Napoved Društva slovenskih skladateljev, da bo nekdanji akademijski profesor, dekan Akademije za glasbo in predsednik DSS, skladatelj in pianist Pavel Mihelčič na društvu imel javni nastop s predstavitvijo svoje peticije, ki “želi kritično izpostaviti nacionalno zavedanje svobodnega prostora za glasbeno ustvarjanje”, kot piše na povabilu za 18. februar ob 12. uri v Kogojevo dvorano DSS, je le del očitnega nezadovoljstva v slovenskih skladateljskih krogih s stanjem v slovenski glasbeni kulturi.
Skladatelj Pavel Mihelčič, vse fotografije Marijan Zlobec
Izvajanja slovenskih del, razen na posebnih festivalih, kot so Slovenski glasbeni dnevi in nekaj sorodnih, je vse manj, naročanju novih del za krstne izvedbe se izogibajo vse ustanove, kaj šele za izvedbe del iz zakladnice in celovite slovenske kulturne dediščine. Iz pozabe skoraj ni več mogoče obuditi mnogih skladateljev z ogromnim skladateljskim opusom, ki skupaj šteje več tisoč kompozicij.
Akademik Janez Matičič
Mlade generacije, pa tudi starejši obiskovalci koncertov, komajda poznajo vsaj še po imenu skadatelje, ki so desetletja dolgo oblikovali slovensko glasbeno kulturo, pravzaprav celotno dvajseto stoletje pa – ne do danes, ampak včeraj, saj je to, kar se počne sedaj, poseben problem.
Akademik Lojze Lebič
O čem bo govoril prof. Pavel Mihelčič v svoji peticiji, bo jasno, ko jo bo predstavil.
Poročal sem o okrogli mizi, ki je spregovorila o kulturni politiki v glasbi. Prišli so vsi povabljeni, razen predstavnika države, to je Ministrstva za kulturo. Citiram del poročila, kjer sem omenil izvajanje dr. Nejca Sukljana s Filozofske fakultete, sicer člana komisije za resno glasbo, opero in balet pri MK, ki je odločala o denarju za projekte po razpisu.
Nejc Sukljan
“O razpisu in njegovih rezultatih je največ vedel povedati sam član komisije za resno glasbo, opero in balet Nejc Sukljan. Povedal je, da kot član komisije ni niti vedel, kdo je odločal o formalni osnovi in vsebini razpisa, ni bilo jasno, kakšni so kriteriji…Za glasbo so imeli na voljo za delitev 200 tisoč evrov, in to za celotno glasbeno sfero v državi (za projektne razpise, ki naj bi veljali za naročanje novih del ali kompozicij). Zgodilo se je to, da sta bili dve komisiji; za resno glasbo, opero in balet na eni strani in za drugo glasbo na drugi. Klasika je dobila manjši del, in sicer 80.000 EUR. A to še ni vse; sem so spadali projekti oziroma prijave za organizacijsko delo, za snemanje plošč, gostovanja, festivale, delovanja društev, izdajanje not…, ne pa za neposredno ustvarjalnost.
Sukljan je prostodušno povedal, da so poizkušali narediti, kar se je dalo, a ko vidiš tako malo denarja in tako veliko prijav, ki izhajajo iz dejanskega glasbenega dogajanja v Sloveniji, si brez moči. Povedal je, da so imeli prijave projektov, ki bi sami zahtevali 30.000 EUR, a potem bi ves denar lahko razdelili le nekaj prijavam oziroma projektom…”
Pred kratkim sem izvedel, da je Sukljan pisal Ministrstvu za kulturo, češ da njegovega govorjenja na okrogli mizi nisem “dobro razumel”. Česa nisem razumel, pa očitno ni znal pojasniti.
Skladatelj Vinko Globokar
Precejšnje nezadovoljstvo je prav tako vzbudilo zavračanje glasbenikov pri odločanju za Prešernove nagade in seveda dodeljevanju. Ne nazadnje bi skladatelj Tomaž Svete nagrado Prešernovega sklada lahko prejel že pred leti, ne pa da so ga medtem prehiteli že nekateri drugi, mlajši in z manjšim opusom.
Skladateljica Nina Šenk
Medtem pa je v javnost že pricurljala vest, da nameravajo v vrste akademikov, to je članov Slovenske akademje znanosti in umetnosti, uvrstiti 37-letno skladateljico Nino Šenk, ki ima prav danes rojstni dan in ji čestitam za vse uspehe doslej in z upanjem za naprej.
SAZU je seveda avtonomna tako kot celota kot po posameznih šestih razredih, a ni nobena skrivnost, da se znotraj razredov že desetletja dogajajo razno razni lobijski izbori, predlogi in na koncu izvolitve. “Naši” predlagajo, izbirajo in na koncu volijo “naše”.
