Potovanje iz glavnega mesta Hondurasa Tegucigalpa na turistični otok Roatan v Karibskem morju ni tako lahko in kratko, kot bi se zdelo od daleč. Vstal sem ob petih zjutraj, da sem prišel do hotela na otoku ob sedmih zvečer.
Problemov na potovanju je kar precej.
Najprej moraš vzeti taksi, da te pripelje na avtobusno postajo, od koder bo odpeljal tvoj avtobus. Ta pa je zelo daleč.
Ko prideš v mestece La Ceiba, moraš spet vzeti taksi, da te odpelje do terminala, od koder bo odpeljal katamaran.
Po poldrugi uri zelo hitre vožnje po razburkanem morju prideš do pristanišča.
In spet moraš vzeti taksi, da te pripelje do hotela.
Nekaterim je med vožnjo slabo in bruhajo.
West End je slikovit in poln raznih trgovinic in lokalčkov.
Ponujajo razno razne usluge.
Veliko je magnetnega kiča, a če kupiš enega, se ne pozna.
Bolj kot opazuješ, manj je kaj izbrati.
Najlepše je pod palmami ob morju.
Koliko izletov po otoku ponujajo, nisem preveril, nekateri pa najamejo skuter ali avtomobil in se prevažajo kar sami.
Nekaj postavitev luči in miz diši po eksotiki.
Valentinovo večerjo za dva so ponujali po 95 dolarjev.
Trgovinice so sicer magnet, a prometa ni kaj dosti.
Kdo koga zastopa ali predstavlja ni jasno.
Američani najraje pijejo ob šanku in iz stekenic.
Svojo glavo lahko vtakneš v tri druge.
Vse je predrago in za nas nepotrebna kramarija.
Saj smo mi prav taki, bi lahko pomislil.
Prodajali bi vse, kar si kdo izmisli. Le škatlice honduraških 40 let starih cigar za 545 dolarjev pri nas ne bi našli.
Vrhunec “eksotike” so ameriški turisti s steklenicami pive v rokah med namakanjem v toplem morju.
Na koncu te je čakal italijanski sladoled po tri dolarje za kepico.
Marijan Zlobec