Če bi iskal kakšno slovensko vzporednico z barvnimi reliefnimi in figuralnimi avtorskimi ornamenti vseh hiš, kot jih vidimo v kolumbijskem mestecu Guatapé v pokrajini Antiokija, bi je ne našel. Bi se pa spomnil hrvaških naivcev iz Hlebinske šole.
Tu ima vsaka hiša, vse pa so pritlične, razen nekaterih javnih zgradb, kot je šola, svoj vasebinski podpis. Vsaka hiša ima svojo ornamentiko, kot da bi vsi meščani tekmovali, kdo bo bolj izviren in avtentičen, kdo več zna ali bolje kipari, kdo si izmisli zgodbo, ki jo pripoveduje hiša, družina, rod, posamezniki.
Tega ni nikjer drugje. Zakaj je tako, mi ni uspelo izvedeti, je pa očito, da imajo hiše svoj avtorski podpis, kot se pri nas na vasi reče hišam in družinam; ne po priimkih, ampak po rodbinah ali drugih imenih.
Guatapé leži par kilometrov naprej od monolita La Piedra del Penol in obiskovalci običajno po splezanju na kamen nadaljujejo pot še do mesteca, da bi si ga ogledali, se zapeljali s čolni ali barkami po jezeru, se kje kopali in malo spočili ali razvedrili.
Če rečem, da je nekaj pravljičnega v teh hišah, bi smel takoj dodati, da učinkujejo zelo naravno, privlačno in prepričljivo.
Nič ni posiljenega;
vsak je napravil to, kar je znal
ali si zaželel
ali zmogel.
Ni kakih velikih razlik, da bi iz hiš štrlela kje kakšna bogatija
ali revščina;
vsem je bolj za hišni pečat s pomočjo reliefnih figur in poslikav približno en meter od tal pa do prvih oken.
Morda so kje šli v širšo, celostensko figuraliko,
s poslikavo sten
ali ograj
ali oken,
a to je bolj izjema kot pravilo.
Želja je biti slikovit, pritegniti pozornost in vsakomur nekaj povedati.
Enim je bolj do etnoloških tem,
drugim do tipičnih figur
ali dogajanja
ali opravil, ki so značilna za kraj in okolico.
Nekaj je živalskih motivov;
vidimo celo leva.
Hiše so večinoma zelo skromne,
a v njihovo globino ne vidimo.
kot da bi želele marsikaj skriti
ali mimoidočega zavesti.
Če nisi domačin,
reagiraš spontano na to, kar vidiš,
drugi se med sabo poznajo,
poklepetajo,
ne reagiraj likovno,
niti etnološko,
ampak zgolj običajno medsosedsko,
a vedo, da je tujec radoveden
in bo kaj vprašal.
Najraje se pohvalijo, da so vse poslikave naredili sami.
In ni jim težko verjeti,
saj je njihovo ljubiteljsko ustvarjanje preočitno.
Marijan Zlobec