Vemo, koliko priznanih slovenskih skladateljev nikoli ni moglo postati član SAZU. Deloval je slovenski princip zavisti, privoščljivosti, zamer, obračunavanj, zavračanj…, pa tudi majhno število akademikov in dosmrtni status.
Najbolj mešetarijo tisti, ki so že v SAZU, saj je njihov interes, da se jim pridružijo kolikor se da “naši” ali “njihovi” ali “svoji k svojem”.
Za kandidaturo Nine Šenk se najbolj zavzema, kot se govori, akademik Uroš Rojko, seveda z jasno podporo akademika Lojzeta Lebiča, pa muzikologije in še koga. Ni neznano, da je v ozadju še denar iz žepov določenega družinskega proračuna.
Skladatelj Tomaž Svete
Seveda so volitve v SAZU stvar vseh članov akademije, a je že tako, da so posamezni razredi zelo avtonomni in običajno drugi potrjujejo kandidate, ki jih dobijo “na mizo”.
V SAZU se z umetnostjo najbolj izrecno ukvarjata dva razreda: razred za umetnosti in razred za filološke in literarne vede.
Tajnik V. razreda dr. Milček Komelj
Poglejmo, kaj piše o Razredu za umetnost akademik, tajnik V. razreda dr. Milček Komelj:
“V. razred, razred za umetnosti SAZU, je duhovno srce najvišje slovenske znanstvene in umetnostne ustanove. Njegovi člani so velika imena slovenske umetnosti z odmevnimi ustvarjalnimi opusi, ki so prepoznavno navzoča v okrožju nacionalne in svetovne umetniške ustvarjalnosti. Niso le ustvarjalci, so tudi zaslužni visokošolski učitelji, uredniki, vrhunski prevajalci, angažirane javne osebnosti, filozofi umetnosti in modri ljudje. Slovenska in svetovna javnost jih visoko ceni in nagrajuje z najvišjimi priznanji. Ker bivajo in delujejo v najglobljem stiku z resnico lastne in univerzalne biti, njihove besede, likovne in zvočne podobe navdihujejo, etično zavezujejo in porajajo vselej prenavljajoče se umevanje sveta in življenja, osmišljajo človekov obstoj v stvarstvu, vsakokratni čas in prostor pa umerjajo po podobi sočutnega človeka in sodelujočega človeštva.
Skladatelj Jani Golob
Prav zato sta se v zadnjem obdobju znotraj razreda porodili dve temeljni monografski publikaciji: monografija o velikem humanistu slikarju Zoranu Mušiču in zbornik Humanizem in humanistika (obakrat v uredništvu pesnika Nika Grafenauerja). In prav zato se razred v času razglašene internacionalizacije visokega šolstva soglasno zavzema za obrambo slovenskega jezika na vseh ravneh izobraževanja in vsestransko kultiviranje slovenščine v javnosti. Pripadnost materinščini kot nosilki nacionalne kulture in odgovorna zavest umetnikov o pomenu umetnosti kot najvišji duhovni drži sta tako znotraj kot zunaj Akademije nepogrešljiv seizmograf stanja duha v družbenem okolju in protagonistki v procesu dviganja kolektivne zavesti.”
Med skladatelji sta redna člana SAZU Lojze Lebič in Janez Matičič, izredni član pa Uroš Rojko, medtem ko je Vinko Globokar le dopisni član.
Kdo se v SAZU boji Svetlane Makarovič ?
SAZU ni nikoli problematizirala položaja slovenskih akademikov, ki niso niti redni niti izredni člani, ampak le dopisni, ker pač živijo na tujem.
Še manj je problematizirala prepoved ali nemožnost članstva v SAZU reproduktivnim umetnikom, čeprav so s svojim mednarodnim delovanjem prisotni in priznani po svegu mnogo bolj kot marsikateri drugi akademik.
Skladatelja Uroš Rojko in Matej Bonin
Pri kandidaturi Nine Šenk se menda izgovarjajo na žensko kvoto v SAZU. No, pri ženski kvoti niso pomislili na primer na Svetlano Makarovič, ki si ves čas svoje ustvarjalnosti, od prve svoje pesniške zbirke pri petindvajsetih letih pa do letošnje osemdesetletnice, skupaj najmanj 55 let ustvarjana, javno prizadeva za kulturo in umetnost veliko bolj eksplicitno kot večina tihih akademikov. Določene akademike Svetlana očitno zelo moti, še posebej literate, ki bi jih njena soprisotnost v SAZU utegnila izzivati ali celo kritizirati.
Prava karikatura SAZU je, da se na ženske ustvarjalke spomnijo, ko nekdo interesno izbere neko ustvarjalko in zanjo agitira, kot argument pa poišče njen spol.
Torej išče se ženska ustvarjalka, ki bi rada postala članica SAZU. Prijave so odprte.
Marijan Zlobec