trstu delovale različne slovanske skupine: Srbi, Hrvati, tudi Rusi in Čehi. Takoj za Gorico je tudi Trst dobil slovensko samostojno glasbeno šolo, ki je imela svoj sedež v Narodnem domu.
Vasilij Mirk
Leta 1908 je bil Vasilij Mirk naključno pri nastajanju zbora, iz katerega se je pozneje, ob organizacijskem spodbujanju Karla Mahkote, ki je od leta 1908 do leta 1919 učil v Trstu, razvila tržaška podružnica Glasbene matice. Mirk izčrpno opisuje dogajanje: »Vladalo je mrtvilo, ki ga je prekinila le kakšna manjša skupina pevcev. Nima pomena razpravljati o vzrokih. … Vesti o pevskih uspehih in napredovanju Glasbene Matice v Ljubljani in Pevskega in glasbenega društva v Gorici (vodja Josip Michl), novi duh, ki so ga tiho, a učinkovito širili “Novi akordi”, ter narodna samozavest, ki se je bila medtem ukoreninila pri tržaških Slovencih, so vzdramili nekatere bivše pevce Slovanskega pevskega društva, ki so bili tudi člani tržaškega Sokola. Zbudila se jim je želja po petju in skupno z nekaterimi novimi Sokoli – pevci so sklenili ustanoviti pevski odsek v okviru Sokola. Bilo je ravno koncem poletja 1908, ko so me naprosili, naj jih naučim par moških zborov za neko sokolovsko prireditev. […] Slučajno pa je bil tedaj imenovan za učitelja v Trstu Karel Mahkota, ki je prevzel vodstvo sokolovskega pevskega zbora in ga tekom prvega leta razširil v mešani zbor.«
Ta podatek potrjuje tudi Fortunat Mikuletič, ki piše, da “… se je leta 1908 osnoval moški zbor pri tržaškem Sokolu pod vodstvom skladatelja Vasilija Mirka. Kmalu po prvem nastopu tega zbora pa je moral Mirk, ki je bil še študent, oditi na svoje študije v Gradec”. 29.10.1909 je na občnem zboru sedel tudi Matej Hubad.
Po letu 1920 in sežigih Narodnega in Trgovskega doma v Trstu in Gorici, kjer sta glasbeni šoli zgubili imetje in arhive, so začeli fašistični pritiski naraščati. Fašističnemu dvajsetletju je Glasbena matica kljubovala in premaknila pouk v zasebne domove ter na razne društvene sedeže.
Josip Rijavec
Odvetnik Mikuletič (1888-1965) je bil, podobno kot Mirk, član Akademskega društva Balkan, katerega je po drugi svetovni vojni skušal znova obuditi; ob petdesetletnici društva je uredil, izdal in verjetno tudi sam napisal spominsko brošuro 50 let Slovenskega akademskega društva Balkan v Trstu (Trst, 1957). Po drugi svetovni vojni je bil predsednik Glasbene matice.
Leta 1920 je Srečko Kumar ustanovil zasebno glasbeno šolo v Škednju pri Trstu. V istem obdobju sta z Ivanom Grbcem prirejala otroške igre z glasbo. Leta 1922 je na Tržaškem nastal pevski zbor Zveze jugoslovanskih učiteljskih društev v Italiji (UPZ). Ustanovil ga je Kumar, ob podpori Josipa Ribičiča in Ivana Grbca, nekdanjih sošolcev na koprskem učiteljišču. Zbor je štel okrog 120 članov in do leta 1926 je pogosto koncertiral tudi po Italiji. Z njimi je kot solist nastopal tudi tenorist mednarodnega slovesa, Josip Rijavec. V Trstu je bila leta 1927 Glasbena matica razpuščena. V teh letih je vladal kulturni in glasbeni molk za vse tiste, ki so govorili drugačni jezik od italijanščine, kdor je želel nadaljevati, je moral pozabiti na slovenščino in se odreči večkulturni realnosti.
Vito Timmel – Požig Balkana (Narodnega doma), hrani Muzej Revoltella v Trstu
Celotna Primorska in njeno glavno mesto Trst sta se ponujala kot zanimiva delavnica medkulturnosti in večkultunosti… Tako kot italijanski zagnani iredentisti bi lahko tudi slovensko tržaško meščanstvo doseglo ustanovitev slovanskega ali slovenskega javnega glasbenega šolanja, če ne bi fašistično stopnjevanje terorja presekalo vse možne glasbene poti za ne-italijansko govoreče glasbenike: večina intelektualcev se je izselila v Jugoslavijo in mnogi se niso več vrnili niti po 2. svetovni vojni, čeprav so izrazili to željo (npr. Vasilij Mirk). Tisti, ki so tu ostali, so se morali odločiti ali za neupirajočo se asimilacijo (npr. Franco Gulli) ali za nemi upor (npr. Josip Merku, oče skladatelja in intelektualca, Prešernovega nagrajenca Pavleta Merkuja).
Čeprav je že desetletja predvidena slovenska sekcija tržaškega konservatorija, je še vedno samo na papirju in je verjetno danes že zastarela zahteva, saj imajo mladi glasbeniki možnost za šolanje ali izpopolnjevanje po vsem svetu.
(se nadaljuje)