Gvatemala je med srednjeameriškimi državami zelo zazrta v svojo tradicijo. Najbolj ceni svoje etnično bogastvo, kulturno zgodovino, oblačilno kulturo, običaje, izročilo prednikov z majhnim ali vsaj manjšim ozirom ali spogledljivostjo z Ameriko.
Po geografski strukturi ali podobi je sorodna Sloveniji.
Ima nekaj velikih jezer, vulkanov, ruševin ali ostankov majevske kulture…
Glavno mesto se imenuje tako kot država, kar je pravzaprav velika redkost. Podobno je s San Salvadorjem kot prestolnico države El Salvador ali Brasilia kot glavno mesto Brazilije.
Ko se voziš z lokalnimi avtobusi ali iščeš pravo postajo, te privabi klic “sprevodnika” Gvate, Gvate, Gvate…, če potuješ v prestolnico.
Podobno imajo okrajšave druga mesta, a jih domačini poznajo in vedo na kateri avtobus morajo vstopiti.
Kaos avtobusnih postaj je podoben kot v Aziji, a doslej je še kar šlo.
Sem pa med potovanji z avtobusom dvakrat naletel na policijsko zasedo. Vsi moški morajo iz avtobusa in zunaj jih policisti pregledajo, če imajo kaj nevarnega, zlasti iščejo orožje.
Kaj naj v prestolnici obiščem najprej, če ne osrednjega trga, parlamenta, katedrale in tržnice, če že muzejev, kaj šele galerij ni v bližini.
Na vsaki tržnici je treba kaj pojesti, kakšen krožnik kot comida tipica.
Malo bolj od blizu pogledaš v velike, dvajsetlitrske lonce, kjer se ure in ure kaj kuha, potem izbereš…
Od sadja sta še vedno najboljša mango in ananas, imajo pa na primer tudi breskve, jagode, maline, več vrst banan, najboljše so najmanjše, največje pa so za cvretje in kot sladica.
Ljubljanska tržnica ima še vedno premalo ponudbe, tako hrane kot tipičnih slovenskih ljudskih izdelkov, spominkov, oblačil, kar bi nas predstavljalo, a očitno sami ne vemo, kaj smo ali kakšna je naša identiteta.
Tu ti skuhano hrano po želji in izbiri dajo tudi za domov, potem pa še oblečejo.
Vladna palača je mogočna,
a jo je zasenčil festival marimbe
z veliko nastopajočimi,
pri čemer so se še najbolj izkazale ženske.
Moški si raje služijo denar z igranjem in petjem na ulici.
Katedrala je tipično srednjeameriška,
a je vernikov malo.
Značilno je pomikanje po kolenih proti glavnemu oltarju med molitvijo, podobno kot na Brezjah okrog podobe Marije pomagaj.
V vseh cerkvah je velik poudarek na stranskih oltarjih,
ker so vse v glavnem triladijske in zelo prostorne.
preseneča pa, da nobena cerkev nima izrazitih, kaj šele velikih orgel na koru.
Na bližnji tržnici pa ti ponujajo vse, kar ti manjka doma, ali pa te hočejo o tem prepričati,
da kmalu pozabiš na omejitve pri prtljagi.
Marijan Zlobec