Slovenski glasbeni dnevi poskrbijo še za glasbeno publicistiko. Ob obveznih knjigah vsakoletnih referatov z mednarodnega muzikološkega simpozija – letos je izšla knjiga z naslovom Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju, smo danes bili na predstavitvi najnovejše knjige Založbe Obzorja. Pisatelj Ivan Sivec je napisal knjigo o skladatelju, zborovodji, pedagogu, glasbenem organizatorju, uredniku (Grlica, Naši zbori) Radovanu Gobcu v počastitev ali spomi na 110. obletnico njegovega rojstva.
Dejan, Janja in Veljko Gobec, Ivan Sivec, Nevenka Richter Peče in Darko Brlek, vse fotografije Marijan Zlobec
Ko sem pred dnevi omenil, da so nekateri skladatelji kar naprej na programih in da nekateri ne niti dvajset, trideset let, bi veljalo dodati, da ravno Gobec ni dočakal svoje predstavitve ali kake izvedbe na Slovenskih glasbenih dnevih, čeprav je napisal nad tisoč del in je, kot smo videli objavljeno anekdoto, imel dan za izgubljen, če ni kaj novega ustvaril.
Ivan Sivec je dobil najnovejši izbor Avsenikovih skladb
Ivan Sivec je doslej napisal 153 knjig in je premagal Franceta Bevka, ki jih je samo 124.
Naslovnica knjige
Pri pisanju knjige o Radovanu Gobcu, h kateri ga je povabil Gobčev sin Mitja, je imel na voljo ogromno gradiva, saj je skladatelj pisal dnevnike o svojem delu, prav tako je ohranil podrobne podatke o vseh skladbah, izvedbah, zbiral odmeve, skratka bil zelo urejen človek z ogromno energijo.
Urednica Založbe Obzorja in knjige Nevenka Richter Peče
Knjga ima naslov Radovan Gobec Mati Slovenija, tvoji smo sinovi…, kar ponazarja Gobčevo globoko pripadost slovenskemu narodu, slovenski kulturi, stoletni tradiciji in vsemu, kar je skozi šestdesetletno ustvarjanje spoznaval.
Radovan Gobec je šel skozi različna ustvarjalna obdobja, pri čemer še ostaja odprta glasbena in profesionalna uprizoritev njegove najbolj znane operete Planinska roža iz leta 1937.
Darko Brlek napovedal uprizoritev Gobčeve operete Planinska roža v Mariboru
Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek je na koncu predstavitve omenil, da pripravlajo leta 2021 v Mariboru njeno uprizoritev na velikem odru, hkrati pa bo na Slovenskih glasbenih dnevih potekal muzikološki simpozij. Če pogledam dosedanje vsebine simpozijev, opereti na Slovenskem, kaj šele slovenski izvirni opereti, niso namenili kakšnega opaznejšega prostora in časa. Ponavadi se vedno konča z antagonizmom med Slavkom Ostercem in Lucijanom Marijo Škerjancem, ob tem da se zamolči Osterčev sifilis in Škerjančevo kolaboracijo, da ga je po vojni komajda rešil njegov mladostni prijatelj Josip Vidmar; da smo Slovenci imeli opereto, pa skorajda ne vemo.
Radovan Gobec je še vedno najbolj znan kot skladatelj nekaterih danes že ponarodelih partizanskih pesmi, ki jih je najraje izvajal njegov Partizanski pevski zbor, pa seveda še mnogi drugi.
Ivan Sivec
Med njimi je Pesem o svobodi, ki velja nasploh za najlepšo slovensko zborovsko pesem. Ima pa še to srečo, da je bilo sedaj potrebno spremeniti le nekaj besed, da jo pojejo spet vsi. V njej je tudi verz Mati Slovenija, tvoji smo sinovi. Prav gotovo bi bila pesem s svojo oziroma Gobčevo melodijo lahko postala slovenska državna himna in bi bil z njo zadovoljen celo pisatelj Boris Pahor, ki ima pripombe na Zdravljico, češ da v njej opevamo druge narode, ne pa slovenskega, torej sebe.
Kot poznate pesem, pa boj še ni končan, kar se da razumeti bolj metaforično razvojno, za slovenstvo perspektivno, s končnim ciljem večno naj živi svoboda in naša nam Slovenija. Kot se zdi vse skupaj agitpropovsko, pa ostaja polpretekla zgodovina, v kateri je zborovstvo odigravalo pomembno kulturno, kulturno-politično, manifestativno, mednarodno (številna gostovanja in nastopi), ustvarjalno in poustvarjalno funkcijo.
