Hitro sem opazil, da se nekaj posebnega kuha; ob moji peščeni plaži v West Endu na otoku Roatan v Hondurasu.
Ljubezenski par je bil obdan z gorečimi svečkami, čeprav se je šele začelo mračiti, okrog so bile razpostavljene fotografije prijateljev, ljubimca sta si izrazila zvestobo, ona očitno zelo presenečena in v solzah, ko jo je zaprosil in ji izročil pismeno ljubezensko zaobljubo.
Potem je pokleknil, a le na eno koleno. No, od zaobljube do zaroke in poroke je še dolga pot, a gesta ali ritual je bil vsekakor ganljiv in po svoje poučen.
Pri nas manjka romantike, čeprav vsega seveda ne vem, verjamem pa, da je marsikje še spotano, prisrčno in iskreno.
Med West Endom in West Bayem je precejšnja razlika; v prvem naselju so hotelčki, hostli, restavracije, trgovinice bolj skupaj in ob cesti. V West Bayu je več od ceste odmaknjenih dragih hotelov in največ premožnejših Američanov.
Tam je lepša plaža in morje čistejše, več raznih turistično-razvedrilnih ponudb in uslug, tako da si hitro ob dolarje. Kot sem opazil, prihajajo starejši turisti poleg Amerike in Kanade celo iz Avstralije in seveda iz nekaterih evropskih držav, kot so Nemčija, Francija in Italija, ne pa Anglija.
Njihov funt, tako kot naš evro, nista dobri valuti. Najbolje je imeti dolarsko gotovino, ne pa kakšno kartico Maestro, s katero bi od lakote umrl, ker je nikjer ni mogoče uporabiti.
Še pred tridesetimi leti, pripoveduje Michelle, solastnica družinskega kompleksa Georphis Tropical, na Roatanu ni bilo žive duše. Težave so imeli z elektriko, pa tudi z vodo, še sedaj niso vse ceste asfaltirane, veliko je korupcije in drugih nevšečnosti.
Otroci komajda hodijo v šolo in ne končajo več kot kakih pet, šest razredov. Doma bodo delali, kar bo potrebno za turiste.
Turiste honduraški problemi ne zanimajo, saj prihajajo zgolj na počitnice in si želijo miru in toplega, sončnega vremena in čisto, mirno in toplo morje.
Domačini, večinoma črne polti, posnemajo Američane in mladeniči mislijo, da so frajerji, če tudi oni v morju pijejo pivo in celo kadijo.
Veliko je otrok in matere so za naše razmere še dekleta. No, če ne končajo osnovne šole, so pa hitro mamice.
Nedelja je edini dan, ko si domačini privoščijo družinsko kopanje, otroci pa sladoled.
Če bi rekel, da so cene previsoke, me je starejša Kanadčanka, ki sicer živi v Washingtonu, ob moji omembi kepice sladoleda za tri dolarja, podučila, da pa je v Ameriki oziroma vsaj v metropoli štiri dolarje.
Malo sva poklepetala o politiki, o Donaldu Trumpu in Melaniji. O predsedniku je ugotovila, da premalo upošteva mnenja strokovnjakov, še posebej na področju energetike in uporabe premoga…, prav tako ni zado voljna s socialno politiko, ki še ne daje rezultatov v korist revnejših slojev prebivalstva.
Američani so v glavnem vedejo kot da je vse njihovo ali si lahko vse privoščijo, čeprav to ni res.
So pa vljudni, radi pozdravljajo in če jih kaj vprašaš, hitro in na dolgo odgovarjajo.
Nekateri si privoščijo masažo,
vodni taksi,
najraje pa stojijo v vodi,
ali pa privoščijo nov klobuček.
Marijan Zlobec