Srednjeameriške države so preveč zazrte v Ameriko, misleč da bo od tam prišla zanje rešitev. Te rešitve ni, kvečjemu odvisnost, ki pa ne pomeni investicij, še posebej v infrastrukturo in turistične objekte, ki bi bili vsaj od daleč ustrezni ameriškim standardom v Kaliforniji ali na Floridi.
V El Cucu na jugu Salvadorja, kake tri ure in pol avtobusne vožnje iz San Salvadorja preko San Moguela, kjer se avtobus zamenja, se zdi, kot da so pričakovanja kot v oni drami absurda. Ne pride(jo) ameriški turisti, ker jih tja nič ne vleče in privlači.
Na eno stran mi je pogled zajel kake tri kilometre peščenih plaž, na drugi strani pa je segel tako rekoč v neskončnost, saj konca plaže zaradi same ravnine, peska in sopare nisem mogel videti.
Tihi ocean ima v Salvadorju okrog 29 ali 30 stopinj, zunaj je še topleje, tako da med 11.30 in 15.30 ni pametno biti niti na soncu niti na plaži v senci, ampak v sobi, kar pa že veste.
Ribiči s svojimi barkami z močnimi motorju običajno lovijo od polmraka do naslednjega jutra.
Če imaš srečo, jih še ujameš in lahko kupiš kako veliko svežo ribo.
Pravijo, da precej rib izvozijo v Ameriko, kar pa ne verjamem, morda le del ulova in najboljše.
Tako rib po ulovu sploh ne hranijo v ledu, do Amerike z letali ali tovornjaki pa je zelo daleč.
Na rančih imjo krave in sijajno mleko, ki ga lahko popiješ ob zajtrku takoj po molži in prevretju.
Nekateri lovijo sladkovodne ribe v rečnih rokavih kar z metanjem mrež.
Turistov je malo, saj je za tujce daleč, za domačine pa pride v poštev le nedeljsko kopanje, pa še za to niso kaj dosti zagreti.
Raje si privoščijo kakšne športne podvige,
kar pa jim ne uspeva prav dosti,
ker je vedno kaj narobe.
Iz vjudnosti ne kritiziram, saj Evrope ne poznajo, v Ameriko pa so zagledani kot v svojega boga.
Tu je videti v uličnih prodajah veliko “ameriškega blaga”, kar pa so v resnici le ponošene cunje, ki jih Američani vržejo v dobrodelne kontejnerje.
Nova poletna oblačila pa, kot povsod, prihajajo iz Kitajske.
Marijan Zlobec