Radovan Gobec (1909 – 1995), foto Wikipedija
Radovan Gobec v tem kontekstu verjetno še ni povsem raziskan, če pomislimo na njegovo desetletno organiziranje in vodeje Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, povojnega (od 1946 do 1957) vodenja obujenega Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič, v programe katerega je vključeval ljudsko izročilo in obdelave ljudskih pesmi Franceta Marolta, Matije Tomca, pa svoje pesmi. Tu je še vodenje Ljubljanskega festivala. Ogromna je bila njegova dejavnost s Partizanskim pevskim zborom, ki ga je vodil kar 28 let – med 1953 in 1981. Delno je resda služil tudi v politične ali propagandno politične in slavnostne namene (nastopi ob obiskih predsednika Tita in drugih državnikov v Sloveniji, celo v Postojnski jami), ob pogrebu Edvarda Kardelja…
Radovan Gobec
Gobec je na primer organiziral velik slavnostni koncert ob dvajseti obletnici priključitve Primorske k Jugoslaviji v Novi Gorici leta 1967, ko je bil slavnostni govornik Edvard Kardelj in je na slovesnosti ob prisotnosti sto tisoč ljudi nastopil moški zbor s 500 pevci iz vse Primorske in iz zamejstva. Tam so prvič zapeli Vstajenje Primorske. Nova Gorica po tem dogodku česa podobnega ni več dočakala. Več časa ko imamo svobodno državo, bolj se te svobode bojimo, bi primerjalno lahko rekli.
Ivan Sivec je na predstavitvi omenil, da Gobec sploh ni Gobec, ampak Gubec in da ga rodovnik pripelje do znamenitega upornika Matije Gubca. Koliko je to res, pa ni povsem pojasnjeno.
Pri Radovanu Gobcu je bilo poudarjeno, da se je sicer kot skladatelj in človek spreminjal, da pa ima v vsakem svojem obdobju ustvarjalne viške.
Prav tako smo slišali, da je svoje pevske vaje rad začel s kakšno šalo ali anekdoto, še posebno na svoj račun in pripravil pevce v dobro razpoloženje. Druga posebnost je bila, da je z lahkoto ustvarjal; takoj ko je sedel za klavir, je začel dobivati navdih.
Radovan Gobec
Gobec je ohranil ogromno zapuščino, med drugim zelo veliko fotografij in je bilo zelo težko izbirati, kaj dati v knjigo.
Zahvala Dejana Gobca
Radovan Gobec je bil dvakrat poročen; s prvo ženo je imel enega sina, z drugo pa dva in še hčerko. Večinoma so na današnjo predstavitev v Viteško dvorano Križank prišli.
Gobčev sorodnik je tudi Joco Žnidaršič
O Gobcu nismo slišali kaj kritičnega, na primer tega, da je bil do slovenske glasbene avantgarde zelo odklonilno nastrojen, ali pa jo je želel celo zavirati ali utišati. O tem bi verjetno vedeli kaj povedati drugi, a so v glavnem že umrli (Milan Stibilj, Ivo Petrić, Darijan Božič…). Gobec verjetno tega vpliva ni imel, saj ni bil v službi ne v SF, na RTVL, RTVS ali AG. Verjetno je ostalo bolj pri ustnih kritikah, ki pa jih je na kakšnem javnem srečanju in simpoziju ali na raznih odborih odločno izrekel, (če se spominjam nekega takega srečanja pred desetletji, ko je kritiziral že naslove nekaterih skladb Milana Stibilja, on pa je sedel dva metra stran, si z desno roko podpiral glavo in se režal, če uporabim Gobčev anekdotični stil).
Njegova zadnja zborovska skladba (februar 1994) “Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin” je komponirana na besedilo Jožeta Plečnika, smo slišali na predstavitvi knjige.
Nekoč sem za Sobotno prilogo Dela moral narediti z njim Portret tedna. Radovana Gobca sem obiskal na domu. Veliko sva se pogovarjala in takoj sem opazil, da je bil v bistvu en velik “picajzelj”, zelo natančen, zahteven, pa tudi veljaven. Ni poznal cincanja ali oklevanja; takoj je reagiral, tako kot je bilo njemu ali njegovemu prepričanju prav.
Ob knjigi so izdali tudi novo zgoščenko v seriji Helidonove uspešnice z izborom Partizanskih pesmi Slovencev in narodov sveta v izvedbi Partizanskega pevskega zbora pod dirigentskim vodstvom Radovana Gobca.
http://www.apz-tt.si/o-zboru/zgodovina/radovan-gobec/#zacetek
Marijan Zlobec