Na 34. Slovenskih glasbenih dnevih je običaj predstaviti slovenski samospev. Tokrat so se odočili za panoramo več pevcev in pevk ter celo otroških glasov iz Pevske šole Glasbene matice.
Emilia Štembal, vse fotografije Marijan Zlobec
V programskem smislu je to neke vrste koncert slovenskega samospeva kot šolski nastop, na katerem se predstavi nekdo iz neke šole, ocenjujeta pa ga njegova profesorica ali profesor.
Elizabeta Čebular
Ta pristop ni ravno koncertno festivalski, ko bi bolj pričakovali en nastop na najvišji koncertni ravni.
Rok Ferenčak
Tega skorajda ni več in smo daleč stran od tistega obdobja, ko so slovenski samospev predstavljali Anton Dermota, Marjana Lipovšek, Bernarda Fink, Marcos Fink, Ana Pusar Jerič, Jurij Reja, sedaj Matjaž Robavs ali Theresa Plut…
Tilen Udovič
Padec kvalitete, pevske ravni in študijskega interesa na ravni samospeva ni identičen z veliko večjim zanimanjem za opero ali operno petje med našimi pevci. Upajo na opero kot mednarodno pot do pevskega uspeha ? Vsekakor je danes za vsak uspeh potrebno garanje, še posebej, ker je medijsko zanimanje, na primer že nacionalne televizije, za to zvrst kulture, pa tudi radia, tako rekoč propadlo. Za vsakim tujcem, ki pride v Ljubljano, teče televizija s svojimi novinarkami, kot da bi lovili zlatega zajca.
Jaka Mihelač
Tuji pevci, zlasti iz nemškega glasbenega in jezikovnega bazena, jemljejo samospev kot najvišjo glasbeno in umetniško kvaliteto, pri slovenskih pa ni čisto tako. Velikokrat gre v koncertnih programih za kombinacije, tokrat pa seveda ne.
Lovro Kotnik
Preseneča le nekaj sodobnih samospevov na nocojšnjem koncertu in njihova nemodernost (Katarina Pustinek Rakar, Izak Hudnik) v interpretaciji sopranistke Anee Mercedes Anžlovar. Pevka sicer študira na Dunaju, a naredi vtis, kot da se z besedilom ne identificira dovolj poglobljeno ali doživeto.
Anea Mercedes Anžlovar
Drugi najmlajši skladatelj je bil komaj Pavle Merku s Kosovelovimi soneti v interpretaciji baritonista Jake Mihelača. Skladateljev bolj ekspresionistični stil ni ostal brez tiste angažiranosti, ki bi jo še kako potreboval naš čas: malo jih čuti dostojanstvo življenja. Pevec je na koncu zašel v pričakovani patos in tako poudaril vsebino petega na bolj dramski način (kot ga ves večer tako rekoč ni bilo).
Jaka Mihelač
Urška Plešivčnik
Pri Urški Plešivčnik s Koroškega deželnega konservatorija v Celovcu s tremi samospevi Ipavca, Škerjanca in Lipovška sem pogrešal celovito prezenco, brez posameznih odsekov ali verzov, kjer njena dikcija nenadoma popusti in postane domala nerazumljiva. Ima pa zgledne višine.
Neža Vasle
Sopranistka Neža Vasle si je izbrala samospeve Zorka Prelovca in Antona Lajovica, čas in stil pozne romantike, ki ji omogoča večji izrazni razpon in hkrati samozavest, pri samem glasu pa še pričakujem večjo zrelost.
Rok Ferenčak
Tenorist Rok Ferenčak nekako vzpostavlja vez z Antonom Dermoto, tako po izboru samospevov Benjamina Ipavca (Mak žari, Ciganka Marija) in Hrabroslava Volariča (Oj rožmarin). Ferenčak ima veliko perspektivo tako na področju samospeva kot lirskih tenorskih opernih vlog, a bo za to potreboval malo drugačen pristop in vokalni nastavek, vsekakor bolj odprto in manj grlo stiskajoče petje, zlasti v nekaterih končnicah.
Tilen Udovič
Baritonista Tilen Udovič in Lovro Kotnik sta s Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Izbrala sta si po dva samospeva; Udovič Lajovica in Gerbiča, Kotnik Simonitija in Gerbiča (Kam ? po Prešernu). Pri baritonistih je načeloma možno pričakovati še ves razvoj, a bo odvisno od končnega cilja, tako kot smo slišali zadnji verz v pesmi same pevke in avtorice Anee Mercedes Anžlovar: Kaj žene človeka naprej ?
Na koncu vsi na odru
Žene ga lastna nadarjenost, volja in pripravljenost, da uresniči svoje talente in jih izrazi na najbolj samosvoj in human način.
Pianist Tadej Podobnik je svojo spremljevalno nalogo opravil zgledno
Srečko Kosovel je v nekem verzu zapisal: Šolati človeka v sebi, to je vse.
Marijan Zlobec