Legenda o zlatem človeku El Doradu v Kolumbiji je morda močnejša v Evropi kot tam, kjer se je rodila. Zakaj je tako, je vprašanje dogajanja v Kolumbiji v zadnjih desetletjih, ko so ljudje bolj obremenjeni z lastnimi in družbenimi problemi kot z legendami.
Če si v Bogoti, se lahko odločiš za izlet v Guatavito, mestece dobrih trideset kilometrov stran od prestolnice, blizu katerega je sedaj nacionalni park ali rezervat s strogim režimom obiska.
O sami legendi ne priča noben pisni dokument, saj se je ohranilo le ustno izročilo, prvi zapisi pa so šele iz sredine 17. stoletja. V Muzeju zlata citirajo Juana Rodrigueza Freylea iz leta 1636, kar pa je že precej po Kolumbovem odkrtju Amerike leta 1492.
Vodička je skupini gostov iz Venezuele, Kolumbije, Nemčije, Finske in Slovenije povedala, da v legendo verjamejo in da se je nekoč vse to, kar pripoveduje, zares dogajalo.
El Dorado je ena največjih svetovnih legend in mit. Pripoveduje o srečni deželi, polni zlata in drugega bogastva, skritega nekje daleč stran in v neznanih deželah ter pri neznanih ljudstvih.
Vse to je podžigalo strasti španskih osvajalcev novih svetov, da bi zlato našli in si ga prisvojili. O kakšnem ravnovesju med Soncem in Zemljo niso razmišljali niti za hip.
Kaj jih je vodilo, so najbolj vedeli le sami. Strast, pohlep, slava, pustolovščine ob odkrivanju novih svetov, pripravljenost na boj z neznanimi ljudmi, na nevrnitev in lastno smrt po ubijanju nedolžnih domačinov…
Legenda o zlatem človeku je nastala na podlagi strogih in jasnih ritualov na sredini jezera, danes poimenovanega Laguna de Guatavita.
Kaj se je tam dogajalo ?
Španski osvajalci so vso zgodbo slišali od domačinov, ki so pripovedovali o “el hombre dorado”, zlatem človeku.
Ob jezeru so se nekoč odvijali obredi darovanja bogovom v Guataviti. Vsi ljudje so bili oblečeni v pogojno rečeno oblačila. Eden med njimi je bil očitno poglavar ali zipa in izvajalec rituala. Njega so golega najprej namazali s smolo, nato pa na telo posuli ali prilepili zlati prah. Tako je v bistvu nastajal bleščeči zlati kip. Na obrazu je nosil zlato masko, na glavi pa neke vrste zlato krono.
Ti ljudje, (danes zgodovinarji pravijo, da so bili iz plemena Muisca), so kot obredne figure s splavom odpluli na sredino sicer malega jezera in v njegovo globino je poglavar odvrgel dragocenosti kot znak darovanja in zahvale ali priprošnje božanstvom. Darovi so bili izdelki iz zlata in smaragdov.
To je en del vsebine, drugi pa je obred določanja in izbirana naslednikov ali “zlatih ljudi” ali vodilnih, lahko bi rekli poglavarjev. Ti so očitno prosili bogove za mir in ravnovesje v svojem življenju in med svojim ljudstvom. Verjetno je bil v zlati prah oblečen le en človek, poglavar ali darovalec, njegovo spremstvo pa ne ali pa je bilo manj okrašeno.
Kot dokaz, da se je vse to dogajalo, navajajo miniaturni splav, izdelan iz zlate žice, na katerem je predstavljen prizor tega obreda. Na splavu je bilo več ljudi, med njimi ljudski glasbeniki, ki so izvajali določeno glasbo. Simulacijo le-te prikazujejo v muzeju v Bogoti v posebnem zaprtem temnem prostoru.
Splav je vrhunski zlatarski izdelek neprecenljive vrednosti. Tehta 280 gramov in je mojstrovina predkolumbijske zlatarske umetnosti. Po vsebini je v bistvu ilustracija nekega dogodka ali dogajanja. Na ogled je v Muzeju zlata v Bogoti.
Španski osvajalci samega obreda nikoli niso videli, ker je ritual očitno izginil iz tradicije še pred njihovim prihodom v Južno Ameriko. Ni pa z njimi iz Kolumbije izginilo vse naropano zlato.
