Začeli so se že 34. Slovenski glasbeni dnevi, najstarejši festival slovenske klasične, umetniške ali resne glasbe s poudarkom na slovenskih delih, bodisi starejšega datuma ali novitetah.
Darko Brlek, vse fotografije Marijan Zlobec
Iz uvodnega nagovora direktorja Festivala Ljubljana Darka Brleka, ki je na odru Gallusove dvorane, od koder je nagovoril občinstvo, pred petintridesetimi leti kot študent v orkestru igral klarinet, kot se je spomnil, je bilo moč razbrati določeno zadovoljstvo, še posebej ko je našteval dobro sodelovanje med vsemi ustanovami, društvi, javnimi zavodi, ki so pripomogli k izvedbi letošnjega programa. Ta bo kar trajal; vse do 17. aprila.
Simfonični orkester Akademije za glasbo s Simonom Dvoršakom
Manj zadovoljstva je bilo čutiti v njegovem omenjanju države, ki podpira festival z borimi 16 tisoči. MOL da več denarja, a se ne imenujejo Ljubljanski glasbeni dnevi, ampak Slovenski, kot je opomnil Brlek.
Velik interes za ogled Beethovnove Pastoralne simfonije
Slišali bomo kar osemnajst novih slovenskih novi del, koncertov bo devet, na mednarodnem muzikološkem simpoziju pa bo sodelovalo 23 muzikologov in glasbenih zgodovinarjev iz trinajstih držav.
Brlek je omenil letošnje jubileje, še posebej dvestoto obletnico Beethovnovega članstva v ljubljanski Filharmonilni družbi, ki se ji je veliki skladatelj zahvalil s prepisom svoje Šeste simfonije, imenovane Pastoralna, in sicer s svojimi lastnoročnimi dopolnili, kar je sicer svetovna rariteta.
Brlek pa je mimogrede navrgel, da letos streha v Poletem gledališču v Križankah še ne bo postavljena.
Dr. Igor Papič
Rektor Univerze v Ljubljani dr. Igor Papič je ob stoletnici Univerze v Ljubljani spomnil, pa je pravzaprav jubilej ljubljanskega visokošolskega študija ali predavateljstva bistveno starejši in sega v samo leto 1619, ko so jezuiti v svojem jezuitskem kolegiju uvedli predavanja iz moralne teologije.
Marko Vatovec
Iz nagovora dekana Akademije za glasbo prof. Marka Vatovca, ki je omenil stoletnico Konservarorija za glasbo in formalno osemdesetletnico Akademije za glasbo iz leta 1939, sledi celoletno praznovanje, ki bo doseglo vrhunec z izdajo faksimila omenjene Beethovnove partiture in slavnostnim koncertom 23. oktobra.
S slovenskimi jubileji je že tako, da upoštevamo samo one, ki so se dogodili s slovenskimi avtorji, v slovenščini in s slovenskimi ustanovami, a je prav, da se spominjamo in štejemo za jubilej vse to, kar se je v preteklh stoletjih dogajalo na našem ozemlju, saj so rezultat visokega strokovnega znanja in organiziranosti družbenega življenja, predvsem pa sposobnosti, pa naj je šlo za “diplomo” ali brez nje.
Koncertni program simfoničnega orkestra Akdemije za glasbo se je tako najprej poklonil velikemu Beethovnu, slovenski skladatelji pa so prišli na vrsto v skladu s številkami v jubilejih.
Ko je na koncu med aplavzom stekla kratka debata, da se z Davnino Marjana Kozine program ne more končati in je Tomaž Domicelj pripomnil, da bi morali slišati Na svoji zemlji, se je dirigent Simon Dvoršak obrnil k občinstvu in napovedal – Na svoji zemlji.
Videli in slišali smo, da je med Davnino in Na svoji zemlji velika razlika, pa ne zato, ker je nekaj “daleč”, ampak ker je svoboda vendarle prinesla notranjo in ustvarjalno sprostitev, ki smo jo Slovenci pogrešali in se še vedno zastavlja vprašanje, ali smo svobodni že sedaj.
Matija Bravničar s svojo sorazmerno kratko Hymnus slavicus za mešani zbor, orgle in orkester ni imel ne veliko možnosti ne zadreg; Jezus je od mrtvih vstal je kratek zbor, ki pa mu, začuda, manjka Aleluja. Kompozicija je blizu Hindemithu, ki ga je prav Bravničat, tako kot Marij Kogoj, srečal kar v Ljubljani in imel z njim celo – intervju.
Anton Lajovic je bil tretji slovenski skladatelj ali drugi v zaporedju v drugem delu koncerta. Njegova Pesem jeseni iz leta 1938 je šibkejša v izpovedni moči in bi bilo za mlade glasbenike na odru bolje, če bi izvedli kakšno njim primernejšo skladateljevo delo, tako pa so jih elegični občutki v glasbi bolj kot ne zatolkli.
Pri Pastoralni smo spet pri najbolj mirni ali umirjeni Beethovnovi simfoniji, ki želi narediti iz mladostnikov na odru starce pri popoldanskem počitku, tako da se je drugi stavek vlekel in vlekel, prvi pa nastavil okolju prijazni počitek. S kasnejšim ne ravno opaznim Veselim druženjem podeželanov (tretji stavek).
Vrhunec je bil kajpada Allegro (Nevihta -Vihar), pri zadnjem stavku (Spev pastirjev – Veseli in hvaležni občutki po nevihti), pa spet nastopi problem miselne in razpoloženjske identitete ter seveda pravega, to pa je neefektnega konca.
Za mlade glasbenike kar velika in težka naloga, ki pa se je kot bodoči profesionalni glasbeniki, ki bodo vendarle morali dobiti nekje službo, niso ustrašili.
Nad polovico je bilo glasbenic, kar potrjuje ugotovitev, da se število študirajočih na treh ljubljanskih akademijah že močno preveša na žensko stran.
A poustvarjalna moč ni odvisna toliko od spola (odlične so bile oboistka, flavtistka, fagotistka in klarinetistka), kot od kompozicij na programu.
Simon Dvoršak je koncert (z dobro pripravljenim skupnim zborom Akademje za glasbo in Konservatorija za glasbo in balet) vodil suvereno, izdelano, malo je bilo napak, sicer je bila uigranost orkestra kar solidna, dinamika pa je sledila notam, ki niso bile zapisane s takšno samozavestjo in močjo, kot bi si jo želeli, če pogledamo Slovence nekoč in hkrati pomislimo ali se celo vprašamo, kakšni pa smo mi glasbeno danes ?
Marijan Zlobec