Obisk slavnega arheološkega parka v mestecu San Agustin in vseh okoliških spomenikov je posledično vodil do mesta Neiva in zatem puščave Tatacoa malo naprej od mesteca Villavieja v Kolumbiji.
Pogled na puščavo odpira najprej vprašanje, ali je to zares puščava ali pa je puščava bolj turistična destinacija ali celo puščava v turistične namene ?
V puščavi namreč večkrat dežuje, vidijo se sledovi hudournikov, po puščavi se pasejo koze…, a vseeno jo opredeljujejo kot desierto de la Tatacoa, zato nima smisla dvomiti, kaj šele spreminati tisto, kar so in kot so opredelili domačini.
Puščava Tatacoa je sorazmerno majhna, razdeljena na uvodni rdeči del in zatem bolj oddaljeni sivi, ki pa ga turisti večinoma ne obiskujejo, saj je bistvo turizma vendarle v tem, da nekaj vidiš, spoznaš, nato pa greš naprej ali se vrneš tja, od koder si prišel,
Puščava je kot nekakšna oaza, saj teče že nekaj kilometrov stran reka in se začenja normalna pokrajina. Je pa kot nalašč za večinoma zgolj nekajurne turistične pustolovščine manjših dimenzij in nevarnosti.
V puščavi vidiš to, kar misliš, da je za puščavo tipično: pesek ali zemljo, kaktuse, redko rastlinje, občutiš vročino in suha usta, a imaš s sabo vsaj liter vode, kar je za obisk dovolj, saj ne greš daleč stran od izhodiščne točke.
To je približno tako, kot če bi se sprehodil po Tivoliju in ga malo obkrožil.
A tu je vendarle nekaj puščavskega sentimenta, poizkus podoživljanja “divjega zahoda”, ki se mu za nekaj časa prepustiš, a vendarle s polno zavestjo, da nisi v nevarnosti.
Čisto tako pa vendarle ni, saj so trni kaktusov, ki so pomešani med peskom, tako močni, da ti zlahka prebodejo gumijaste podplate poletnih obuval, kar sem nepričakovano občutil kar dvakrat.
Koze se pasejo in skrbno izbirajo redko zelenje,
presenetjivo pa rade grizejo notranjost kaktusov, kjer najdejo tekočino,
ali celo zelo redke cvetove kaktusov.
Ne marajo in ne sprejmejo pa ponujenih bananinih olupkov.
Turisti se večinoma sprehajajo po istih poteh ali stezicah,
se pozdravjajo, fotografirajo, spregovorijo kakšno besedo, več pa ne.
Pravih pustolovščin tu ni,
vanje se podajo le tisti, ki v puščavi preživijo več dni, tu večinoma prebivajo v šotorih, si najamejo kolesa,
zvečer opazujejo zvezde iz observatorija,
ker je zrak čistejši in se vidi več zvezd kot od kje drugje,
ali pa še malo jahajo.
V glavnem pa za kratek čas le uživajo,
kar pa ni najbolj tipično za puščave.
Marijan Zlobec