Legenda je dobivala nove fantazijske odtenke in se iz roda v rod plemenitila z novimi in novimi vsebinami, o čemer se da marsikaj videti in razbrati iz nadvse bogatega omenjenega muzeja.
In to kljub dejstvu, da so Španci na svojih pohodih naropali za okrog 750 ton zlata oziroma izdelkov in okrasja iz zlata. Tega so doma pretopili in z njim financirali nove pohode ali vojne.
Prvotni ogled Muzeja zlata v Bogoti je koristen za povezovanje dejanskih zlatih izdelkov vsakršnih vsebin in namenov z legendo, ki ni bila neizvedljiva in ne nekaj tujega tedanjemu svetu ali ljudstvom v Južni Ameriki.
V narodnem parku ob jezeru pa so vendarle previdni in se z zlatom in legendo o zlatem človeku ne ukvarjajo in je ne predstavljajo kot kakšno “obvezno vsebino”.
Najprej spomnijo na tisto, kar je na očeh vseh obiskovalcev; na naravo in njeno bogastvo, tu favne in flore.
Bistvo je mir, višina nad 3000 metrov, čisti zrak, čisto posebno jezero, do katerega ne sme stopiti človeška noga.
Voda je brez stalnega dotoka in odtoka, očitno zelo stara, hkrati pa je jezero še neznanih globin in še bolj neznanega nastanka.
Tu pa je vendarle nekoliko mitizacije, saj se da danes marsikaj ugotoviti, če se le hoče, na primer globino jezera. Na tabli je omenjena zgolj kot “povprečna globina”.
Ali pa ni bolje, če ljudje, se pravi obiskovalci fantazirajo, da je jezero zelo globoko, pa v resnici ni več kot kakih 20, 25 metrov ? Pa že to je dovolj globoko.
In da v njem živi le ena vrsta ribic, velikih le nekaj centimetrov ?
Nismo videli ne kondorjev ne orlov, še manj medvedov, o katerih je vodička imela veliko razlag.
Najbolj privlačijo rože, med rastlinami gorski rožmarin in celo lovor.
Vodička je bolj razlagala stvarno življenje ljudi v pokrajini ter njihov odnos do sveta, še posebej zavedanja pomena štirih glavnih elementov v naravi: zemlja, ogej, zrak in voda.
Te so v repliki nekdanje domačije ali hiše ali prebivališča ponazarjali štirje stebri, med seboj povezani pod stropom.
Zavedanje, da je človek na Zemlji zgolj gost, bi morali postaviti na prvo mesto našega časa. Ne pa se vesti, kot da je to zadnja skrb.
Če verjamem v legendo o zlatem človeku, bi odgovoril, da po vsem videnem; v muzeju in v naravi, lahko verjamem. Vse je bilo uresničljivo.
Ne verjamem pa, da bo človek spregledal, kakšen je njegov dejanski položaj v svetu.
Jezero ni ne vulkanskega izvora, niti ni nastalo po padcu kakega meteorita, ampak ga bolj razlagajo kot rezultat trenutnih in lokalnih tektonskih premikov ali prelomnic, kar pa je spet vprašljivo, saj gre za osamljeno in skorajda okroglo tvorbo v naravi.
Takšno jezerce bi na primer v sodobnem svetu nastalo z eksplozijo zelo močne, najbrž kar majhne jedrske bombe po kakšnem jedrskem poizkusu.
Kot veste, pa je v naravi vse možno; spomnimo, kako so nastale nekatere velike kraške vrtače precej okroglih ali pravilnih dimenzij, kot Leskovec pri Sežani ali Draga pri Orleku ali Risnik pri Divači.
Če je El Dorado pri nas v Evropi nekoč metaforično pomenil kopanje v zlatu, ne vem.
Pojem lepote, uporabnosti in dragocenosti zlata se je spreminjal in s prihodom civilizacije ali civiliziranih ljudi dosegel najnižjo točko in vsebino.
Pri tem pa lepo vztraja in vztraja vse do danes in bo še jutri.
Metafizičnost ali metafizični pomen zlata je že zdavnaj nadomestila njegova tržna vrednost.
Marijan Zlobec