V Moderni galeriji so danes zaprli očitno odmevno razstava sodobnega slovenskega slikarstva pretežno mlajših, a že uveljavljenih avtorjev pod naslovom Čas brez nedolžnosti – Novejše slikarstvo v Sloveniji.
Mito Gegič – 01_49 AM, 2014, akril, samolepilni trak na platnu
Naslov je metaforičen in s tem zavajajoč, tako kot podnaslov, ker izključuje vse, kar nekomu, torej avtorici razstave, bodisi ni všeč ali pa sodobnega slovenskega slikarstva še ne pozna dovolj.
Maruša Šuštar – Novamerika II, 2008, olje na platno
Avtorica Martina Volk je naredila kar je vedela, znala in zmogla.
Sašo Vrabič – Padli, 2017, olje na platnu
Priznati pa moram, da kljub zgornji opombi, razstava v celoti stoji na svojem mestu kot razkošen rezultat in dokaz vrhunske ali če hočete mednarodne vrednosti aktualnega slovenskega slikarstva.
Gašper Capuder – Brez naslova (tihožitje), 2018, akril na platno
Upal bi si reči, da mnoge države ali narodi v tem hipu take razstave ne bi zmogli.
Marko Zorović – Pieces de clavecin, 2015, akril na platnu
V Sloveniji narašča troje; spontanost in notranja svoboda vseh ustvarjalcev, kar je generalna ugotovitev.
Iva Tratnik – Totalitarizem sezone parjenja, 2014, olje na platno
Narašča število vrhunskih slikark, ki nam imajo kaj povedati.
Ana Sluga – Triptih, 2016, akril, pršilo na platnu
In narašča tehnična perfekcija, torej čisto profesinalni strokovni nivo slik.
Ksenija Čerče – Beckettovo čelo, 2011 – 2015, prepovedane tehnike
Nekaj izjem, menda le Viktor Bernik, žal (rahlo) kvari vtis celote.
Joni Zakonjšek – Se še spominjaš ljubezni ?, Koštabona pomlad 2007 – Velika sela jesen 2010, trenutek za trenutkom na platnu
Brez pripomb je sijajna Joni Zakonjšek,
Tina Dobrajc – Slavic Fusion, 2018, akril na platno
ob nej pa Tina Dobrajc.
Tina Dobrajc – Pussy Riot, 2018, akril, volna, tekstil na platno
To sta dva popolnoma drugačna pola slovenskega slikarstva, a oba z močno osebno identiteto, pri čemer se pri Dobrajčevi vidi morda več neke konkretne sociološke, aktualne kulturne – politično – ideološke kritičnosti,
morda celo provokativnosti, ali feministične izzivalnosti,
pri Zakonjškovi pa neskončna potrpežljivost, moč in vztrajnost, s katerimi iz nič grad in gradi sliko ter jo po mukotrpnih mesecih ustvarjanja pripelje do končega rezultatata – brez napak.
Joni Zakonjšek – Beli veter, Velika sela, jesen 2013 – poletje 2017, olje na platno
Fenomen obeh je v perfekciji, ki je vendarle odraz notranje urejenosti, discipline, ustarjalnega miru z zavedanjem posebnih naporov, a na koncu velikega zadoščenja.
Obe ustvajata zaradi sebe, ne mene, ki njune slike gledam.
To je tisti princip, ki je merodajen, a ga je v umetniškem ustvaranju še premalo; če meni slika ni dovolj všeč, kako bi lahko bila drugim, ali, če zame slika ni dobra, kako bo za druge ?
Žiga Kariž – del cikla
Kompozicija, 2013 – 2019, mešana tehnika na steni
Celotna razstava nima nobenega sprenevedanja ali spogledovanja ali kalkulacij ali špekulacij in še kaj podobnega.
Avtorji in avrorice dosledno sledijo svojemu estetskemu nazoru, ki ne izhaja toliko iz likovnih teorij in pridobljenega znanja, ampak iz lastne senzibilnosti in prepričanje v vrednoto svojega notranjega emotivnega in intelektualnega sveta.
V tem kontekstu ne vidim potrebe izpada Viktorja Bernika s svojo belo ali prazno sliko, ali morda Žige Kariža s svojim kolažem, ko pa ima na drugi strani dvorane sijajno veliko sliko.
Arjan Pregl – Karneval, 2018, olje na platnu
Pri Arjanu Preglu delujejo vse slike kot ena celota ali ena slika; avtobiografsko, avtoportretno, kot nekakšna hidra s stoterimi glavami, med katerimi bo ob vsaki odsekani (kot v mitologiji), še vedno ostala prava na svojem mestu.
Slikarjev ego je velik, a ne brez razloga. Sledi pa nevarnost nerazvoja, saj je slikarska ironija v bistvu konec neke samorefleksije.
Tri slike Mihe Štruklja
Miha Štrukelj je svetovljan, ki pa je svoje nekdanje strukturne slike tokrat bolj ilustrativno razmehčal, a se hkrati izognil hiperrealizmu.
Miha Štrukelj – Stari del mesta, 2016, akril, svinčnik, kraft papir, olje, tuš
Prej je bil slikarsko večji.
Mitja Ficko – Zaprti vrt, 2009 – 2016, olje na platnu
Mitja Ficko je še enkrat potrdil svoje slikarske kvalitete; njegove slike vzpostavlajo notranje dialoge med celoto in detajlom, med tistim, kar vidim takoj, in onim, kar mi o sliki pove šele bolj od blizu opažen delček. Po svoje je pravljičar.
Nekatera druga, zlasti ženska imena, so močna in pozitivna presenečenja razstave, kot Katja Felle,
Katja Felle – Št. 15, 2017, akril na platnu
Katja Felle – Št. 13, 2017, akril na platnu
s svojo že kar medijsko aktualnostjo.
Uroš Weinberger – Air One Ground Zero, 2018, olje na platnu
Nekako zeleno ali greenpeacovsko učinkujejo zelo močne in na razstavi opazne slike Uroša Weinbergerja.
Podobno aktualen, izzivalen je Adrijan Praznik,
Adrijan Praznik – Brez naslova, 2013, digitalni kolaž in akril na platnu
ker išče in najde motive
Adrijan Praznik – The Final Frontier, 2014, digitalni kolaž, transfer in akril na platnu
z veliko simbolno vrednostjo.
Vladimir Leben – Plešoči medvedi
Vladimir Leben je s svojo instalacijo Plešoči medvedi pravzaprav kompozicijsko in zvrstno izjema…
Suzana Brborović – Bridge countries, 2018, akril in tuš na platnu
Razstava je kot celota prepričljiva. Dalo bi se jo prenesti kam v tujino, če bi Slovenija v likovnem svetu kaj veljala in bi še koga zanimala, razen nas samih.
Žiga Kariž – Mustafa, 2013 – 2019, akril, tempera, kemični svinčnik, flomaster, brizgalni tiski, samolepilni trak, izrezan in nalepljen papir na platno
A še to je vprašanje, saj kataloga ni bilo in ga ne bo, kar se v Moderni galeriji ni dogajalo nikoli do zadnjih nekaj let.
Tina Dobrajc – The Balcan Saga II, 2017, akril na platno
Marijan Zlobec